Goran Vojnović: “Piran je malo slovenski, malo italijanski, malo pa tudi čefurski”

Goran Vojnović je letnik 1980, diplomant ljubljanske AGRFT, smer filmska in televizijska režija. V času študija je režiral dva kratka filma (Fužine zakon in Sezona 90/91). Napisal je scenarij za film Sretan put, Nedime Marka Šantića ter zanj prejel nagrado za najboljši scenarij na festivalu na Dunaju. Film je med drugim osvojil Srce Sarajeva in bil nominiran za nagrado evropske filmske akademije.

Leta 2006 je Vojnović režiral kratki film Moj sin, seksualni manijak, leto dni kasneje pa v produkciji TV Slovenija še kratki igrani film Kitajci prihajajo. Njegov literarni prvenec Čefurji raus je v javnosti zbudil nemalo zanimanja in leta 2009 prejel prestižno nagrado Prešernovega sklada ter Delovo nagrado kresnik. Minulo leto se je Goran Vojnović javnosti predstavil s svojim zadnjim filmom Piran Pirano, ki letos začenja svojo pot po mednarodnih filmskih festivalih.

> Roman Čefurji raus lahko označimo kot nekakšen bum na slovenski literarni sceni. Ste ga pričakovali?

“Sam sem vse te zadeve okoli Čefurjev doživljal bolj postopoma. Mogoče je značilno, da se pri nas zelo hitro nad nečim navdušimo in na to tudi zelo hitro pozabimo. To mi je celo zelo všeč.”

> Od kod ideja za roman?

“Hotel sem delati nekaj, kar mi je zelo blizu, saj me tematika, ki jo opisujem, spremlja vse moje življenje. Ideja se je v meni oblikovala in zorela kar nekaj let. Prej sem sicer imel že nekaj idej o stvareh, ki sem jih poznal, recimo od daleč. Nato pa sem začutil, da bi mi bilo lažje, če si izberem svet, ki ga sam dobro poznam in v katerega lahko lažje vstavljam svoje avtobiografske elemente in si pri pisanju pomagam z lastnimi izkušnjami.”

> Če se ne motim, ste najprej pripravljali scenarij za film?

“Najprej sem razmišljal o filmu, in prišel sem na idejo, da bi delal film o Fužinah. To je bilo pred dobrimi petimi leti, in že takrat sem naredil grob scenarij, bolj oris zgodbe, ki ga pa nikoli nisem dokončal. Kmalu mi je namreč postalo jasno, da bo cela stvar precej težko izvedljiva, ker gre pač za nadvse zahtevno filmsko nalogo. Verjetno takrat tudi zadeve nisem še znal pravilno speljati do konca. Kasneje sem razmišljal, kaj bi s tem naredil, in prišel na idejo, da bi bilo dobro vse zapisati. Takrat sem prvič nekako uvidel celoten roman, da se mi je zdelo smiselno sesti in ga zapisati. Združil sem idejo zgodbe, ki sem jo v grobem že imel, in željo po zapisu jezika, ki ga mladi uporabljajo na Fužinah.”

> Nekaj poskusov uvajanja slenga v slovensko literaturo je sicer v preteklosti že bilo, je pa vaš roman bil tisti, ki je ne nazadnje prejel nagrado kresnik in tako tudi formalno prekinil s tradicijo, ki je rabo neknjižnega jezika v literaturi označevala negativno.

“Če pogledamo svetovne trende in literaturo širše, najdemo ogromno leposlovja, ki je glede povedanega vsaj tako radikalno, če ne celo dosti bolj, kot je roman Čefurji raus. Tudi pri nas zasledimo že dosti pred mano kar nekaj del, pisanih v slengu. Zasledimo romane, kjer so mešali različne vrste slenga med seboj, mešali sleng in knjižni jezik ipd. Skubic npr. v Fužinskem bluzu prepleta dve vrsti jezika in ustvarja svojstveno mešanico, neke vrste 'fužinščino'.

Morda pa lahko rečem, da sem bil od vseh slovenskih avtorjev najbolj radikalen v smislu, da dejansko nisem imel nobenih zadržkov pred neslovenskimi besedami, tudi kletvicami … Pomembno mi je bilo zgolj to, da jezik te vrste deluje prepričljivo in odraža čustveno stanje mojega junaka.

Sedemnajstletni mulci svoja čustva ne nazadnje največkrat izražajo tudi z neprimernimi besedami, uporabljajo govor ulice, zato se mi je ta izbira zdela edino logična. Na ta način sem lahko približal bralcu čustveni svet teh junakov.

Če bi začel govoriti o čustvih neposredno, z besedami, ki čustva natančno opisujejo, sem prepričan, da bi vse bilo umetno, neprepričljivo. V besednjaku sedemnajstletnega mulca pač klasičnih besed, ki jih uporabljamo pri opisovanjih določenega čustvenega stanja, enostavno ni. Večina bralcev je v tej izbiri jezika videla določeno vrednost romana in je bil konec koncev vsaj deloma tudi zaslužen za nagrade, ki jih je dobil.”

> Problem jezika, neustreznega načina izražanja čustev je ne nazadnje stara zadeva, ki se vleče vsaj že od recimo Cankarjeve Erotike.

“Pojem knjižnega jezika se je z leti sicer nekoliko razširil in veliko romanov še vedno vztraja znotraj njegovih omejitev, a menim, da pri nas vseeno nismo dovolj odprti, ko gre za jezik. Ne v literaturi, ne sicer. Polje knjižnega jezika bi morali pogumneje širiti iz preprostega razloga, ker bi na ta način lahko povedali več. Ne nazadnje bi se lahko počasi tudi približali jeziku, ki ga govorimo. Zakaj bi knjižni jezik ostajal tako daleč stran od tega, kar počnemo, delamo, govorimo. Naš jezik bi moral slediti življenju, ki ga živimo.

Kar se tiče jezika v mojem romanu, težko sprejmem, da bi se recimo moj junak, s svojo izobrazbo in pri svojih sedemnajstih letih, izražal v lepem knjižnem jeziku. Tega se na ta način enostavno ne da povedati. Tukaj se mi zdi legitimna avtorjeva odločitev, kako bo speljal svojo pripoved in seveda kakšen jezik bo pri tem uporabil.

Moram pa priznati, da poznam vrsto avtorjev, ki jim v knjižnem jeziku uspe povedati tisto, o čemer pač pišejo.”

> Kakšen pomen pripisujete času izdaje vašega romana, ki je sovpadal z obdobjem občega nezadovoljstva z obstoječim sistemom, socialne nepravičnosti, splošne razočaranosti ipd., ki se morebiti veže na določeno nostalgijo do nekdanje Jugoslavije?

“Prav gotovo gre za čas, ko so se tudi strasti nekoliko pomirile. Ljudje sedaj reagirajo bolj naklonjeno tematiki, ki jo opisujem v romanu, kot recimo pred desetimi leti, ko se je država šele postavljala na noge. Že ko se je Magnifico v svoji pesmi poigraval z besedo čefur, so bile reakcije dosti bolj agresivne. Nagovarjal je zaprto družbo, ki tovrstnih stvari ne odobrava, ne priznava, niti ne dopušča. Določena razbremenjenost pogleda na nekdanjo Jugoslavijo je sedaj vsekakor dosti bolj prisotna kot nekoč.

Menim, da smo bili obremenjeni s tem, da moramo stalno poudarjati, da je to obdobje bilo nekaj slabega. Sedaj, po vsem tem času, pa sicer še vedno nismo posebej naklonjeni nekdanji Jugoslaviji, mislim pa, da se vsi zavedamo, da to ni bila idealna politična tvorba, ampak na te stvari gledamo dosti bolj sproščeno. Dejansko lahko govorimo o tem, da smo končno le razbremenili pogled, da je vse, kar je bilo povezanega z Jugoslavijo, negativno.

Ljudje sedaj odhajajo popolnoma neobremenjeno v Sarajevo, Beograd, Gučo …

Ne nazadnje verjetno drži dejstvo, da ko ljudje preberejo knjigo, začutijo vsaj delček tega balkanskega sveta. Razbremenjenost pa je pri nekaterih verjetno prerasla tudi v nostalgijo, kar je pri nekaterih celo samoumevno. Takrat so bili stari petnajst, dvajset let in so bila to njihova najboljša leta in bi verjetno gledali podobno na preteklost, četudi bi ta Jugoslavija bila podobno zaprta, kot recimo Madžarska ali pa celo Romunija.”

> Kakšni so povratni odzivi bralcev? Kaj je tisto, kar jih je v romanu najbolj pritegnilo?

“Po mojih izkušnjah ljudje zelo različno dojemajo roman. Nekateri vidijo v njem zelo zabavno čtivo, proti kateremu nimajo nič, ampak si tudi nič posebnega o njem ne mislijo, drugi vidijo v njem zelo resno obravnavane teme, mogoče celo nekoliko politično obarvane, tretji pa v romanu prepoznajo težko, žalostno, subtilno zgodbo določene patriarhalne družbe in specifičnih družinskih odnosov.

Poleg jezika, ki sem ga uporabil, sem predstavil posebno skupnost znotraj skupnosti, kar bralce vsekakor privlači. Najverjetneje gre za zanimivo tematiko, ki jo roman obravnava. Izpostavil bi še brezkompromisnost celotne zgodbe. Nekateri vidijo odliko romana v humorju.”

> Menite, da v Sloveniji obstaja humor brez čefurjev?

“Mislim, da obstaja in je vedno obstajal. Mogoče lahko govorimo o slabših in boljših obdobjih, a humor je tudi brez tega obstajal, in to dober. Poglejmo samo Ježka. Je pa po drugi strani res, da nam je ta recimo balkanski humor blizu in nam je tudi vedno bil. Blizu nam je ta mentaliteta, kar pa ne pomeni, da nam je blizu samo humor te vrste. Pri gledališki predstavi Čefurji raus se ljudje najslajše smejijo, ko pridemo do dela, ki govori o Slovencih, o stvareh, ki so jim blizu, v katerih se prepoznajo. Ne pristanem na to, da se Slovenci ne znamo šaliti na svoj račun.

Trenutno imamo nekaj zelo dobrih humoristov, ki jih ne znamo maksimalno izkoristiti.”

> Koga bi izpostavili?

“Za začetek Hribarja in krog mladih ljudi, ki se je zbral okoli njega. Potem je tu seveda Jurij Zrnec. Menim, da se sploh ne zavedamo, kakšen kaliber humorista, interpreta imamo. Žal je njegovo delovanje zoženo na kapacitete, ki jih pri nas premoremo. Vsako nedeljo je bil primoran skorajda sam delati dvourno humoristično oddajo. Velja seveda izpostaviti tudi genialnega Iztoka Mlakarja. Imamo tudi vse več dobrih standup komikov.

Vedeti pa je treba, da je težko pričakovati, da bo Slovenija z dvema milijonoma ljudi premogla toliko dobrih humoristov, da bo bombardirala ljudi z dobrim humorjem vsak dan.”

> Roman Čefurji raus je vsekakor prepoznavno literarno delo, ki ste ga postavili tudi na gledališki oder. Pripravljali ste celo filmski scenarij, a na koncu posneli film Piran Pirano?

“Šlo je skorajda za simultanost. Ko sem ugotovil, da mi romana znotraj danih možnosti ne bo uspelo posneti, je v kratkem dozorela odločitev za Piran Pirano.

Takrat sem se odločil, da scenarija za film Čefurji raus ne bom razvijal dalje, temveč da se osredotočim na film Piran Pirano. Menil sem, da bi ga lahko izpeljal na način, ki bi bil filmsko lažje izvedljiv.

Pri Čefurjih, za razliko od Piran Pirano, ne nazadnje nisem ugledal filmske celote. Izziv mi je bila tudi tema, zelo zanimiva in neobdelana.

Sem si pa konec koncev izbral veliko težjo nalogo, kot se je na začetku nakazovala. Piran Pirano se je izkazal za zelo kompleksno stvar, in potreboval sem tri, štiri leta, da sem jo dodobra razdelal, premislil in prišel do oblike, ki jo danes ponuja kot film. Če bi takrat vedel, kako težko nalogo sem si s tem filmom naložil, bi se verjetno odločil za film Čefurji raus.”

> … v katerem bi spregovorili o temi, ki vam je blizu in ste nekako del nje. Pri filmu Piran Pirano pa gre v prvi vrsti za zgodovinsko, oddaljeno tematiko, ki vam prav gotovo ni tako blizu?

“Ta zgodovinska oddaljenost je prišla kasneje. Na začetku sem hotel povedati zgodbo, ki se dogaja tukaj in zdaj. Piran sem takrat šele spoznaval, a Istro že od nekdaj poznam, saj je moja mama iz Pulja. Vsaj del te zgodbe dobro poznam, in o njej sem v osnovi pravzaprav želel govoriti.

Tudi v Piranu sem odkrival svet multikulturnosti, ki mi je bil zelo blizu in je prisoten tudi v romanu Čefurji raus. Seveda gre za nekoliko drugačen način, a nekaj podobnosti vsekakor obstaja.

Menil sem, da bom poskušal izpostaviti drugačen pogled, ki je hkrati daleč od tega, da govori preživelo tematiko. Prenos teme na raven umetnosti mi je dopuščal možnost, da sem lahko nanjo pogledal z drugačnimi očmi in se lahko postavil na vse strani.

Pomislekov je bilo sicer dosti, a nisem želel, da bi me ti odvrnili od projekta. Ta tema me je enostavno zanimala.”

> V večini vaših izjav izpostavljate, da se film osredotoča na probleme malega človeka, a hkrati gre v Piran Pirano tudi za širše področje, področje političnega, ideologije…

“To ideologijo poskušam razumeti skozi človeka: kako, na kakšen način jo sprejema, je imel pri tem pomisleke, kakšne vrste so bili …

Ne nazadnje je ta ideologija zrasla iz človeka. Problem pa se pojavi, ko v imenu ideologije ubijaš.

Zase lahko rečem, da sem tudi na področju ideologije neke vrste ateist in zato morebiti celo lažje opazujem ljudi, ki so znotraj nje skušali videti in najti izhod.

Moja štartna pozicija je bila povsem drugje in sem dosti kasneje opazil ogromno ideološkega šuma na kanalu, da so se ljudje navzeli ogromno ideološke navlake, in potem to odstranjuješ ter poskušaš razumeti, kaj vse je bilo tisto, da so se stvari tako razvile, kot so se, in kaj bi bilo treba danes odstraniti, da lahko znova drug z drugim spregovorimo in ponovno neobremenjeno zaživimo.”

> Odpirali ste določeno družbeno polje, ki se dotika vprašanja narodnosti. Kakšen je vaš odnos do tega vprašanja?

“Najverjetneje ju ne poznam na način, ki ju pozna večina. Prihajam iz mešane družine in bi se najverjetneje lahko deklariral kvečjemu kot Jugoslovan.

Vzgojen sem bil v duhu, da je moja domovina pač Jugoslavija, ker je zaobjemala celotno področje, na katerem je živela moja družina.

Do pojavov, kot je nacionalizem ali domoljubje, sem zato danes zadržan, ker je to mojo prvo domovino razdrl ravno nacionalizem. In če je bila tvoja družina žrtev tega nacionalizma, bo v tebi vedno prisotna določena grenkoba ob besedi nacionalnost, nacionalizem. Tu si ne moreš pomagati. Verjetno bo minilo še dosti časa, preden bom neobremenjeno lahko razmišljal o nacionalnosti. Tega občutenja enostavno nikoli nisem imel v sebi in ga tudi težje razumem.

Na splošno je vse to težko razložiti ljudem. Slovenijo dojemam kot svojo domovino, edino domovino, ki jo imam. A imam tudi določena, recimo, domoljubna čustva do prostora zunaj nje. In tu nastane problem. Pri nas še vedno ne razumemo pojma dvojne identitete, razdeljene identitete ipd. Ne razumemo, da ima lahko kdo za domovino npr. Slovenijo in Italijo, da si lahko in Slovenec in Italijan … Ko bomo pojme pripadnosti, domoljubja, nacionalnosti in identitete razširili, se bomo mogoče tudi mi, ki se znotraj teh umestitev ne najdemo, znova našli. Do takrat pa bomo še naprej nacionalno neopredeljeni domoljubi z več domovi, ki jih ljubimo.”

> Koliko je po vašem prav vaše tovrstno razmišljanje botrovalo pri realizaciji tako romana Čefurji raus, kot tudi filma Piran Pirano?

“Prav gotovo veliko. Zrasel sem v etnično mešanem okolju, in kamor koli sem pogledal sem naletel na multikulturnost. Moj oče prihaja iz etnično mešanega okolja, moja mama prav tako. Večino življenja sem preživel v kulturno mešanem okolju, kakršno najdeš tudi v Piranu, ki je malo slovenski, malo italijanski, malo pa tudi čefurski. To je meni nekaj povsem običajnega.

Seveda le, če malo zanemarimo dejstvo, da so si naštete kulture medsebojno zelo podobne. V primerjavi z npr. mestom London danes smo mi tukaj, v Piranu ali na Fužinah, bolj ali manj monokulturni.”

> Razumete besedo čefur slabšalno, kot zmerljivko?

“Odvisno od konteksta, od tega, kdo jo uporablja. A ta beseda bo verjetno ostala žaljivka, vse dokler bodo ljudje z njo žalili. In da, še vedno žalijo.”

> Kako komentirate izjavo pisatelja Borisa Pahorja o izvolitvi Bossmana za piranskega župana?

“Boris Pahor je eden naših največjih pisateljev in nobena izjava, ki jo je dal in bi jo morebiti v prihodnosti še dal, mu tega statusa ne bi smela niti malo okrniti. On je s svojimi deli za slovenski jezik, Slovenijo, Italijo in za celotno Evropo naredil ogromno.

S svojo izjavo, ki jo je dal pri svojih sedemindevetdesetih letih (moramo upoštevati tudi njegova leta), tega ne spremeni. Po drugi strani pa ne smemo bežati od dejstva, da je ta izjava bila rasistična, in zato se jo kljub dejstvu, da je to Boris Pahor, ne sme zavijati v celofan. Ta izjava predvideva, da za Slovence ni dobro, da izberejo temnopoltega župana, in torej govori o državljanih drugega reda, kar je konec koncev nacistični koncept. Boju proti fašizmu in nacizmu pa je Pahor posvetil svoje življenje, bi lahko rekli.

A po svoje ga tudi razumem. Ima težave s položajem, v katerem nastopa, saj nastopa v položaju Slovenca v Trstu. V Sloveniji je situacija povsem drugačna.

Najbolj bedasto pri vsem skupaj je predvsem to, da smo se znova razvrstili v dva tabora: v enem so tisti, ki so zaradi ene nepremišljene izjave pripravljeni zavreči celo Nekropolo, v drugem pa oni, ki bodo zaradi njegovega slovesa trdili, da je Pahor le izrazil navdušenje nad temnopoltim županom Pirana.

Vmes pa je ogromno prazno polje.”

> Piran Pirano je nedavno gostoval v Trstu na Tržaškem filmskem festivalu. Na kakšen odziv ste tam naleteli?

“Do mene so tam prihajali tako Italijani kot Slovenci. Odzivi so bili zelo podobni. Ne bom rekel, da so mi toliko čestitali za film, bolj so se mi zahvaljevali za izbrano temo. Zadovoljni so bili z načinom prikaza, ki jih ne deli in znotraj katerega je lahko vsakdo našel svojo bolečino, čustva, zgodbo.

Podobni odzivi so bili na celotni Obali. Lahko rečem, da sem opazil veliko mero zadovoljstva, da je končno prikazana žgoča stvar na tako nepolitičen, nerazdiralen način.

To so sicer subjektivna mnenja, saj na predstavitvah do mene stopijo le ljudje, ki jim je film vsaj načeloma všeč, preostali pa ne. Lahko pa rečem, da je bilo tako v Trstu, kot na Obali mnenje gledalcev precej naklonjeno filmu. Seveda ne trdim, da so govorili, da je to genialno filmsko delo, to jih niti ni zanimalo. Ti ljudje so enostavno začutili, kaj ta film govori in o čem želi pripovedovati. Mislim, da so bili večinoma precej ganjeni.

Po premieri v Trstu je prišel do mene gospod in se mi najlepše zahvalil za ta film. Povedal mi je, da je sin ezula iz Kopra in da si ni nikoli mislil, da bo tak film, ki ga ni videti v Italiji, ustvaril človek, ki prihaja iz Slovenije.

Zanima me še hrvaški del Istre. Počakajmo na odzive poletnega na festivala v Pulju. Pogovarjamo se tudi, da bi ga prikazali tudi na festivalu v Rovinju, kjer vrtijo filme, ki prikazujejo italijansko tematiko.”

> Kako pa film sprejema preostali del Slovenije?

“Na Primorskem je bil vsekakor zelo dobro sprejet, in tu je svoj namen dosegel. Tudi številke gledanosti so na Obali nadvse zavidljive. V Kopru je Piran Pirano gledalo več ljudi kot, recimo, v Mariboru in Celju skupaj. Na žalost Nova Gorica nima kina. Tudi Piran ga nima.

Pogosto pozabljamo na dejstvo, da za film, ki ni komedija, veljajo nekoliko drugačna merila. Če bi primerjali gledanost slovenskih filmov, ki niso komedije, je številka gledanosti filma Piran Pirano povsem primerljiva s številkami drugih tovrstnih filmov. Če dodamo še dejstvo, da gre za kompleksno tematiko, ki niti ni tako zelo aktualna, da nimamo mestnih dvoran skorajda nikjer po Sloveniji, temveč samo koloseje s pretežno mlado publiko, ki je takšni filmi ne zanimajo preveč, lahko zaključimo, da gre celo za odlično številko. Počasi se namreč bližamo 12.000 gledalcem, aprila, ko bo film prikazan na televiziji, pa bo ta številka seveda skokovito narasla.

Premalokrat poudarimo, da v resnici prav vsak slovenski film vidi več sto tisoč ljudi, res pa je, da večina po televiziji. Vsak državljan jih ima priložnost videti tako v kinu kot potem po televiziji, in večina se pač odloči počakati na TV-predvajanje. A slovenski filmi so gledani, in to je konec koncev najbolj pomembno.”

> Kakšni so vaši načrti?

“Želja ostaja, da bi posneli film Čefurji raus. Trenutno čakamo na razpis filmskega sklada in delamo na scenariju ter upamo na najboljše.

Roman Čefurji raus je svojo pot po tujini komaj dobro začel. Film Piran Pirano bo v naslednjih mesecih gostoval na različnih festivalih.

V kratkem se mi je zgodilo polno stvari, in moj urnik je zatrpan z obveznostmi, ki jim ne vidim konca.

Vmes bom delal dosti manjših stvari, in morebiti kakšna od njih preraste v kakšen večji projekt. Ena izmed mojih želja je vsekakor ta, da bi se v prihodnosti znova nekoliko bolj posvetil literaturi.” ROBI ŠABEC

---