“Sami smo odgovorni za to, da gremo naprej”
Več kot desetina odraslega prebivalstva v Sloveniji - približno 186.500 ljudi - ima težave z odvisnostjo od alkohola. Statistični podatki razkrivajo, da ima alkohol v krempljih že vsakega petega Slovenca in vsako 25. Slovenko. Kar devet odstotkov vseh otrok, mlajših od 18 let, odrašča v družini ob staršu alkoholiku.
Odpri galerijo
Kot pravi Nada Trtnik, je svojo preteklost treba ovrednotiti, videti, kaj je bilo dobro in kaj slabo, sami pa smo odgovorni za to, da gremo naprej.
Povedano drugače: v vsakem šolskem razredu, ki v povprečju šteje 20 otrok, sedita vsaj dva učenca, katerih oče ali mati (nemalokrat pa kar oba) ne zmoreta več živeti brez alkohola.
In ker vemo, da alkoholizem prizadene tudi druge družinske člane, ne le pivca, pridemo do strašljive ugotovite: kar tretjina slovenskega prebivalstva trpi zaradi posledic prekomernega uživanja alkohola. To deželo na sončni strani Alp uvršča v sam evropski vrh, opozarja Nada Trtnik, specialistka zakonske in družinske terapije.
Nada Trtnik dobro ve, kakšne travme doživlja otrok, ki odrašča ob staršu alkoholiku. Tudi sama je na lastni koži občutila kaos, nedoslednost, nepredvidljivost in predvsem črnogledost in nezadovoljstvo, ki običajno vladajo v takšnih družinah. “Vzdušje je prežeto s številnimi družinskimi konflikti, kar vodi do problemov znotraj posameznika in v odnosih do drugih. Ti problemi se kažejo v obliki ljubosumja, prizadetosti, nezaupanja in razreševanja konfliktov, slabi komunikaciji, čustveni nezanesljivosti, nezvestobi, pomanjkanju samokontrole in pretirani kontroli drugih,” razkriva Trtnikova probleme družin, katerih usodo kroji alkohol.
Nada Trtnik se je po študiju socialnega dela na Univerzi v Ljubljani (pred tem je diplomirala že iz organizacije dela in ekonomije) odločila za podiplomski študij zakonske in družinske terapije na Teološki fakulteti v Ljubljani. Zaključila je specializacijo zakonske in družinske terapije, sedaj pa nadaljuje doktorski študij. Je članica izvršilnega odbora pri Združenju zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije. Že peto leto izvaja psihoterapije za posameznike, pare in družine (je tudi udeleženka izobraževanja za “imago terapevte”) za izboljšanje kakovosti odnosov. Je direktorica zasebnega neprofitnega zavoda Terapevtski inštitut Odnos v Izoli, ki je pred kratkim je odprl svoja vrata tudi v Postojni. Živi v Postojni z možem Boštjanom Trtnikom, sistemskim terapevtom po metodi Berta Hellingerja (postavitev družine).
Ker se zaveda, da se je treba s problemi soočiti, ne pa jih potlačiti, in ker ve, da lahko z lastno izkušnjo odraščanja ob staršu alkoholiku pomaga tudi drugim, ki so bili primorani iti skozi ta pekel, je v Terapevtskem inštitutu Odnos, ki že peto leto deluje v Izoli, poseben poudarek namenila terapiji odraslih otrok alkoholikov.
> Koliko alkohola mora nekdo popiti, da ga lahko označimo za alkoholika? Ali je to odvisno od vsakega posameznika in tudi od kulture pitja posameznega naroda ...
“Seveda, odvisno je tudi od tega, v kateri razvojni stopnji alkoholizma je posameznik. Za čezmernega pivca lahko označimo že moškega, ki dnevno zaužije več kot 20 gramov čistega alkohola - toliko alkohola dobimo, denimo, v pol litra piva ali v dveh decilitrih vina ali v 0,6 decilitra žgane pijače -, oziroma žensko, ki dnevno popije polovico manj, torej 10 gramov čistega alkohola.”
>Je potemtakem moški, ki spije dve steklenici piva dnevno, že alkoholik?
“Mislim, da je to že alkoholizem, ja. Čeprav je to zelo relativno, veste. Ljudje imajo po navadi o alkoholikih povsem napačne predstave: da so zanemarjeni, da morajo dnevno zaužiti ne vem kolikšne količine alkohola ... Ko me kdo, ki pije več, kot je sprejemljivo, skuša prepričati, da ni alkoholik, mu rečem: 'Če ste svojim bližnjim obljubili, da ne boste več pili, in če te obljube ne morete držati, potem ste alkoholik.' Ko namreč človek ne zdrži več brez alkohola, je od njega odvisen. Pa naj si to prizna ali ne. To velja tudi za tiste, ki so čez teden povsem trezni in povsem normalno opravljajo svoje dolžnosti, čez vikend pa se ga tako napijejo, da niso sposobni funkcionirati. Ti t. i. vikend pivci imajo sicer različne navade, sčasoma pa začnejo piti tudi čez teden. A do tega lahko pride šele po letih uživanja alkohola.”
Potuhnjena nevarnost
> Nevarnost odvisnosti od alkohola je torej potuhnjena?
“Ja, in prav v tem je razlika med odvisnostjo od alkohola in odvisnostjo od prepovedanih drog: pri alkoholikih je doba, ko se razvije odvisnost, precej daljša. Zato so ljudje, ki se zdravijo zaradi alkoholizma, v povprečju precej starejši od narkomanov. Ti so relativno mladi, saj zelo hitro zapadejo v odvisnost. Droga te hitro potegne v odvisnost, alkohol pa postopoma. Zato se ljudje toliko težje zavedo nevarnosti uživanja alkohola.”
Značilnosti odraslih otrok alkoholikov: > pretirana skrb za druge, občutek odgovornosti želje drugih> zanemarjanje sebe, svojih potreb, želja, čustev >težave s postavljanjem meja; nezmožnost reči “ne” brez občutka krivde
> nizka samozavest, nezadovoljstvo s samim seboj> pogost občutek krivde, neprimernosti in sramu> depresija> nadaljevanje odvisnosti: velikokrat se poročijo z alkoholikom ali pa sami postanejo odvisni
> Kaj pa mladi ljudje, ki si ob vikendih zabave brez alkohola ne znajo več prestavljati? So tudi že alkoholiki?
“Ne bi rekla. So pa zagotovo nagnjeni k temu, da bodo kdaj kasneje podlegli odvisnosti.”
> Kaj žene ljudi, da posežejo po alkoholu?
“Predvsem pozitivni učinki, ki jih ima alkohol na človekovo duševnost. Prijetno te omami, pozabiš na težave, zmanjša se občutek tesnobe, stresa, strahu, depresije ... Ljudje s pomočjo alkohola bežijo pred realnostjo, pred nezadovoljstvom. Ko pa pitje postane odvisnost, je uživanje alkohola nuja, saj si človek le tako lajšanje simptome, povezane z odtegnitvijo alkohola: slabo počutje, tresavica, potenje, strah, nezmožnost koncentracije, notranji nemir, anksioznost. Nekateri padajo tudi v delirij.”
> Če je bil včasih alkoholizem predvsem moška domena, je danes med alkoholiki tudi vse več žensk ...
“V preteklosti so v pivnice in gostilne zahajali resda večinoma moški, kar pa ne pomeni, da ženske niso pile. So, a so to počele bolj na skrivaj. Po statističnih podatkih je danes vsak peti odrasel moški in vsaka 25. odrasla ženska odvisna od alkohola. Menim pa, da se vzrok, da je med alkoholiki manj žensk, skriva tudi v tem, da ženske pogosteje posegajo po antidepresivih in ostalih tabletah, ki pa imajo v bistvu podoben učinek kot alkohol.”
> Smo torej Slovenci narod alkoholikov, glede na to, da skoraj tretjina, po nekaterih projekcijah pa celo polovica prebivalstva trpi zaradi posledic uživanja alkohola?
“Po statističnih podatkih smo na tem področju ena od najvišje uvrščenih držav v EU.”
> Kako pogosto je posledica prekomernega uživanja alkohola tudi agresivnost?
“Niso vsi alkoholiki tudi agresivni. Pri tem igra pomembno vlogo posameznikov značaj. Približno pri polovici ljudi se prekomerno uživanje alkohola potencira v agresivno vedenje, pri polovici pa v t. i. pasivno agresijo, kar pomeni, da se ne držijo dogovorov, se umaknejo ...”
Alkohol in družina
> Katere so skupne značilnosti staršev alkoholikov? Kakšen odnos imajo do svojih otrok?
“Tudi to je odvisno od tega, v katerem stadiju alkoholizma so starši. Na začetku so sposobni pokazati več ljubezni in nežnosti, kasneje, ko zaradi alkohola propadajo tudi osebnostno, pa vse manj. Skupno tem staršem pa je, da zanikajo problem alkoholizma, zato postane to v družini tabu tema. Otroci o tem sploh ne smejo govoriti, ampak so prisiljeni zatirati izražanje pristnih čustev in občutkov. V taki družini se ne govori o strahu, žalosti, sramu ali nasilju, ki je pogosto tudi prisotno. Tudi o tem ne, zakaj se, na primer, oče umika, in kako se ostali družinski člani ob tem počutijo.
> Kako bi opisali vzdušje v taki družini?
“Na splošno vlada v družini alkoholikov zelo zmedena komunikacija. Starši so precej nepredvidljivi; otrok nikoli ne ve, kdaj bo starš prišel domov pijan, kakšne volje bo, kako se bo odzval, se bo umaknil, bo agresiven ... Težava je tudi v tem, da so starši alkoholiki zelo močni kritiki; nenehno kritizirajo in prenašajo lastno odgovornost na druge, češ, zaradi tebe pijem, ker si tak. In ker sčasoma čustveno precej otopijo, so otrokom in partnerju vedno manj na voljo. Ne zmorejo zaznati njihove stiske in jim biti v oporo. No, nekaj čustev sicer še zmorejo, tudi ljubezni in nežnosti, a sčasoma postajajo ta čustva vedno bolj okrnjena.”
> Kakšne posledice pusti otroku odraščanje ob staršu alkoholiku?
“Pri otrocih se to kaže na različne načine. Običajno otrok stiske ne zna ubesediti, ampak jo izraža preko vedenja. Otroci pogosteje močijo posteljo, se izolirajo, včasih so agresivni, imajo težave pri navezovanju socialnih stikov. Počutijo se manjvredni, kar lahko vpliva na to, da so v šoli bodisi zelo slabi, bodisi se zelo zelo trudijo in dosegajo visoke rezultate. V sebi pa se kljub temu počutijo prazne ... Zato lahko ti otroci hitro zapadejo v depresijo, nagnjeni so tudi k samomorilskim mislim in podobno.”
> Kolikšna je verjetnost, da gre otrok po stopinjah starša alkoholika? Da je, na primer, tudi sam agresiven do svojih otrok?
“Otrok se vedenjskih sožitnih slogov in odnosov nauči s posnemanjem v primarni družini. Tam se tudi nauči načinov reševanja konfliktov, pogovora, soočanja s problemi. In če vidi, da se oče ali mati zatekata k bežanju od problemov, bo tudi sam nagnjen k temu. Kot so pokazale raziskave, alkoholikov otrok zelo pogosto tudi sam razvije odvisnost oziroma postane partner odvisnika. Ni problem samo vedenje odvisnika v družini, ampak tudi vedenje drugega starša, to je očeta ali mame, ki ne pije. Sčasoma namreč postane soodvisen. Ko živiš v odnosu, v katerem ne moreš pristno izražati ljubezni, nežnosti, naklonjenosti, se ne moreš pogovarjati in predvsem sprejemati odgovornosti za svoje lastne probleme, čustveno otopiš. Postaneš zagrenjen, žalosten, depresiven. In tako je tudi drugi starš vedno manj na voljo otroku, ki sčasoma 'izgubi' oba starša. Takšen otrok mora pogosto zelo hitro odrasti in postane čustveni partner soodvisnemu staršu, ki v njem išče oporo, nežnost in razumevanje - vse tisto, kar bi sicer moral dobiti od alkoholika.”
Ključen je partner
> Je res partner tisti, ki mora narediti rez?
“V večini primerov alkoholik sam ne zazna, kako propada, saj živi v svojem svetu, v svoji iluziji, polni alkoholnih obramb, manipulacij, popačenih predstav in zaznav resničnosti. Svojci pa trpijo. Sistem družine se pač prilagodi; tista področja, na katerih alkoholik odpove, prevzamejo drugi družinski člani. In dokler partner odločno ne reče, da tako ne gre več, do takrat je njun odnos poln groženj in manipulacij.”
> Se otrok sploh lahko ubrani pred travmo?
“Otrok si ustvari vzporedni svet, v katerem običajno starše idealizira. To mu namreč pomaga, da ostane alkoholizem v družini tabu tema. Zato nekateri tudi potem, ko odrastejo, sploh ne sprevidijo, da so bili njihovi starši alkoholiki. Zelo pomembno je tudi razumeti, da otrok, ki odrašča ob staršu alkoholiku, potlači oz. zanika svoja čustva in občutja. Razvije lažni jaz. Da družina ostane skupaj, postane bodisi čustveni partner svoji materi ali očetu bodisi grešni kozel, ki je vsega kriv. Ali pa idealen otrok, ki prinaša svoji družini ponos in zadovoljstvo. Če ima otrok ob sebi koga, da mu zaupa in z njim naveže zdrav, pristen odnos (teta, stara mama, šolska svetovalka), bo to zmanjšalo vpliv vseh teh travm.”
> Zakaj se otroci počutijo krive, da imajo očeta ali mamo alkoholika?
“Ker mislijo, da so oni slabi, in jih je strah, da ne bi ostali sami. Zato so se pripravljeni prilagoditi na vsemogoče načine, tudi tako, da nase prevzamejo krivdo.”
> S kakšnimi težavami se ti otroci soočajo, ko odrastejo?
“Najpogosteje se ne zmorejo soočiti z lastnim čustvenim svetom. V glavi razvijejo negativni miselni proces. Vse vidijo slabo, negativno. So torej črnogledi in čustveno otopeli. Zelo pogosto nase prevzemajo odgovornosti drugih ljudi, težko postavijo meje, nenehno jih spremlja občutek krivde, sploh če se postavijo zase. Krivi se počutijo tudi za stvari, ki nimajo nobene zveze z njimi. V odnosih se pogosto počutijo zavržene, zlorabljene, zanemarjene, so nepredvidljivi in sramežljivi, saj so bili doma s svojima staršema najbolj povezani ravno preko teh čutenj. Pogosto se zatekajo k laži, čeprav bi bilo veliko lažje povedati po resnici. Imajo tudi težave zaključevati stvari; tik pred zdajci obupajo, ne morejo napredovati, se postaviti zase, končati študija ... Zmanjka jim moči, saj te podpore v otroštvu običajno niso dobili.”
> Manjka jim torej zaupanja vase?
“Ja, zato imajo lahko tudi zelo negativno samopodobo. Nekateri so sicer zelo nagnjeni k doseganju visokih rezultatov in ciljev, a se kljub doseženemu v sebi počutijo prazne. Navajeni so namreč bili, da so bili v šoli uspešni zato, da so potem imeli doma mir, ne pa zaradi lastnega zadovoljstva.”
> Pa se odrasli otroci alkoholikov zavedajo vzrokov svojih težav?
“Pri veliki večini še vedno velja prepričanje, da je le alkoholik tisti, ki je 'bolan', ki se neprimerno obnaša. Ne zavedajo pa se, da so se skozi leta odraščanja ob človeku, ki ni bil sposoben izražati svojih čustev, ki se ni znal primerno obnašati, tudi sami prilagodili in nevede začeli razvijati neprimerne vedenjske vzorce, katerih posledice se kažejo v odnosih, ki jih ne zadovoljujejo. Kajti če nisi predelal svoje bolečine, je nevarno, da boš to bolečino predal naprej. Zato pravijo, da je alkoholizem prekletstvo družine, ki gre iz roda v rod.”
> Kako lahko otrok, ki odrašča ob alkoholiku, sploh pridobi pozitivne vzorce obnašanja in prekine to prekletstvo?
“V človeku je vedno neka sila, ki ga žene naprej. Nezadovoljstvo je najboljša motivacija, da začneš raziskovati in spreminjati. Predvsem pa je pomembno, da človek uvidi, s katerim svojim vedenjem prispeva k temu, da se mu stvari rušijo, da uničuje odnose s svojimi bližnjimi. Mora razumeti, kje se je tega naučil. Preko te samorefleksije, z ovrednotenjem travm iz otroštva, lahko pride do zavestne odločitve, da se bo začel spreminjati.”
Ozaveščanje
> Kako jim pri tem pomagate?
“Tako, da jih ozaveščamo, da je vsak posameznik odgovoren za svojo osebno rast. Svojo preteklost je treba ovrednotiti, videti, kaj je bilo dobro in kaj slabo, sami pa smo odgovorni za to, da gremo naprej. Resda velikokrat pademo, a nič hudega. Pri tem so jim v pomoč tako individualne kot partnerske in družinske terapije, svetovanja, veliko pa pomagajo tudi iskren pogovor in zdravi odnosi. Ponavadi sta si partnerja, če se zavestno odločita za delo na odnosu, tudi največja motivacija za to, da gresta skupaj naprej. Glavni cilj partnerskega odnosa je namreč celjenje ran iz otroštva. V partnerskem odnosu si bosta partnerja lahko hkrati največja rablja, če se bosta prepustila spontanosti, in tudi največja opora, če bosta zavestno delala na odnosu in se zanj trudila.”
> Kaj je cilj terapevtske skupine za odrasle otroke alkoholikov?
“Glavni cilj je, da posameznik izboljša svojo samopodobo. Da začne verjeti vase, svojim čustvom in občutkom, da začne razločevati, kaj je zloraba, kaj je neprimerno in kaj primerno vedenje. Da zna bolje postavljati meje, zmanjša občutek krivde, se zaveda, da ni nič narobe, če se postavi zase, če izrazi svoje mišljenje. Namen terapije je tudi ozaveščati in spreminjati lastne vedenjske vzorce, ki nam uničujejo odnose. Najtežje si je priznati, da tudi sam delaš kaj narobe, da tudi sam prispevaš k temu, da se s partnerjem ne razumeta, da ti pri vzgoji otrok ne uspeva najbolje. Predvsem pa je pomembno, da si upaš o vsem tem končno spregovoriti, saj se tako razbremeniš napetosti in postaneš bolj zadovoljen.”
>> Govorite iz lastnih izkušenj?
“Res je, pri nas doma je bilo veliko črnogledosti, veliko nezadovoljstva. Odraščanje ob staršu alkoholiku mi je pustilo posledice, ki so se zrcalile v mojih kasnejših odnosih. A s tem sem se morala soočiti. Ogromno sem naredila zase predvsem z vztrajnim delom, znanjem in vero v to, da mi bodo mož, prijatelji in sodelavci pomagali, ko se naslonim nanje. Zato meni ne bo treba ponavljati, kar sta morala ponavljati moja starša.”
PETRA VIDRIH