Zafira je postala kombi

Ko je Opel pred nekaj leti končal v rokah francoskega koncerna PSA, je bilo povsem logično, da bodo racionalizirali poslovanje tudi tako, da bo Opel dobil veliko francoske vsebine. In to se je pokazalo pri zafiri, ki je bila dolga leta Oplova stalnica v ponudbi.

Pravila nenazadnje postavljajo kupci, kar se odraža tudi na trgu. Dejstvo je, da je priljubljenost enoprostorcev zadnja leta močno usihala, ta model pa se je znašel na razpotju. Ukinitev ali popolna preobrazba. Novi šefi in lastniki so izbrali slednje. Zafira je postala kombi.

Na znani tehnični arhitekturi, ki so jo pred leti razvijali za Citroenovega space tourerja in Peugeotovega travellerja. Kasneje so to posodili še Toyoti in jo uporabili za vozilo, ki sem ga nedavno preizkusil. Takšne vrste kombiji so mi sploh zadnjih letih zaradi družine postali neizmerno všeč. V prvi vrsti ponujajo veliko prostora in udobja, so ergonomsko in tehnično dovršeni, vse to pa prinaša širok nabor uporabe takšnega vozila. Lahko je namenjeno za družinska potovanja ali za poslovno rabo (prevoz oseb).

Tehnični podatki

Dimenzije (D/Š/V): 4956 mm, 2010 mm, 1890 mm

Motor: dvolitrski dizelski motor s 110 kW (150 KM)

Navor: 370 Nm pri 2000 vrtljajih

Gume: 205/60/R17

Posoda za gorivo: 70 litrov

Cena: 39.710 evrov (z dodatno opremo 43.480 evrov)

Izbor različic tega modela je obsežen, a naša testna zafira life je tokrat predstavljala nekoliko bolj prestižno plat tega kombija. V srednji skoraj petmetrski dolžini, s 3,27 metra dolgim medosjem, je zafira life lahko gostila do osem potnikov, s sedežno konfiguracijo 2+3+3. Dostop do druge in tretje vrste je bil omogočen z obeh strani, preko drsnih vrat, z možnostjo odpiranja preko gumba na ključu ali stikal v notranjosti kabine. Sedeže druge vrste je možno zelo lahkotno vzdolžno pomikati za lažji dostop do tretje vrste, tudi preklop naslona teh ne povzroča težav. Skratka prilagodljivost je zelo dobra.

Pogrešali smo kamero na zadku

Bogato založena izvedba kombija prinaša še panoramsko stekleno streho, usnje na sedežih in med drugim tudi klasično 230-voltno vtičnico, globoko na dnu zadnjega dela sovoznikovega sedeža, če bi potniki potrebovali polnjenje svojih prenosnih naprav. Prtljažni prostor je temu primerno nekoliko manjših dimenzij, a še vedno dovolj velik, da sem vanj naložil vse potrebno za nekajdnevni družinski izlet. Tretja vrsta ob neuporabi in pri preklopu sedežnih naslonov lahko služi kot dodaten odlagalni prostor, če to ni dovolj, ima zafira life možnost popolne odstranitve sedežev, le dodaten par rok bo potreben, saj so težki.

Oplov kombi ima še eno posebnost, ki jo seveda posebej zaračunajo, in sicer dvižno zadnje steklo. Ta dodatek stane 220 evrov. Ob dejstvu, da je bil testni Oplov velikan naložen z vso možno opremo, smo med naših testom močno pogrešali kamero na zadku. Na voljo so samo parkirna tipala, ki za takšen tip prevoznega sredstva niso dovolj. Vzvratni izvoz z domačega dvorišča ali iz parkirnega boksa bi bil veliko varnejši, če bi imeli možnost spremljati dogajanje na osrednjem zaslonu.

Multimedijski vmesnik ni najnovejši in najnaprednejši, a vendar ponuja tistih nekaj uporabnih sistemov (bluetooth, DAB, navigacija ...) in te je možno upravljati z dotikom na zaslon. So pa razvojniki za to vozilo uspeli urediti izdatno število uporabnih odlagalnih mest.

Ni poceni, a ponudi veliko

Za pogon je imel testni avto vgrajen preverjen dvolitrski dizel s 110 kilovati, v kombinaciji z ročnim šeststopenjskim menjalnikom, ki je moč preusmerjal na sprednji kolesni par. Za 1,8 tone težak kombi ima štirivaljnik dovolj zaloge moči, da ta ne deluje podhranjen in da na avtocestah zmore dosegati tudi višje hitrosti. Med zavoji se kombijevsko ziba, a ohranja dobro držo na cesti (na voljo je bil tudi Oplov sistem intelligrip, ki prilagaja zdrs pogonskih koles, stane pa 350 evrov), zato pa je na drugi strani slabo plat pokazal ročni menjalnik. Kot da bi imel nekakšno hibo oziroma zelo nenavadno kratek gib pri prehodu v drugo prestavo, kar me je v začetku spravljalo v rahel obup, saj nisem imel občutka, da sem dejansko prestavil v drugo. Morda je bila to hiba samo testnega avtomobila, saj ne pomnim teh težav pri Citroenovi ali Peugeotovi različici.

Ne glede na to bi za takšen tip avtomobila raje izbral avtomatiko. S 70-litrsko posodo goriva so postanki na bencinskih servisih razmeroma redki, saj se je povprečje med preizkušanjem gibalo okrog osmih litrov. Testni primerek je z dodatno opremo dosegal ceno 43.000 evrov, a je treba upoštevati, da gre za popolno preobrazbo dosedanje zafire in da je to še en dokaz, kaj pri Oplu lahko ponudijo.

Seveda, tako bogato opremljen kombi bo redko služil kot prvi avto v družini, zato pa bo na drugi strani zelo zanimiv za poslovne uporabnike, ki se ukvarjajo s prevozi potnikov.

---