Aleš Lavrenčič: “Tudi v Sloveniji si želim dobiti priložnost”
“Nisem se sam odločil, da bom začel igrati violino, saj sem imel takrat komaj 4 leta. Tako je odločil moj oče, saj je opazil, da sem nadarjen za glasbo. Predlagal mi je, naj poskusim igrati violino, in jaz sem ubogal,” pojasni, kako se je začela njegova ljubezen do violine.
Aleš Lavrenčič iz Doberdoba je druga generacija glasbenikov v
družini. Foto: Tomaž Primožič/FPA
Alešev oče Hilarij Lavrenčič je priznan glasbenik, pianist in skladatelj, kar je pripomoglo k temu, da je glasba postala tudi sinovo vsakdanje življenje. Aleš Lavrenčič pravi, da je bila to zanj prednost, priložnost, da je bil že od otroštva glasbi bliže, kot bi bil sicer. “Glasbo sem tako spoznal od blizu, pri čemer me je oče usmerjal in mi svetoval. On je bil vedno moj vzornik, to je pustilo velik pečat na moji glasbeni poti,” razloži.
•Doberdob, Italija.
•Osnovno in nižjo srednjo šolo je obiskoval v domačem kraju.
•Maturiral na znanstvenem liceju višješolskega zavoda s slovenskim učnim jezikom S. Gregorčiča v Gorici. Vzporedno je obiskoval glasbeno akademijo prve stopnje na Konservatoriju Jacopo Tomadini v Vidmu.
•Trenutno obiskuje študij violine druge akademske stopnje na tržaškem Konservatoriju Giuseppe Tartini.
•Začasno deluje kot violinist v tržaški operi Giuseppe Verdi, kjer ima sklenjeno pogodbo za štiri mesece, s katero bo potoval tudi na turnejo po Japonski.
•Igral je tudi odbojko, nekaj časa je bil celo kapetan ekipe.
Odločiti se je bilo treba - in padla je odločitev za glasbo
Zakaj se je odločil glasbi posvetiti svoje življenje? “V preteklosti sem se udeležil številnih glasbenih tekmovanj, na katerih sem bil uspešen. A za vsakim tekmovanjem se skriva ogromno priprave in če v tem ne vidiš smisla, ti taka pot hitro postane dolgočasna in naporna. Meni se to ni nikoli zgodilo, saj sem vsakič znova ugotovil, da po vsem trudu nastane nekaj zelo lepega, lepo doživetje, denimo ko imaš koncert z orkestrom ali kot solist. Spoznaš, da je bilo vredno, da trud ni bil zaman. To me še bolj motivira, da v glasbo vlagam še več truda.” Aleš pojasni, da je ob koncu višje šole ugotovil, da mu je začelo zmanjkovati časa za druge dejavnosti, ki jih je obiskoval vzporedno z glasbo, in takrat je glasbo postavil na prvo mesto, “nameniti sem ji želel ves čas, ki sem ga imel na razpolago. Zato sem se tudi odločil za študij violine,” pojasni.
Aleš Lavrenčič
“Priložnosti v Sloveniji se mi zdijo zanimive, še posebej možnost sodelovanja z orkestrom Slovenske filharmonije. To bi lahko postal eden mojih ciljev kdaj v prihodnosti.”
Pove, da mu je na glasbeni poti v ogromno podporo profesorica Diana Mustea. “Ona je tista, ki me je glasbenega izobraževanja spodbujala, pošiljala na tekmovanja in me pri tem ves čas podpirala. Želela je, da bi prišel čim više. Hvaležen sem ji, da sem postal to, kar sem.” Aleš sodeluje z opero v Trstu. Da je bil sprejet, je moral biti izbran na zelo zahtevni avdiciji, ki je potekala lani, “potreboval sem resno pripravo in profesorica Mustea mi je pri tem izdatno pomagala. Na avdiciji sem bil drugouvrščeni in tako se je moje sodelovanje s tržaško opero začelo.”
V prihodnje si želi ustvariti svojo komorno zasedbo. “Rad bi, da bi z zasedbo dosegli tak nivo, da bi lahko koncertirali, kar bi bil zame užitek. To si želim doseči v roku približno desetih let,” pove. Želi si tudi pridobiti izkušnje v katerem od večjih uveljavljenih orkestrov, “seveda v čim višji poziciji, a prav vsaka tovrstna izkušnja bi bila zelo dragocena.” V Sloveniji ima zelo malo glasbenih izkušenj, “enkrat sem sodeloval s simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani kot solist, morda je to celo edina večja izkušnja.” Kaj pa načrti v Sloveniji? “V Sloveniji bi rad pokazal, kdo sem, se predstavil kot glasbenik. Imel bi kakšen koncert. Želim si, da bi imel priložnost svoj ‘teritorij’ razširiti tudi na slovensko stran.”
Že mlad odgovorno po zastavljeni poti
Srečanje z mladim umetnikom me je vnovič utrdilo v prepričanju, kako pomembno je starševsko okolje pri začetnem usmerjanju in oblikovanju profila mladega človeka. Zgodnje otroštvo, nadgrajeno s primerno pedagoško in družbeno podporo, je dober začetek poti v uspešno prihodnost. Umetnost je v preteklih časih bila veliko bolj pomemben dejavnik vsakdanjega življenja, saj je močno vplivala na pravilno vrednotenje in ravnovesje bistvenih življenjskih kategorij. Danes, ko kvantitativne norme prevladujejo nad kvalitativnimi, banalna sredstva pa postajajo vzvišeni cilji, morajo mladi intelektualci pokazati veliko poguma, vzdržljivosti in inteligence pri premagovanju ovir v želji po doseganju plemenitih ciljev. Menim, da Aleš že zelo odgovorno stopa po tej poti, zavedajoč se težav in izzivov, s katerimi se bo moral, in se je pripravljen soočiti. Od srca mu želim in priporočam, da na zastavljeni poti vztraja. Prepričan sem, da mu bo uspelo!
Romeo Drucker (nekdanji član orkestraSlovenske filharmonije, koncertni mojster v gledališču Ivana pl. Zajca na Reki in ustanovni član godalnega kvarteta Tartini)
Pogovor z Romeom Druckerjem, nekdanjim članom orkestra Slovenske filharmonije, koncertnim mojstrom v gledališču Ivana pl. Zajca na Reki in ustanovnim članom godalnega kvarteta Tartini, je bil za mladega violinista dragocena izkušnja.
Razlik med mladimi Slovenci in Italijani ni
Aleš pove, da se mladi Slovenci, ki živijo v Doberdobu in okolici, precej družijo, za kar skrbijo organizacije, ki podpirajo slovensko delovanje. “Veliko mladih iz mojih koncev gre študirat v Ljubljano, večina se jih po zaključku študija vrne.” Opaža, da mladi, ki so ambiciozni, želijo domače kraje zapustiti, ker jim sicer primanjkuje priložnosti. “Če ostanejo tukaj, se morajo zadovoljiti z delom, ki ni povezano s področjem, za katerega so se izobraževali. Zadovoljijo se, denimo, z zaposlitvijo v supermarketu, baru, tovarni. Mnogi so navezani na svoj kraj.” Pojasni, da mladi, ki so ambiciozni in so pripravljeni izobraževanje nadaljevati v tujini, odhajajo v Veliko Britanijo ali v države severne Evrope ter se običajno tam kasneje tudi zaposlijo. Posebnih razlik med mladimi Slovenci in Italijani v svojem kraju ne opaža.
Tudi sam gre marca naslednje leto študirat v München, “kot ostali ambiciozni mladi iz naših krajev, grem v tujino. Z veseljem bi se vrnil, če bi v domačih krajih našel priložnosti, sicer pa se je treba prilagoditi. Priložnosti v Sloveniji se mi zdijo zanimive, še posebej možnost sodelovanja z orkestrom Slovenske filharmonije. To bi lahko postal eden mojih ciljev kdaj v prihodnosti,” še pravi.
Trk mladostne zagnanosti in izkušenj
Aleša smo spoznali z Romeom Druckerjem, violinistom, ki že 35 let igra v kvartetu Tartini, je koncertni mojster v Operi gledališča Ivan pl. Zajc na Reki in je bil dvajset let član orkestra Slovenske filharmonije. Pogovarjala sta se o začetkih kvarteta, koristni so bili napotki, kako naj s sošolci poskusi narediti svoj kvartet. Profesor mu je razložil, da so odnosi med glasbeniki ključnega pomena, da si med seboj zaupajo, “pomembno je, da si odkrito poveste, če kdo “fuša”, če igra prehitro. Jaz sem se v kvartetu ogromno naučil od drugih.” Pove še, da veliko glasbenih ansamblov nastane že med študijem. Aleš je pred profesorjem odigral Ciaccono iz Partitet za violino solo J. S. Bacha. “Dal mi je zanimive tehnične in interpretativne ideje,” pove Aleš. Pogovarjala sta se še o tem, kako rešiti ali vsaj omiliti problem s tremo, tudi sicer je Aleš dogodek opisal kot zelo koristno in prijetno izkušnjo. Dogovorila sta se še, da ostaneta v stikih tudi v prihodnje, profesor je Alešu obljubil pomoč, med drugim ga bo povezoval s svojimi kolegi glasbeniki, ko se bo Aleš izobraževal v tujini.
Romeo Drucker