V spomin: Josip Ljubič - Jože (1935-2021)
V sredo, 10. marca, smo se na ilirskobistriškem pokopališču poslovili od Josipa Ljubiča - Jožeta. Za našim komandantom polkovnikom Jožetom ostaja njegovo delo, pa tudi spomini na moža poštenjaka, domoljuba, človeka, ki se je ves čas razdajal za dobrobit ljudi in se boril za to, da bi bilo v naših življenjih čim manj krivic.
Za vedno bo ostal zapisan v srcih pripadnikov stalne in rezervne sestave TO na Primorskem. Bil je naš učitelj, vzornik, organizator in poveljnik, ki nas je vzgajal v duhu tradicije partizanskih enot, pripadnosti domovini in slovenskemu narodu. Tudi v času, ko se je rojevala naša nova država in slovenska vojska, nam je stal ob strani, pomagal z nasveti in nas bodril.
Njegovi starši so se iz vasice Javorje v Brkinih leta 1934 preselili v Trnovo pri Ilirski Bistrici, kjer se je leto kasneje rodil Jože. Starša, zavedna Slovenca, sta svoje otroke vzgajala v zavednem slovenskem duhu odporništva do okupatorjev. Obdobje potujčevanja in nadvlade italijanske države se je Jožetu za vedno vtisnilo v spomin in mu izoblikovalo trdno narodnostno zavest.
Prva dva razreda takratne osnovne šole je opravil v italijanski šoli v Trnovem, po osvoboditvi pa je šolanje zaključil v slovenski šoli. V njem je tiho tlela želja, da bi postal častnik JLA. Vpisal se je na vojaško akademijo v Beogradu. Po končanem študiju je kot mlad častnik oklepnih enot služboval po različnih vojašnicah v Jugoslaviji in hitro napredoval. Po končanem šolanju na višji štabni šoli se je vrnil v domači kraj in prevzel poveljevanje oklepnemu bataljonu v Trnovem. Kljub zahtevi, da kot eden najperspektivnejših komandantov oklepnih enot nadaljuje vojaško pot na šoli ljudske obrambe v Beogradu, se ni odločil za to, temveč za prehod v novo nastajajočo slovensko Teritorialno obrambo. S tem se je začela tudi njegova osebna velika bitka za prehod na delo v TO. Službo v TO je nastopil 1.11.1971 kot komandant Južno primorskega partizanskega odreda TO. Odred so sestavljali trije bataljoni iz treh občin.
Jože je čutil odgovornost do skupščin občin Postojna, Ilirska Bistrica in Sežana ter njihovih predsednikov, ki so mu omogočili izpolnitev življenjskega cilja. Bil je njihov delavec s trdno moralno obvezo, saj je plačo za svoje delo dobival iz proračuna navedenih občin, ki so tudi neposredno finansirale nastajajočo TO.
Po reorganizaciji TO v letu 1975 je Jože prevzel funkcijo načelnika štaba v pokrajinskem štabu Primorske v Novi Gorici. Njegovo pionirsko delo v TO Primorske je zajemalo širok nabor nalog, njegova velika zasluga pa je tudi uveljavljanje slovenskega jezika pri usposabljanju ter poveljevanju v enotah TO Primorske.
Posebej zahtevna za takratne razmere je bila kadrovska zamenjava v osnovnih enotah TO. Praviloma je v njih takrat prevladoval poveljujoči nekdanji “partizanski” kader, ki je bil že v letih. Jože je zamenjavo izvajal z mlajšimi ljudmi, ki sicer niso imeli častniških šol, so pa bili družbeno ugledni z izdelanim intelektualnim, moralnim in delovnim profilom, kar je zagotavljalo spoštovanje, red in disciplino v TO Primorske.
Od leta 1981 do upokojitve leta 1987 je opravljal funkcijo komandanta TO Severne Primorske pokrajine in v turbulentnih časih, ko se je porajal velikosrbski nacionalizem, pripomogel, da smo se profesionalno zaposleni delavci v TO Slovenije odločali kot domoljubi, pripadniki slovenskega naroda in slovenskih oboroženih sil in ne kot vojaki, vezani na vojaške prisege v tedanji JLA.
Jožeta bomo ohranili v trajnem spominu.
DRAGO BOŽAC