Ljudska nejevolja zaradi fasade in strehe
“Ob križišču z Lipico na Partizanski cesti v Sežani so zgradili hišo, ki tja ne sodi ne s kričečo barve fasade ne z ravno streho,” so se obrnili na nas bralci PN.
Poslovna novogradnja, ki po mnenju mnogih v taki obliki ne sodi v sklop glavne mestne ulice Foto: Bogdan Macarol
SEŽANA >“Občinske strokovne službe so v presoji izpolnjevanja pogojev te novogradnje, opravljeni že v letu 2009, sprejele sklep, da stavba oblikovno ne sme dominirati v uličnem nizu, kateremu se priključuje, saj mora biti del enotnega uličnega ambienta Partizanske ceste. Usmeritve v presoji so se torej nanašale tako na fasado kot na način izvedbe mansarde,” so na vprašanja PN odgovorili iz sežanske občinske uprave. Občina v nadaljevanju tudi ni bila vključena kot stranka v postopek, prav tako pa pred izdajo gradbenega dovoljenja ni bila seznanjena z dopolnitvijo gradbene dokumentacije.
Na upravni enoti podatkov o lastniku niso hoteli izdati zaradi zakona o varstvu osebnih podatkov.
Gradbeno dovoljenje za rušitev prejšnjega objekta iz leta 1900 in gradnjo novega je izdala Upravna enota Sežana. “Poslovni objekt, za katerega smo izdali dovoljenje, ima enokapno streho, poglobljeno v vencu, za kar smo pridobili tudi soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Nova gorica, ne pa ravne. Odlok o ureditvenem načrtu Sežana center iz leta 2002 posebej ne opredeljuje, kakšne barve naj bo fasada, še manj pa določa številko barve, zato tudi nimamo pravne podlage, da bi to lahko določili v dovoljenju,” nam je odgovorila Mirijam Fabiani, vodja oddelka za okolje in prostor v okviru UE Sežana.
Za strokovno mnenje smo zaprosili tudi Natašo Kolenc, soavtorico odmevne knjige Kraška hiša, priročnik za prenovo. “V primeru te stavbe gre za še en primer obžalovanja vrednega popolnega nerazumevanja oziroma ignoriranja kvalitet nekega prostora, v tem primeru glavne sežanske ulice. Ko gre za gradnje, zlasti ko se te vključujejo v obstoječe ambiente, ki so prepoznani kot značilni, prijetni ali pa del zaključene celote, je seveda nujna podreditev okolici. To seveda ne pomeni, da je treba nujno kopirati staro, pač pa to “staro” razumeti in na primeren način interpretirati v zasnovi nove stavbe,” nam je odgovorila arhitektka, ki je bila med drugim zaposlena tudi na Ministrstvu za kulturo kot podsekretarka na direktoratu za kulturno dediščino. “V sežanskem primeru je celo zaznati rahel poskus v tej smeri: v pritličju je vgrajen vogalni kamen, nad pritličjem je izvedena profilacija v ometu - oboje pa v kombinaciji z zeleno škatlo stavbe in “industrijskimi” fasadami deluje zgolj kot karikatura,” je bila neposredna.
Po njenem take arhitekturne rešitve kažejo zlasti na to, kako nizka je splošna kultura dela investitorjev in lastnikov, ki živijo v prepričanju, da lahko na svoji lastnini počnejo kar koli, s tem pa žal tudi “trpinčijo mimoidoče, trajno degradirajo širši prostor in nižajo ekonomsko vrednost drugih nepremičnin”.
BOGDAN MACAROL