Izvir Šturk spet živahno žubori

Obzidan vodni vrelec Šturk v bližini cerkve sv. Tomaža nad Vrhpoljami, kamor so v preteklosti prihajali po vodo predvsem prebivalci Gročane, je desetletja sameval in propadal, zdaj pa so ga domačini s pomočjo mojstra suhozidne gradnje Vojka Ražma obnovili.

VRHPOLJE > Vojko Ražem iz Bazovice se že dalj časa posveča obnavljanju kraške suhozidne gradnje in pri uresničevanju tega poslanstva sodeluje tudi s Partnerstvom kraške suhozidne gradnje. Novo življenja je vdihnil že približno 40 pastirskim hiškam. S suhozidom obdan vodni izvir pri Vrhpoljah pa je bil tudi zanj nezanemarljiv izziv.

Trden za 20 hrustov

“Ogrodje obeh objektov je podobno, vendar je popravilo izvira zahtevnejše. Hiška tako v dolžino kot v širino meri največ dva metra. Šturk pa je visok 1,90 metra, širok 1,70 metra in dolg kar pet metrov. Zgradili so ga v dveh fazah. Najprej so postavili dva metra dolgo obzidje, potem so prizidali še dodatne tri metre,” je pojasnil Ražem ter dodal, da lahko sedaj na streho stopi tudi deset hrustov in se ne bo sesula.

Dela se je lotil s šestnajstletnim vnukom Vanjo, za katerega je - ko je bil ta še petletni otrok - obnovil prvo suhozidno hiško. Dvanajst dni sta pri izviru osem ur dan na dan kopala, tolkla, vlekla in vztrajala. Podvig je temeljil na prostovoljnem delu. Najprej je bilo treba posekati dvajset metrov visok beli gaber, saj so se njegove korenine tako razrasle, da so skoraj v celoti podrle malo kamnito zgradbo.

Zamisel za obnovo se je Ražmu porodila pred dvema letoma, ko si je izvir ogledal z Gročancem Augustom Longom. Nato so ga prepričali še ostali vaščani, ki so pred začetkom del temeljito počistili območje. Kako se je spletlo medvaško sodelovanje, so orisali predstavnik vaške skupnosti Gročana David Petaros, Silvester Sikošek iz Vrhpolj in drugi domačini, ki so nas pospremili do kamnitega objekta.

Ko so tu napajali živino

Ivan Racman, starejši Gročanec, ima še živo pred očmi, kako je še pred drugo svetovno vojno pri Šturku kot otrok napajal živino: “Krave smo spustili že na cesti, pridirjale so do izvira, mi pa počasi za njimi. Na tem mestu se je nekoč vse naokrog raztezala košenina, ni bilo zaraščeno kot danes. Kadar nas je pestila hujša suša, smo sem prihajali tudi po vodo za kuhanje. To je bila lahka voda, spil si je lahko, kolikor si je hotel.”

Niti v najhujši avgustovski pripeki, ko je voda v ostalih kalih usahnila, je tu ni zmanjkalo, vedno je je bilo vsaj dvajset centimetrov. Na tem koncu namreč prevladuje fliš, kamnina, ki je za razliko od kraškega apnenca neprepustna.

Radovedni prašiči graničarjev

Do Šturka, se še spominja Racman, so se počasi cijazili tudi vozovi z vpreženimi volovi, na katere so natovorili večje število sodov.

Romanje do izvira se je nadaljevalo tudi po tem, ko se je na to ozemlje leta 1945 zarezala meja med Italijo in Jugoslavijo. Mnogi so se namreč znašli z zemljiščem na drugi strani nove ločnice, vzdolž katere so zrasle številne graničarske karavle.

Dvolastniki pa po besedah krajanov niso imeli večjih težav - od Botača do Kokoši so imeli na voljo štiri maloobmejne prehode, na katerih so morali poleg propustnice pokazati posebne dvolastniške dokumente.

“Potem ko so uredili kmečke prehode, smo se vaščani zmenili med sabo in v koloni hodili po drva. Ko smo kosili travo, je k nam večkrat pricapljal prašič od graničarjev. Imeli so skoraj rdeče prašiče z dolgo dlako, bili so res lepi,” še pove Racman.

Jugoslovanski vojaki so izvir prilagodili tako, da bi lahko v bližnjih karavlah razpolagali s pitno vodo. Uredili so si tudi štirno. Vse te zgodbe bo obnovljeni Šturk sedaj še naprej tiho hranil.

---