Skoraj običajen goriški dan v čudnih časih

V Gorici se življenje počasi vrača v normalne tirnice. Odprti so gostinski lokali, brez težav delujejo trgovine. A stotine mask, ki jih pri sosedih morajo nositi tudi zunaj na ulici, hitro izniči iluzijo normalnosti. “Ja, ljudje so še prestrašeni,” se sliši. In kdor pove, da prihaja iz Slovenije, hitro dobi vprašanje: “Ma kaj? Bodo odprli ali ne te meje?” Sosednje mesto smo obiskali tik pred pričakovano sprostitvijo mejnega režima.

GORICA > Me je policist pogledal malo izpod čela? Ali se mi samo zdi? Bo požigosan kos papirja, ki leži na prednjem sedežu, dovolj dober? Tisti blagi strah z nedoločnim občutkom krivde, ki je tako domač obmejnim ljudem, se je vrnil v vsej svoji absurdni veličini. In bolečini.

Odhod v Gorico, ki je bil še do včeraj povsem vsakdanje dejanje, se je spremenil v dogodivščino. In obratno. “Prav nenavadno se mi zdi, da sem po tolikem času tukaj. Kot da je drugi svet,” je nekaj dni nazaj, ob novinarski konferenci v novogoriški občinski stavbi, rekel kolega, novinar Novega Glasa Danijel Devetak.

Kaj vse smo že preživeli ...

Pot po Raštelu in po Korzu, čez Travnik, mimo znanih kavarn in trgovin, starejših od meje in od vojn, je kot vrnitev domov. A kot v starih časih, ko so Slovenci v mesto prihajali kupit pralni prašek in kavbojke s skrbno preštetimi lirami, pretihotapljenimi v modrčku ali v skritem žepu torbice, se kmalu oglasi dvom. Občutek odtujenosti človeka, ki mu mesto pripada, a ne povsem. Smem na kavo? Se sploh spodobi, če prihajam iz druge države? Se sme v trgovino po sendvič?

Pri Kosiču je odprto. “Naša trgovina je stara 70 let. Če bi samo napisali, kaj vse smo preživeli. Kako sta se v času našega poslovanja spremenila Evropa in svet. Bomo preživeli tudi to,” je pred najbolj znamenito goriško trgovino s čevlji razmišljal Simon Kosič.

Najprej so odprli oddelek za otroke, pred časom pa so se vrnili k običajnemu poslovanju, seveda z vsemi previdnostnimi ukrepi. Da bodo nadoknadili dva meseca in pol brez prihodkov, bodo potrebovali nekaj let. Bo epidemija imela tudi kakšen pozitivni učinek? Se bomo raje odločali za lokalne trgovine v središčih mest namesto za gnečo v nakupovalnih centrih? “Mogoče se bo spremenil odnos. Ne samo do nakupovalnih središč, ampak tudi na splošno do nakupovanja lokalnih, nacionalnih, evropskih izdelkov. Morda bo manj uvoza iz Daljnega Vzhoda in se bo izplačalo več proizvajati v Evropi. Govorimo o kmetijstvu, obutvi, oblačilih. Nekateri naši dobavitelji se s proizvodnjo že vračajo: v Italijo ali vzhodno Evropo.”

Na kafe se gre

Jutranja kava je za Goričane po dolgem času znova ritual. Terase pred bari v središču mesta so polne. Andrejka Tabaj v svoji kavarni dela že dolgo. Takoj, ko je zakon to dovoljeval, se je organizirala in kuhala kavo za s seboj: “Samo tri kavarne v centru so bile odprte. Je bila vrsta, ljudje so čakali pred vrati.” Za šankom sliši marsikaj, dobrega in slabega. Na vprašanje, ali so Goričani jezni zaradi zaprtja meja, odgovarja: “Jeze je bilo kar nekaj, kot da je nek boj, kaj vse so pisali in govorili o tej zgodbi z vojakom in drugih. Ne gre jim v glavo. In po svoje res: vežejo tiste trakove, kot da bi tu bil virus, tam pa ga ni. Tu smo pač eno mesto, hodimo gor in dol, gor in dol.”

Marija Juretič, legendarna lastnica prodajalne klobukov, v kateri je rad kupoval pokojni Janez Drnovšek, za mizo v svoji prodajalni bere novice na tablici. Vrata je odprla, a življenje se v njeno trgovino vrača počasi: “K meni prihajajo ljudje iz Slovenije, ampak tudi iz Veneta in drugih italijanskih pokrajin, iz drugih evropskih držav. Zdaj pa je, kot je. Po pravici povedano, gospa, je dobro, če prideta dva na dan.”

Še en zgodovinski lokal v soseščini se bo kmalu zaprl. Angelo Montagner, lastnik prodajalne, ki ponuja neverjetno zbirko žganj in drugih alkoholnih pijač, se je upokojil. S prijateljem, nekdanjim lastnikom bara v Sovodnjah, sicer doma iz Kalabrije, sta modrovala o svetu. O politiki in o časopisih: “Mi smo številke in sužnji oblasti, kot se reče. Svobode ni več. Živimo v lažni demokraciji.” Ne župani ne Slovenci ne Italijani niso krivi za epidemične težave. Ob vprašanju, ali se prodaja alkohola zaradi strahu pred okužbo ni povečala, se Montagner nasmehne: “Ja, moralo bi biti tako.”

Korzo so podaljšali

Po odprtju dejavnosti, je slišati v Gorici, je bilo precej evforije, zdaj pa se kažejo posledice krize, ki jo je povzročila epidemija, tako da je navdušenje malo upadlo. In novo vprašanje je ekonomski zagon.

Goriški župan Rodolfo Ziberna, ki se svojim občanom z osebnimi sporočili oglaša tudi dvakrat na dan, kliče k neke vrste 'Marshallovemu planu': “Potrebujemo velik strateški načrt na ravni države, ki se bo osredotočal na specifične težave regij in območij. Vidim veliko majhnih in velikih podjetnikov, državnih uradnikov, zasebnikov in strokovnjakov, ki so pripravljeni na akcijo, ampak še vedno je preveč zmede, pomoči so šibke in birokratski postopki preveč zapleteni.”

Občina svojim gostincem pomaga z razširitvijo peš cone na glavni ulici, Korzu. Tam je vsak dan bolj živahno in skoraj kot v času pred epidemijo. Na Goriški grad so konec tedna prišli prvi turisti, v naslednjih dneh bodo morda meščani lahko po ulicah hodili brez mask, ki, sploh če človek stopi hitreje, otežujejo dihanje in ustvarjajo čuden občutek odtujenosti. Ampak s tem se pot navzgor za Gorico komaj začenja ...

---