Jure in Vasko: Dva junaka, štiri olimpijske kolajne

Zgodbo o tekmovalnem primorskem športu skozi zgodovino zadnjih sedmih desetletjih še najlepše ponazarja vsakoletni izbor najboljših primorskih športnikov. Medijske hiše z obeh strani meje so z združevanjem športnih dosežkov vizionarsko utirale pot Primorski brez meje prav s tradicionalnimi prireditvami ob koncu leta. Letošnji izbor najboljših bo že 34. skupni s športniki z obeh strani meje in peti, odkar je kategorija nagrajencev poenotena. S tem so prav primorske medijske hiše uspešno ustvarile enotni primorski športni prostor.

Vasilij Žbogar s srebrom iz Ria Foto: Stanko Gruden/STA
Vasilij Žbogar s srebrom iz Ria Foto: Stanko Gruden/STA

Čeprav ima največ (sedem) lovorik športnice Primorske goriška skakalka v višino Lidija Benedetič, lahko za največje mejnike primorskega športa mirno postavimo olimpijske kolajne. Jure Franko (štirikratni športnik Primorske) je z zimskih iger v Sarajevu leta 1984 v Novo Gorico prinesel srebrno veleslalomsko odličje, Vasilju Žbogarju (šestkratnemu športniku Primorske) pa je v jadranju uspel še bolj redek in spoštovan podvig. V razredu laser je bil bronasti na poletnih igrah v Atenah 2004 in srebrni štiri leta kasneje v Pekingu, izjemno kariero pa je nadgradil lani v Riu de Janieru. V Braziliji je bil srebrn še v drugem olimpijskem razredu - finnu. Med slovenskimi športniki je po tej primerjavi boljši le veslač Iztok Čop, ki ima olimpijske kolajne s štirih iger (1992, 2000, 2004, 2012). S treh olimpijskih iger (2000, 2004, 2012) je domov odličje prinesel tudi Čopov soveslač v dvojnem dvojcu Luka Špik. Med obema svetovnima vojnama (1924, 1928, 1936) je takšen podvig uspel tudi telovadcu Leonu Štuklju.

Do smučarske kolajne v nogometnem vzdušju

Prva slovenska (jugoslovanska) kolajna z zimskih olimpijskih iger je bila primorska. Sarajevo je bilo domače prizorišče, a se slovenski smučarji na tekmovališčih, ki niso bila niti pošteno preizkušena, niso počutili nič bolj doma kot njihovi tekmeci. Da so verjeli vanj, so potrdili tudi vodilni v organizaciji iger, ki so Juretu Franku namenili vlogo zastavonoše jugoslovanske zastave ob odprtju iger. Pred tekmo je Jure Franko v pogovoru za PN med drugim dejal: “Odgovornost pred olimpijskim nastopom je seveda velika, toda razpoloženje v ekipi je ravno prav sproščeno in hkrati borbeno.” Zelo borbena je bila tudi množica približno 30.000 gledalcev ob progi in na cilju, ki so uprizorili svojevrstno vzdušje z žvižganjem tekmecem in podobnimi nogometnimi vložki.

Juretovo četrto mesto po prvem teku jih je še bolj podžgalo in ko je bila kolajna njegova, je bilo razpoloženje, tako na prizorišču kot v našem tekmovalnem taboru, zares enkratno. Čestitke so prihajale od vsepovsod, tudi z državnega vrha, in v slabih 24 urah se je v Juretovem “nabiralniku” nabralo približno 500 telegramov.

“Volimo Jureka više od bureka,” se je glasilo legendarno sporočilo Sarajevčanov, ki ga je ponavljala vsa Jugoslavija. Domačemu smučarju so uspeh iskreno privoščili tudi mnogi tekmeci, tuji novinarji in predvsem ljudje iz mednarodnega olimpijskega komiteja, zadovoljni s tistim, kar je k olimpizmu prispevalo Sarajevo. “Nema problema,” so gostitelji odgovarjali na opozorila in prošnje. Vsem so ustregli. Kljub temu, da sta bila Bojan Križaj in Boris Strel večja favorita za kolajno, je na koncu vsa pričakovanja z odličjem zaokrožil Jure Franko. V karieri, ki jo je ob poškodbi končal s 23 leti, je še trikrat stopil na tretjo stopničko v tekmah svetovnega pokala. Danes 55-letni Solkanec živi umirjeno družinsko življenje v Radovljici s soprogo Simono ter otrokoma Mayo in Aidenom.

Vasilij Žbogar je srečen v običajnem življenju

Vasilij Žbogar je prvi veliki uspeh dosegel razmeroma pozno, ko je s 27 leti zmagal na evropskem prvenstvu v razredu laser v Splitu. Kariera danes 42-letnega Izolana je izjemna: ob treh olimpijskih odličjih je bil dvakrat evropski prvak v laserju, z evropskih prvenstev ima tudi tri srebrne kolajne, s svetovnega prvenstva v finnu pa bron.

Po kolajnah z vseh največjih tekmovanj in predvsem treh olimpijskih odličjih ni daleč ugotovitev, da ima vse. Toda kaj je za športnega šampiona iz Izole sreča?

Do olimpijskih iger je imel načrtovan vsak dan in to prav vse, od zajtrka do nočnega spanca. Tega danes ni več, kar mu predstavlja največjo srečo. Seveda ob soprogi Maji ter otrokoma Riji in Talinu. Torej, da lahko kosi ob enih ali pa tudi ob treh, pa tudi če ne je, ni nič narobe. Pravo razkošje je, da mu ni več treba zgodaj zapustiti družbe in se odpraviti v posteljo.

Z načinom življenja je povezana tudi teža vrhunskega jadralca v olimpijskem razredu: “Moja idealna teža je 90 kilogramov. V Riu sem imel na začetku iger 102 kilograma, sicer v finnu vsi jadralci tehtajo med 98 in 103 kilogrami. Laser pa je povsem druga zgodba in kar težko si predstavljam, da sem imel leta 2008 v Pekingu 76 kilogramov, kar 26 manj kot v Riu. Že vzdrževanje teže ni enostavno, kaj šele pridobivanje kilogramov. Jedel sem po sedem, osem obrokov na dan. Ko ni bilo drugega dela, sem pač - jedel.”

Za ponazoritev objavljamo nekaj drobcev kot možni odgovor na vprašanje, kje se utegne skrivati razlika med sicer vrhunsko pripravljenimi športniki na velikih tekmovanjih.

- Vrhunsko jadranje in vsakodnevno nekajurno vztrajanje na regatnem polju sta primerljiva z napori poklicnih kolesarjev v gorskih etapah. Posamezna regata v težavnih razmerah “odnese” med 12.000 in 15.000 kalorij.

- Skoraj na vseh regatah ob olimpijskih naporih je imel Vasilij srčni utrip 160.

- Večer pred odločilno regato v Pekingu za svojo drugo olimpijsko kolajno sta s trenerjem Trevorjem Millarjem pregledala približno sto internetnih strani z vremensko napovedjo. Ker je bil napovedan šibak veter, ni ničesar zaužil ne za večerjo ne za zajtrk. Na dan regate je vstal ob 5.30 in opravil joging, da bi bil na morju čim lažji.

- Kako je odmevala njegova pekinška kolajna, pa pove podatek, da je v eni sami uri po finalni regati dobil 650 sms sporočil.

- Lansko srebro v razredu finn v Riu de Janeiru je osvojil dva meseca pred 41. rojstnim dnevom. Da je še tretjič stopil na olimpijske zmagovalne stopničke je premagal deset in več let mlajše konkurente.

Žbogarjevi dosežki so največji primer, da tudi v vrhunskem športu ni nikoli prepozno. Do prve lovorike je namreč prišel šele pri 27 letih, ko je v Splitu postal evropski prvak v razredu laser.


Najbolj brano