Zakaj je Sosič še vedno Sossi?

V italijanski knjigi Izbrisana identiteta je tržaški novinar Paolo Parovel že leta 1985 zbral sezname nasilno poitalijančenih priimkov, imen in krajevnih imen od leta 1919 do 1945 za Trst, Gorico in Istro. Po zaslugi Koprčana Zlata Čoka je po 35 letih izšel tudi slovenski prevod.

KOPER > “Z Lucijanom Peliconom sva knjigo prebrala v italijanščini in ugotovila, da bi bila zelo primerna tudi za našo javnost, saj so se nasilni fašistični izbrisi in poitalijančevanje imen in priimkov dogajali Primorcem,” pravi Zlatan Čok, ki je knjigo izdal v samozaložbi. Prevedla sta jo Lucijan Pelicon in Matjaž Čok.

Primorci fašistično jezikovno nasilje dobro poznamo, saj so ga občutili naši starši in stari starši. V marsikateri družini hranijo kakšen dokument, pismo, razglednico, na kateri sta njihov poitalijančen priimek in kraj. Pri listanju knjige Paola Parovela tako lahko marsikdo naleti na podatek, s katerim podoživi svoje spomine ali morda družinska pričevanja o preganjanju pod fašizmom.

Kraljevi dekret, ki je uradno odredil prisilno spremembo imen in priimkov Slovencev v Kraljevini Italiji so izdali leta 1928, a dejansko se je poitalijančevanje imen dogajalo že od konca prve svetovne vojne leta 1918. Leta 1928 pa je začela veljati tudi prepoved vpisa slovenskih imen in priimkov Slovencev v matične knjige, in to vse do leta 1966.

“Edinstven primer v zgodovini Evrope je, da velik del prebivalcev sedanjih pokrajin Trsta in Gorice, Trbiža in Istranov v Italiji še danes nima svojega pravega priimka in imena; imajo druge, izmišljene, kakršne jim jih je vsilil nacional-fašizem,” v Izbrisani identiteti ugotavlja Paolo Parovel.

Zbral je uradno objavljene sezname poitalijančenih krajev, priimkov in imen ter tudi dokumente, kako samovoljno so oblasti uporabljale svoja merila za “spremembe”. Priimek Čehovin, denimo, je bil ponekod spremenjen v Cecchini, drugje v Cecovini. Poleg tega je obstajalo tudi veliko priimkov in imen povsem slovanskega izvora, hrvaških in slovenskih, za katera ni bilo mogoče najti italijanskih zamenjav, tako da je bil rezultat akrobacij s prevodi pogosto grotesken; Branko, denimo, je ponekod postal Difidente, Mira pa Tranquillina.

Spremno besedo Izbrisani identiteti je pripravil tržaški zgodovinar Jože Pirjevec (rojen kot Giuseppe Pierazzi). “Srž te prakse je bilo prepričanje, da je 'Julijska Benečija', kot so 'novim provincam' rekli po novem, ne samo politično, ampak tudi etnično del Italije, da je treba izbrisati njeno avtohtono slovensko in hrvaško prebivalstvo, uničiti njegov jezik in kulturo in vsako sled njihovega obstoja,” piše Pirjevec. Kulturni genocid, ki ga tako premočrtno niso izvajali nikjer v Evropi, se je delno posrečil in Slovencem in Hrvatom vsilil občutek manjvrednosti, ki se ga tisti, ki živijo v mejah današnje Italije, še niso znebili, ugotavlja Pirjevec. “Kako sicer pojasniti, da se toliko Sosičev še vedno piše Sossi in Čokov še Ciacchi?” se sprašuje.

Knjigo Izbrisana identiteta je pomagalo izdati koprsko Združenje protifašistov in borcev za vrednote NOB.

---