V spomin: Marjan Justin Grosar (1927-2020)
Zapustil nas je borec NOB, vojaški vojni invalid, človek z veliko začetnico.
Eden od dveh še živečih, ki so leta 1945 dočakali svobodo v bolnišnici Franja, in istočasno ranjenec z najdaljšim stažem v tej bolnici. 17-letnega so Nemci mobilizirali, kmalu je pobegnil in se priključil Kosovelovi brigadi. Doživel je vojne trenutke in bil med ofenzivo na Trnovem težko ranjen. Zdravil se je v partizanski bolnici Pavla in zatem v Franji, bili sta mu druga mati. Rad se je spominjal dr. Franje: “Za Veliko noč nam je prinesla vsakemu eno cigareto. Bila je drava, iz aromatičnega tobaka, ploščata. Tobak nam je lajšal bolečine in lakoto.”
Po vojni in dokončanem študiju je opravljal delo matičarja v Apačah, doma v Šempetru in v Piranu. Vodil je oddelek za gospodarstvo v Šempetru in stanovanjski sklad v Novi Gorici. Profesionalno je deloval v Združenju vojnih invalidov v Kopru in Postojni, na Primorskem je bilo 4800 vojnih invalidov. Tudi po odhodu v pokoj ni zapustil invalidov in je svojo energijo vložil v urejanje njihovih pravic, še posebej ko je bilo potrebno zagovarjati, utemeljevati in zahtevati njihove pravice na sodišču. Bil je med ustanovitelji Društva vojnih invalidov Severne Primorske, med glavnimi pobudniki postavitve obeležij zaslužnim partizanskim zdravnikom – dr. Ciccarelliju, dr. Gala Aleksandru in dr. Franciju Dergancu, v parku bolnišnice dr. Franca Derganca v Šempetru pri Gorici. “Njihovih prizadevanj v nemogočih pogojih se ne sme pozabiti,” je dejal. Dokler mu je zdravje omogočalo, se je udeleževal vsakoletnih srečanj zdravstvenega osebja in ranjencev na Hudem polju in v Mrzli Rupi. Za delo je prejel plaketo Zveze vojnih invalidov Slovenije in najvišja priznanja Društva vojnih invalidov Severne Primorske.
Marjan je bil odkrit in neposreden, vedno je na glas povedal, kar mu je ležalo na duši. Prizadeval si je za spravo v samostojni Sloveniji in ga je ponovna razklanost Slovencev močno motila. Trdil je, da spreminjanje zgodovine ni moralno načelo Evrope. Bil je humana osebnost, pameten, razgledan, poznal je zgodovino prve in druge svetovne vojne do potankosti. Njegova modrost ga je spremljala do zadnjega trenutka pred smrtjo, ko je skozi okno opazoval sončen majski dan in dejal: “Že dolgo nismo imeli tako lepe pomladi. Žal je moja zadnja bitka izgubljena.” Prav je imel, vendar njegova vojna je dobljena. Vsem svojim je prenesel bogastvo izkušenj, znanja, kulture, strpnosti in širine obzorij duha.