Rudarsko nostalgičen praznik

Čeprav živo srebro danes na trgu dosega 3000 dolarjev za jeklenko, torej 30-kratnik cene iz leta 1977, ko so prvič prenehali kopati rudo, Idrijčani nikoli niso dajali vtisa, da rudarjenje pogrešajo. Slavje 25-letnice turističnega rudnika, vključno z odličnim koncertom godbenega društva rudarjev, pa je bil prav večer rudarske nostalgije.

Na slavju srebrnega jubileja turističnega rudnika so, po dolgih 
letih,  ponosno razobesili tudi rudarske zastave. Foto: Saša Dragoš
Na slavju srebrnega jubileja turističnega rudnika so, po dolgih letih, ponosno razobesili tudi rudarske zastave. Foto: Saša Dragoš

IDRIJA > “Na srečo smo ravno prodali veliko stanovanj, imeli denar, a ne nadzornega sveta. Zato sem odločitev o ureditvi turističnega rudnika lahko sprejel sam,” je v filmu o slavljencu, 25-letnem turističnemu rudniku v najstarejšem Antonijevem rovu iz leta 1500, povedal tedanji direktor Rudnika živega srebra (RŽS) v zapiranju Marko Cigale. Na slavju ob obletnici, z briljantno odigranim koncertom godbenega društva rudarjev, so govorniki segali globlje v rudarsko zgodovino Idrije.

Čez pet let povezava Antonijevega rova z jaškom Frančiške?

Da brez živega srebra Idrije ne bi bilo, vedo (skoraj) vsi in večina govornikov je to poudarila. Pobuda dr. Jožeta Čara in dr. Uroša Bajžlja za ureditev turističnega rudnika korenini v bivši državi. Ugoden trenutek za ureditev pa je napočil v sedanji. Vodja turističnega dela Centra za upravljanje z dediščino živega srebra CUDHg Martina Peljhan in pokojni Tomaž Klemenčič sta pripravila načrt in 22. junija 1994 so v našem prvem podzemnem muzeju med najstarejša rudarska opravila popeljali obiskovalce. Tri leta pozneje so z več kot 30.000 obiskovalci dosegli rekord. Tega bi, skupaj z novim topilniškim muzejem, radi čim prej presegli. Pravkar čakajo milijontega obiskovalca.

Vse ni teklo gladko. Direktorica CUDHg Tatjana Dizdarević se je sprehodila skozi najtrši čas za RŽS v likvidaciji, ko država leta 2014 ni več našla niti evra za vzdrževanje nezalitih rovov rudnika in njegov turistični del, Unescova dediščina pa bi skoraj pristala v upravljanju Komunale Idrija. Zmagal je razum in CUDHg so oblikovali pri kulturnem ministrstvu.

Slavnostni govornik z le tega Silvester Gaberšček je čestitke zaključil optimistično: “Upam, da bosta ob 30-letnici turističnega rudnika, vsaj za poznavalce, za ogled povezana Antonijev rov in jašek Frančiške.”

Idrija vendarle ostaja rudarsko mesto

Povezava, širša turistična pot, je bila tudi prvotna ideja pobudnikov dr. Čara in dr. Bajžlja. Prej bodo morali idrijski muzeji poživiti svoje zgodbe. “Ni dovolj, da je Unesco na papirju. Ste dediči živega in to živo je treba ohranjati in plemeniti,” je poudaril Gaberšček.

CUDHg počne prav to. Skuša p(r)odajati zgodbe vseh njihovih rudarskih “ustvarjalcev” skozi stoletja. Pred dvema letoma resnično ni prav nihče opazil, da se je RŽS, najstarejše slovensko podjetje, poslovilo, in lani nihče ni poprijel za rokavico, ki so jo vrgli mladi z vprašanjem, ali ne bi šlo ob tedaj čez 2000 dolarjev (sedaj že 3000 dolarjev) vredni jeklenki živega srebra znova zagnati rudarjenje. Petkovo slavje z množičnim obiskom pa je potrdilo, da Idrija ostaja rudarsko mesto. “Ponosno sem oblekel rudarsko uniformo, ki smo jih godbeniki ponovno dobili leta 1998. Rudnik je skozi dobršen del zgodovine botroval 354 let staremu pihalnemu orkestru. Danes sem ponosen še bolj, saj CUDHg imenitno predstavlja zgodbo od rude do kapljic živega srebra v povezanih muzejih Antonijevega rova in topilnice,” je z rudarskim Srečno slavljencu čestital župan Tomaž Vencelj.

Bolezen mu je preprečila, da bi ta večer oblekel rudarsko uniformo in zaigral na tubo. Zato pa je orkester z dirigentom Domnom Prezljem navdušil. Za uvod je odigral skladbi z nedavnega mednarodnega tekmovanja v Italiji in v nadaljevanju niz skladb Jožeta Privška z gostjo Nežo Buh - Neisho.


Najbolj brano