Poslovil se je zdravnik Alfred Kobal

Slovo velikega zdravnika, najboljšega poznavalca škodljivih vplivov živega srebra na zdravje in okolje dr. Alfreda Kobala je velika izguba za Idrijo. Živa ostaja njegova dediščina, obvezujoč smerokaz v bolj zdravo Idrijo. Svoji občini, njenim ljudem in v prvi vrsti rudarjem je častni občan posvetil pol stoletja aktivnega dela in še mnoga po upokojitvi.

Primarij dr. Alfred Kobal Foto: Damijan Bogataj
Primarij dr. Alfred Kobal Foto: Damijan Bogataj

IDRIJA > Primarij dr. Alfred Kobal je odšel tiho, kot je živel. Glasno pa je odmevalo njegovo delo: izkoreninjene bolezni, ki so zaradi posledic strupenega živega srebra stoletja prezgodaj usihale življenja rudarjev. Njim in soobčanom je posvetil pol stoletja zdravniškega dela, nenehnega študija in raziskovanja. Rezultati so ga vpisali v vrh svetovnih poznavalcev škodljivih vplivov strupene kovine in njenih spremljevalcev na zdravje ljudi in okolje.

Delo, kot je kot častni občan nedavno opozoril še sam, še zdaleč ni končano. Zato mogočna dediščina dr. Kobala Idrijčane obvezuje k nadaljevanju njegovih brezmejnih prizadevanj v dobro rodne Idrije. K uresničitvi množice zdravstveno okoljskih projektov, ki jih je zastavil, a so v nemem okolju v zadnjih letih obstali.

Mladi diplomant, zdravnik in glasbenik po duši, se je leta 1963 trpko zazrl prezgodnjemu umiranju rudarjev v oči in sklenil, da bo trdo delal in študiral toliko časa, da jim bo lahko učinkovito pomagal. Precej pred magisterijem, specializacijo medicine dela, doktoratom in pridobitvijo naziva primarija, je tudi s pomočjo zmogljivega rentgena uspel pregnati dotlej smrtno pljučno silikozo pri rudarjih. Z domačimi in mednarodnimi raziskavami, v sodelovanju z vidnimi inštituti, in bogatimi izkušnjami mu je uspelo izboljšati pogoje dela v rovih, varneje opremiti rudarje in uvesti individualni biološki nadzor vseh. Iz sto z živim srebrom zastrupljenih rudarjev, ki jih je zdravil leta 1964, je obolelost povsem izkoreninil leta 1976.

Bil je tako velika avtoriteta, da je po vojni večno zaspani Rudnik, predvsem pa njegov kemijski laboratorij, stopil v korak z njegovimi pobudami. Davno v zgodnjih osemdesetih letih, ko je bilo področje radioaktivnosti strogo varovana domena beograjske vlade, je bil prvi, ki je pripravil program varstva delavcev pred viri ionizirajočega sevanja v rudniku. A pri tem in njegovih poznejših opozorilih na nezadostno sanacijo okolja, škodljive posledice radioaktivnih žgalnih ostankov, nezadostnem spremljanju zdravja občanov je Idrija občepela.

Dr. Alfred Kobal je bil edini, ki je sredi malikovanja rudnika na glas povedal, da je bil in s poledicami še ostaja velika negativna zgodba za Idrijo. Ne le povedal, pač pa je zapustil toliko znanja, študij in projektov, da se Idrija njegovemu spominu lahko oddolži le tako, da se z njegovo zapuščino sooči in jo uresniči. In nadaljuje z glasbo, ki je tudi dr. Kobalu razsvetljevala temo.


Najbolj brano