Odšel je na nevidno stran neba

V 87. letu starosti je v četrtek zvečer umrl Pavel Medvešček, slikar, grafik, etnograf, novogoriški častni občan, vsestranski raziskovalec ljudskega izročila, ki je novim generacijam prenesel neprecenljivo zgodbo o starovercih. Medveščkovo delo je izšlo v več knjigah, nazadnje v monografiji Iz nevidne strani neba.

NOVA GORICA > Rekel jim je strici. Ko je govoril o svojih pripovedovalcih, raztresenih po oddaljenih primorskih vaseh, nikoli ni uporabil drugačnega izraza. Pavel Medvešček - Klančar je že v šestdesetih letih trkal na vrata in posedal ob mizah z ljudmi, za katere je marsikdo mislil in misli, da so mnogo preveč preprosti, da bi imeli povedati kaj pomembnega.

Skozi glasove njegovih pripovedovalcev je zaživela neverjetna zgodba o stari veri. O tročanih in o kačjih glavah, o vidunih in vedunih, o trikotni glineni piščali kabrci, o Nikrmani. Zgodba o svetih skalah in studencih, o obredih in zdravilcih. Zaživel je svet, ki je bil zavit v tančico starodavne mistične modrosti, oddaljen, ampak vendarle sodoben.

“Danes gledamo, kot da nam je narava dana, da smo njeni gospodarji in jo bomo urejali po svojih željah, da bomo svet počlovečili. Nauk staroverstva je, da moramo naravo spoštovati in zanjo skrbeti, ker brez nje ne bomo preživeli. Samo poglejmo, kako uničujemo planet. Česa takega staroverci ne bi nikoli naredili,” je Medvešček povedal v intervjuju za naš časopis ob zimskem solsticiju leta 2018. In še: “Hočem biti čim bolj podoben tem ljudem, ker vidim, da so učili dobro. In da so imeli prav. Pa čeprav so živeli v težkih pogojih. Morda so bili res nepismeni, a so živeli z naravo in jo ohranjali. Mi pa smo pismeni, čeprav danes nekateri še pisati ne znajo več, ker gledajo samo v ekran, ampak drvimo v smer, ki me skrbi.”

Medveščkovo delo je imelo velikanski vpliv na mnogih ravneh. Njegova pregledna razstava je bila med najbolj obiskanimi v zgodovini Goriškega muzeja. Knjige so izhajale v več natisih. V Kobaridu je staroverstvu vsako leto posvečen kongres in vse več ljudi je, ki se obračajo k izročilu prednikov in tam iščejo odgovore na sodobne izzive. Družbene, psihološke, filozofske, ekološke.

Z monografijo, ki je izšla pri založbi SAZU, se je odprlo tudi široko znanstveno in raziskovalno področje. Medvešček je dosledno vztrajal pri vlogi zbiratelja in nase ni hotel vzeti naloge razlaganja staroverske tradicije. Kot je obljubil svojim pripovedovalcem, je znanje in modrost prenesel, z vsemi navodili in previdnostnimi ukrepi, h katerim se je zavezal. Naloga njegovih naslednikov je, da iz zbranega gradiva ustvarijo zgodbo, ki ima potencial, da postane mednarodna in katere del je gotovo tudi Medveščkova stalna zbirka.

Kdor ga je imel srečo srečati, bo Pavleta ohranil v spominu kot človeka s toplimi očmi, z izjemno sposobnostjo pripovedovanja, z glasom modreca. Tako kot je govoril, da je njegov glavni vir, Janez Strgar, vedno z njim, tako bo tudi Pavle Klančar vedno s tisoči ljudi, ki so slišali njegove pripovedi. Strici so ga gotovo pričakali z odprtimi rokami in glažem vina.

Daljši intervju, ki smo ga z njim opravili lani, lahko preberete na naslednji povezavi: Pavel Medvešček: “Hočem biti čim bolj podoben tem ljudem, ker vidim, da so učili dobro”

---