Elsa Fonda: “Zelo se je spremenil, ni več moj Piran”

Elsa Fonda je Pirančanka, pa čeprav že dolgo živi v Trstu. “Piran je moja mati,” je zapisala v knjigi La cresta sulla zampa (Greben na taci), ki je izšla lani pri založbi Ibiskos. V njej je do bolečih razsežnosti razprla sebe in svojo ljubezen do svojega rojstnega kraja, v katerega se zdaj vrača le kot turistka in skrita ljubimka.

Svoje življenje si je ustvarila drugje, v Italiji. V Trstu je doštudirala jezike in politične vede, leta 1966 v Rimu zmagala na natečaju za napovedovalke in postala “zgodovinski glas na RAI”. Je docentka na eksperimentalnem centru za kinematografijo. Živi v središču Trsta, v palači blizu Rusega mosta, skupaj z znanim italijanskim slikarjem Mariom Scarpatijem.

> Rojeni ste v Piranu, živite v Trstu. Ste aktivni v organizacijah istrskih beguncev?

“Ne. Z drugimi istrskimi begunci se ne srečujem.”

> Zakaj ne?

“Motijo me že obrabljena gesla, s katerimi mahajo. Potem ne prenašam tega, da istrski ezuli o sebi mislijo, da so edini begunci na svetu. To neprestano objokovanje svoje nesreče, to pretirano izpostavljanje tega, kar se jim je zgodilo. Vse to me strašno moti. Poleg tega vidijo samo eno plat. Vidijo samo krivico, ki jim je bila storjena. Nikoli pa ne upoštevajo krivic, ki jih je Italija prej storila drugim. Kar se je po vojni zgodilo v Istri, ni bila le krivda Jugoslavije. Tega ne dojamejo niti po toliko letih. Ni mi všeč njihova pristranskost. Moja kultura je italijanska, vendar pa se ne strinjam z njimi, ko govorijo o etničnem čiščenju. Nikoli ne povedo, da je bila italijanska šola v Piranu ustanovljena leta 1945, ko je nastopila jugoslovanska uprava. Prej nismo imeli italijanskega liceja. Ustanovili so ga šele po koncu druge svetovne vojne.”

> Ga prej res ni bilo? Nobene podobne šole?

“Ne. Imeli smo nižjo trgovsko šolo, višjo šolo smo dobili šele leta 1945. Moram povedati, da smo v tistih letih veliko razpravljali, sanjarili ... Ustanavljali smo pevske zbore, na stenah liceja je bila razstavljena vsa italijanska renesansa. Šola je formirala mlade. V Piranu smo res imeli čudovit licej. Vzpodbujali so nas, da smo vztrajali pri študiju ...”

> Ravnatelj liceja je tedaj bil Paolo Sema.

“Paolo nas je res gnal. Zaradi svoje strogosti je v nas dijakih vzbujal spoštovanje in strah. Nismo smeli kaditi, nismo smeli zvečer ven, vse je nadziral. Disciplina je bila huda, celo pretirana. Kljub temu je bilo tedaj boljše, kot je danes, saj so mladi čutili avtoriteto. Danes so mladi prepuščeni sami sebi.”

> Iz Pirana ste se z družino odselili leta 1955, ko je večina Pirančanov že šla ...

“Septembra 1955 je Piran bil že skoraj prazen. Ni bilo nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjala. Od leta 1945, ko sem dopolnila deset let, do leta 1955, ko sem praznovala dvajseti rojstni dan, se je večina Pirančanov izselila.”

ROBERT ŠKRLJ

Celoten pogovor objavljamo v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.


Najbolj brano