Strokovna psihična pomoč, del zdravljenja

Psihosocialna podpora ob soočanju z diagnozo rak, med zdravljenjem in po njem, je nujna in bi morala biti sestavni del procesa obravnave, saj vpliva na izide zdravljenja. Na ugotovitve opozarja slovensko združenje Europa Donna, ki je med drugim razvilo poseben program pomoči ROZA.

Fotografija je simbolična. Foto: Rawpixel.com
Fotografija je simbolična. Foto: Rawpixel.com

Težko je opisati stiske bolnikov in njihovih svojcev ob soočanju z diagnozo rak. O tem so na posvetu razpravljali predstavniki slovenskega združenja Europa Donna in izpostavili potrebo po celoviti psihosocialni pomoči tem bolnikom. Zdravstvo jo omogoča, nimajo pa je vse bolnišnice, ki zdravijo rakave bolnike.

Program ROZA

Predsednica združenja Tanja Španić navaja, da program ROZA od leta 2017 sofinancira zdravstveno ministrstvo. “V programu ROZA smo s partnerji za bolnice in njihove bližnje pripravili več različnih možnosti strokovne psihosocialne podpore. Tudi bolnica sama lahko prispeva k boljšemu izidu zdravljenja in uspešni vrnitvi v svoje socialno ter delovno okolje.”

Le Onkološki inštitut ima oddelek za psihoonkologijo. Strokovnjake za psihosocialno pomoč pa potrebujejo vsi pri zdravljenju raka v vseh bolnišnicah, kjer ga zdravijo.

Program ROZA spodbuja ženske, naj aktivno prispevajo k boljši kakovosti življenja in zmanjšanju dejavnikov tveganja za ponovitev bolezni. “Program jim pomaga kakovostneje preživeti obdobje od soočenja z diagnozo in zdravljenja do časa po njem tako, da ne nastanejo dodatne obremenilne posledice na psihično in tudi na fizično zdravje.”

Za ta namen tvorno sodelujejo z oddelkom za psihoonkologijo Onkološkega inštituta v Ljubljani. Žal je to edini takšen oddelek v državi. Tako strokovno pomoč bi nujno potrebovali vsi rakavi bolniki, ki se zdravijo na vseh oddelkih slovenskih bolnišnic, ki zdravijo raka.

Velike stiske in strah

Psihologinja Sanja Roškar, ki za združenje Europa Donna in v sodelovanju z UKC Maribor vodi psihoedukativne delavnice za bolnice z rakom na dojki in raki na rodilih, omenja, da je rak še vedno bolezen, povezana z visoko umrljivostjo. Vse to v obolelih vzbuja strah, tesnobo, potrtost, negotovost in kup vprašanj. Zato je nujno, da se prepozna duševne stiske in rakavemu bolniku takoj omogoči pomoč. “Kadar se pojavljajo huda potrtost, občutki nemoči in brezupa, črne misli ... in postanejo premočni, ko ne moremo več funkcionirati kot prej, je to treba nekomu povedati, se s kom pogovoriti in poiskati strokovno pomoč.”

Barbara Kreš, specializirana za zakonsko in družinsko terapijo, ustanoviteljica in direktorica Centra za psihoterapijo in kakovost odnosov Stik, ki vodi podporno skupino za bolnice z rakom na dojki in na rodilih v Europi Donni omenja, da ta bolezen postavi vse na glavo in zaznamuje tudi bližnje: “Bolnice so prestrašene, včasih so še bolj obremenjujoči odzivi okolice. Vsaj na začetku so bolnice ponavadi tiste, ki gredo naprej, se borijo za preživetje, zato morda strah ni tako izrazit. Ko je konec zdravljenja, pa ostanejo precej same in pojavi se še več strahov.” Izpostavlja, da je treba z diagnozo čim prej seznaniti bližnje, a na primeren način (denimo otroke).

Zdravnica in psihoterapevtka Sanja Rozman, aktivna v vodstvu Europe Donne, ima sama izkušnjo bolnice z rakom na dojki, zato dobro pozna stiske, ki se porajajo. Pravi, da je poskusila prav vse metode in tehnike, ki naj bi pomagale, najbolj učinkovita pa se je izkazala meditacija. “Z meditacijo začutiš sebe in povezanost s svetom ter naravo. Od tam sem črpala svojo moč. Pomagalo mi je tudi to, da načrtno tega nisem potlačila pod preprogo. Morala sem dovoliti, da pride izkušnja do srca, da me zadene in preobrazi, da sem šla lahko naprej.”


Najbolj brano