Univerzalni in demokratični Mojo hišni band

Blues-funk zasedba Mojo hišni band iz Kanala je nastopila že na številnih odrih v Sloveniji in tujini. Izvajajo izključno avtorsko glasbo, po več letih delovanja pa so se odločili, da svojo glasbeno pot zapečatijo z izidom albuma.

Konec leta 2014 so Mojca Velikajne (vokal), Aleš Valentinčič (električna kitara), Simon Kovačič (kitara), Peter Šavli (električna kitara), Aleks Berdon (bas kitara) in Gal Furlan (bobni) začeli s snemanjem studijskega materiala, ki je v obliki albuma Esperanto blues izšel aprila. Pesem Aprilske noči je prva z novega albuma, ki jo z vami delijo na radijskih valovih.

> Nastanek vaše skupine je bil precej spontan, kajne? Kako ste se pravzaprav oblikovali in koliko časa že ustvarjate v tej zasedbi?

Aleks: “Ustanovni člani benda smo Aleš Valentinčič, Peter Šavli, Simon Kovačič in moja malenkost. Na začetku nismo imeli bobnarja. Prvi bobnar je bil Kolonelo (Matjaž Zuodar), pevec pa je bil Đoko (Goran Štukelj). Bivši lastnik Mojo Caffeja - Vili, nas je slišal 'jammat' in nas je povabil na festival Banditen meeting v Sužid. Na žalost nas je povabil na to prireditev šele dva tedna prej in narejene nismo imeli niti ene pesmi. Zato smo morali v tem času ustvariti celoten repertoar koncerta, kar nam je tudi uspelo. Če se ne motim, je to bilo leta 2010. Odzivi občinstva na tem dogodku so bili fenomenalni, zato smo se odločili, da bomo z igranjem nadaljevali. Stvar se je potem razvijala, člani so se menjali, dokler nismo postali bend v taki postavi, kot smo danes. V takšni zasedbi obstajamo skoraj dve leti.”

Gal: “Za Kolonelom je bil naš bobnar Robert Erzetič. Nato se je bendu pridružila pevka Beti Strgar in jaz na tolkalih. Istočasno smo imeli tudi saksofonista Boštjana Blažiča, ki ga je moč tudi slišati v nekaterih pesmih na zgoščenki. Čez čas sem tolkala zamenjal za bob ne. Sčasoma so nekateri zaradi različnih razlogov zapustili skupino, pevko Beti Strgar pa je zaradi časovnih omejitev zamenjala sedanja pevka Mojca Velikajne. Tako nekako se je formirala skupina in od takrat se ni nič spremenilo. Nekajkrat smo priložnostno na koncertih imeli tudi kakšnega gosta, kar se bo predvidoma tudi še kdaj zgodilo.”

> Sicer pa ste si ime nadeli po lokalu v Ročinju v Soški dolini. Čemu?

Simon: “Ime benda je nastalo po lokalu Mojo Caffe v Ročinju. Na tak način smo v bistvu počastili lokal, v katerem imamo javne vaje.”

Aleks: “Inspiracija za ime 'hišni band' pa je nastala, ko sem leta 1992 v Novi Gorici slišal Roberta Vatovca z njegovo zasedbo, ki se je imenovala Hišni band. Ta zasedba je nastala iz podobne situacije, kot smo nastali tudi mi.”

Mojca: “V tem lokalu imamo dejansko javne vaje, kar pomeni, da lahko gostje lokala vidijo, slišijo in sodelujejo pri našem ustvarjanju. Kar tudi pomeni, da sproti dobivamo kritike, pohvale, predloge … Poleg tega pa se na vajah vedno potrudiš, saj se zavedaš, da so tam tudi ljudje, ki te poslušajo … Vsaka vaja dobi takojšen odziv ljudi. Prav tako pa so takšne vaje pozitivne tudi zato, saj ves čas vadiš pred ljudmi, kar pomeni, da se trudiš, kot da je vsaka vaja nekakšen manjši koncert.”

> V relativno kratkem času ste posneli in izdali prvenec Esperanto blues . Vam ustvarjalna mrzlica ni dala miru?

Peter: “Snemanje je bilo podobno, kot da bi posneli fotografijo. Ujeli smo trenutek v procesu ustvarjanja, kar pomeni, da glasbe nismo ustvarjali za zgoščenko. Zgoščenka je le stranski produkt tega, kar počnemo.”

Aleks: “V bistvu to glasbo izvajamo že par let na koncertih. Na plošči pa najdemo nekaj novejših in nekaj že znanih pesmi. Menim, da je glavna predstavitev benda koncert, kar je na zgoščenki pa je nujno zlo tega (smeh).”

Peter: “Ni lahka naloga v studiu ustvarjeno glasbo spraviti v realni svet. Že na prvem koncertu se lahko izkaže, da si v studijskem inkubatorju ustvaril zelo oglato zadevo, ki ni kos dinamičnosti živega dogodka. Veliko bogastvo je, če glasbenik uspe najti in ohranjati univerzalen zvok, ki je vedno dovolj elastičen, da dobro deluje ne glede na prostor in čas. Naravno je, da se zvočna slika sčasoma preobraža in s tem ohrani živost. To, kar lahko slišite na albumu, je časovno-glasbena kapsula iz obdobja, ko smo snemali, sedaj te pesmi zvenijo že drugače, ker čas poskrbi za to. S tem ne mislim boljše ali slabše, le drugače, kar je čisto normalna stvar. Posnetki za nas pomenijo zaključek nekega obdobja, da lahko delamo naprej. Zgodb je ogromno in vseh mogočih barv so, ne samo bele ali črne.”

> Ima naslov albuma Esperanto blues morda kak poseben pomen?

Simon: “Esperanto je jezik, ki ga razumejo vsi. Taka naj bi bila tudi naša glasba, ker vsebuje elemente različnih glasbenih stilov. Vse te stile smo nekako združili v celoto.”

Gal: “Esperanto je pač univerzalen jezik. Prav zaradi tega smo uporabili ta naslov. Esperanto razumejo vsi, tako tisti, ki poslušajo jazz, kot tisti, ki jim je ljubši blues, rock …”

> Na album ste uvrstili enajst avtorskih pesmi v barvah kolaža različnih glasbenih zvrsti. Kakšen je vaš proces nastajanja pesmi?

Gal: “Besedila večinoma piše naš kitarist Simon Kovačič, nekaj sta jih napisali prejšnja in sedanja pevka.”

Simon: “Proces ustvarjanja pesmi gre po navadi tako, da nastane vse iz 'jamma'. Včasih nekdo od nas prinese na vaje idejo in potem se iz te ideje razvije glasba. Vsak doda svoj del. V bendu je šest glasbeno različnih ljudi, ki predstavljajo spekter stilov, ki se združi v nekakšen esperanto zvok, ki naj bi bil poslušljiv vsem (smeh). Vsak od nas je prinesel del svojih idej iz svojega preteklega obdobja in to skupaj združil v glasbo. To bi lahko opisal kot odprto debato in povzetek te debate se strne in zapiše. Zaenkrat imamo vsi veliko za povedati … Smo kar demokratičen bend (smeh).”

> V vaši glasbi se prepletajo elementi bluesa, rocka, boogiea, popa, jazza, kitarska soliranja … Imate sami morda eno besedo oziroma en izraz za vaš žanr glasbe?

Mojca: “To našo zvrst glasbe smo poimenovali esperanto blues in omenili smo že, zakaj in kako. Vsak od nas ima nek svoj značaj in njemu najljubšo glasbeno zvrst. Na ta način nam je nekako uspelo, da smo s končnim izdelkom vsi zadovoljni, da ni nihče v ozadju in bi se kakorkoli počutil zapostavljenega. Vsak od nas je dodal svojo začimbo, ki prispeva tisto pomembno piko na i, ki nas na nek način razlikuje od ostalih bendov. Hkrati pa nas te začimbe povezujejo … In to je ta esperanto blues.”

Vam je navdih za besedila vsakdan in kar ga obkroža, zapolnjuje?

Simon: “Časi so takšni, kot smo jim dopustili, ali pa kot so nam jih vsilili. Čas hiti, je naš sovražnik. Mislim, da vsak človek potrebuje malo časa zase, da se posluša, da naredi kaj s svojo glavo. Mediji te odvrnejo od tistega pravega dogajanja v svetu in ti ponudijo lažjo različico. Predvajajo ti Evrovizijo, da na drugem koncu sveta prikrijejo ta pravo morijo ... Medij je čarovnik. Nekaj tega opažanja poskušam skozi tekste prenesti na ljudi, da nehajo toliko begati za denarjem, saj so tudi druge stvari v življenju, ki te osrečijo. Tako so tudi teksti v slovenščini. No, naša pevka pa to vse skupaj naredi spevno.”

Aleks: “Nekatere pesmi so nastale iz zgodb, ki nam jih je kdo povedal, druge iz današnjega stanja v državi.”

Mojca: “Dodala sem malo ljubezenskih, malo sladkorja, da se tudi za ženske kaj najde (smeh).”

> Ste zaradi izbora jezika mnenja, da je slovenščina dovolj spevna za vašo glasbo?

Aleks: “Če bi se nam ponudila priložnost za nastopanje izven Slovenije, bi pač besedila pisali tudi v drugih jezikih, ampak ker zaenkrat ni priložnosti, tudi potrebe še ni.”

Simon: “Bistvo ni v spevnosti, bistvo je v sporočilu besedila. V prvi vrsti je pomembno sporočilo, ki jo sporoča pesem, in do ljudi najlažje prideš, če jim to poveš v domačem jeziku.”

Mojca: “Lažje je pisati v angleščini, saj je bolj spevna, ampak je pa res, da prideš lažje do ljudi, če jim pesem odpoješ v slovenščini.”

> Glede na količino materiala, ki nenehno nastaja izpod vaših prstov, je v pripravi že vaš drugi album. Kdaj ga lahko poslušalci pričakujejo?

Gal: “Razmišljali smo o izdaji dvojne zgoščenke, ampak smo se odločili, da izberemo pesmi, ki nekako najbolj predstavljajo celoto, nek skupen kontekst. Najprej je prav, da se ljudem predstavimo, da nas sploh spoznajo. Ne moremo izdati še ene zgoščenke kar takoj, še preden pridemo s prvo zgoščenko do ljudi. Ko bo priložnost prava, bo na vrsti še drugi album.”

Aleš: “Drugi album bo, ko se bodo še druge pesmi rodile. In glede na to, da nam je ostalo še precej pesmi, bo verjetno kaj novega že zelo kmalu. Iz našega repertoarja imamo sicer že posnete tri pesmi, ki jih nismo uvrstili na ta album. Po poletju bomo verjetno spet šli v studio. Delamo pa seveda tudi že nove stvari, ki pa mislim, da so in da bodo še bolj živahne in melodične.”

> In kje vas lahko poslušalci v prihodnjih mesecih slišijo v živo?

Peter: “Imeli smo veliki promocijski koncert v Kanalu z gosti, kjer smo uradno predstavili naš debitantski album, v kratkem pa bomo imeli koncerte tudi v drugih krajih po Sloveniji. V petek, 22. maja, nastopamo v Magmi X v Novi Gorici.”ANA CUKIJATI

---