Ksenija Jus - poklic kantavtorica

Ksenija Jus ni le kantavtorica, ki je lani izdala svojo enajsto avtorsko ploščo Katedrala ljubezni. Angažirana ustvarjalka, pesnica, borka proti vsakršnim krivicam in lažnim avtoritetam ter aktivistka za enakopravnost in pravico do raznolikosti je predlanska dobitnica nagrade Mira, ki jo ženski odbor Slovenskega centra Pen podeljuje ustvarjalkam za “izjemne dosežke na področju literarnega ustvarjanja in premišljevanja o literaturi in kulturi ter celostne osebnostne drže”.

Članica ženskega pevskega zbora Kombinat, s katerim prepeva pesmi upora z vsega sveta, je obenem avtorica Pesmi upora, Kombinatke pa so jo posejale med ljudi. Ti so jo pred nekaj leti v času množičnih vseslovenskih vstaj sprejeli za svojo himno. Tenkočutna, a obenem kritična in ostra ustvarjalka je poklic kantavtorice kot prva v Sloveniji navedla tudi v razvidu poklicev.

Pesem Pusti, naj gre, ki jo na njeni zadnji plošči izvaja Severa Gjurin, je pred nekaj dnevi dobila še videospot.

> Zakaj ravno ta skladba?

“Mislim, da je najprimernejša za ta čas, ki je duha potisnil povsem na dno, najvišje nad vsemi plastmi pa je materija. Vse, kar je povezano s prosperiteto človeškega duha, jo potisnjeno na dno. Pesem, ki je interpretira Severa, govori ravno o tem, da ima človeštvo še možnost pustiti vse to, kar nas peha v brezčutnost, v polje pozabljanja, enormnega umivanja možganov skozi reklame, medije, politiko, ekonomijo, socialne prepovedi in zapovedi …”

> Pusti, naj gre zveni precej drugače kakor vaša Pesem upora , ki se je v času protestov precej hitro širila med ljudmi.

“Pesmi se ne izključujeta, se le dopolnjujeta. Obe govorita o tem, da je čas, da se prebudimo. Kot civilizacija, kot človeška bitja, ki si zaslužimo dostojen način življenja, ne takega, ki nam ga dobesedno servirajo ljudje iz dežele Kafkovih iluzij. Jasno je, če želimo stvari spremeniti, ni dovolj le, da se ovedemo, temveč moramo tudi narediti korak naprej. Če samo pomislite, da se je pred 400 leti zgodila revolucija, ker so bili preprosti ljudje prepričani, da je ena desetina zaslužka, ki ga dajejo grofom, preveč. Danes živimo baje leta 2017, a v sistemu, ki nam jemlje devet desetin, in smo še tiho. Ne vem, kaj je narobe z nami, vsekakor pa je dobrodošlo vsako sporočilo, kogarkoli od nas, ki zmore, ki najde kanale, kako povedati ljudem, da je to narobe.”

> Je eden od teh kanalov tudi videospot, umetnost, ki je po osemdesetih letih in MTV-ju svoje zatočišče našel na spletu, na YouTube?

“Vedno iščem rešitve. Četudi se svet zruši, je treba pogledati, kje in kako začeti s čiščenjem. Iščimo rešitve tudi v temnejših scenarijih. Jasno, da vsi, ki nismo del glasbene ali literarne industrije, iščemo poti, kako pristopiti k širšemu občinstvu. In ena od teh poti je ta vesoljska črvina YouTube, ki nam za zdaj še omogoča brezplačen dostop. In dokler je tako, jo dajmo vsi čim bolj izkoristiti, da pridejo naše misli do ljudi.”

> Ko že govorimo o vizualni umetnosti in o tem, kdo vse nam pere možgane, ne moremo mimo pomembnega posrednika - televizije. Nenazadnje ta pogovor nastaja, ironično, prav za televizijsko prilogo. A tudi vi ste imeli precej neposreden stik z njo. Pred leti ste sodelovali v kulinarični oddaji Riba na oko. Kaj ste odnesli od te izkušnje?

“Pred kakim desetletjem se je v naši skupnosti začela nekakšna kulinarična revolucija. Ljudje so kar naenkrat začeli govoriti o hrani, o tem, kaj in kako bi kuhali, tudi vegetarijanci in vegani … Šla sem gledat malce v zgodovino, zakaj se to dogaja, in kar sem ugotovila, je neverjetno. Zmeraj pred velikimi spremembami so se ljudje začeli povezovati skozi hrano - pa ne vem, ali je to že v človeškem programu ali je nekaj, kar je zgolj plod zunanjega pritiska. O tem obstajajo zgodovinski zapisi. Na veliko se je začelo kuhati v javnih prostorih tudi v naši skupnosti, pri čemer je treba nujno dodati še en efekt - obenem se je pojavila potreba po narodno zabavni, folklorni glasbi. To gre eno z drugim. Malce južneje od nas temu pravijo turbofolk, ki se je tudi pojavil pred kakimi 15 leti. Zaživel je tudi pri nas in dobili smo prave mlade, drugačne zvezde. Pri tem je pozitivno, da se ob hrani in glasbi ljudje družijo, ne najbolj pozitivno pa, da se obračajo stran od preprostih, a človeku potrebnih dobrin, ki nam služijo kot duhovna hrana. Ni vse le razmnoževanje, prehranjevanje … Zdaj se dogajajo selitve narodov. Hrana, zabava, begunci. Korekten odnos do slednjih je naša človeška dolžnost, naša naslednja revolucija. In če že radi kuhamo, kuhajmo za vse. Kar se pa oddaje tiče, sem od nje vzela, kar si lahko dovolim kot človek, ki se ne želi omejevati s takimi in drugačnimi strahovi - uporabila sem jo za širjenje svojega osebnega sporočila. To je priložnost, ki se nam vsem ponuja, - te iste platforme lahko uporabimo, da si izmenjujemo druga sporočila. To so biseri, ki jih odkopavamo v puščavi materije.”

> Svoje bisere, pesmi, pa tudi sami delite med ljudi na precej neobičajen način. Na zadnjih dveh ploščah, Enciklopedija človeka in soljudi ter Katedrala ljubezni , so jih interpretirali najrazličnejši domači glasbeniki - od Severe Gjurin, Janija Kovačiča, Toneta Kregarja, Draga Misleja Mefa do Tinkare Kovač, Rudija Bučarja in drugih. Zakaj ste jih dali v tovrstno posvojitev?

“To je še ena od poti v slogu iščimo rešitve. Leta in leta sem razmišljala, kako bi sporočila, ki jih predajam skozi sicer ne najbolj pogoste koncerte, dosegla širši krog ljudi. Ena od zelo naravnih rešitev je bila ta, da svoje prijatelje in znance, bom kar rekla iz glasbene industrije, ki so mi tako ali drugače blizu, naprosim, da to storijo zame oziroma za sporočila, ki so najpomembnejša. To sem naredila in videla, da je ena od pravih poti. In se je bom še kar držala. Na tej poti ostaja tudi Lom strahov, moja 12. glasbena postaja, za katero zbiram ekipo, pesmi, spremljali pa me bosta odlični glasbenici Katja Stare in Katarina Nasteska, članici benda Xenia Jus +.”

> Temelj vsega pa je vaše kantavtorstvo. Ste prvi, ki ste bili vpisani v razvid poklicev na ministrstvu za kulturo kot kantavtorica. Kaj lahko poveste po treh letih?

“Da sva zdaj dva, drugi je uradno še Matej Krajnc. Upam, da bomo kmalu trije, da se nam pridruži še Peter Andrej, odličen kantavtor s Štajerskega. Ni nas veliko, a smo na dobri poti, da se namnožimo.”

> Je del vzroka za tovrstno neštevilčnost tudi dejstvo, da pri večini kantavtorstvo ni osnovni vir preživetja? Mef je novinar, Jani Kovačič profesor, Iztok Mlakar igralec …

“Če se odločiš za poklic kantavtorja, moraš res znati preživeti z alternativnimi metodami.”

> Kaj priporočate?

“Vsem, ki se za to odločijo, priporočam res ogromno poguma in potrpežljivosti, dobre živce, brezkrajno zavedanje, da je to življenje samo postaja, na kateri lahko doživimo vse, kar si želimo, lahko si ga pa tudi zagrenimo. Kantavtorstvo ni ena od poti, ki bi ga grenila, je pa občasno zelo naporno, saj je duha, potisnjenega globoko pod materijo, težko porivati proti dostojni gladini.”

> Pojem kantavtor sicer vzbuja precej romantične predstave. Trubadur s kitaro v rokah. A je najbrž tudi piarjevec, računovodja, dober ekonomist … še kaj?

“Iznajdljivi poslovnež, denimo. Dobro je imeti tudi dober čut za soljudi, sploh ko so pod vprašajem avtorske pravice, področje, ki ga je treba danes kar poznati. V deželi Kafke se dogajajo dnevno spremembe sistema.”

> Pred desetimi leti je izšla knjiga vaših besedil Svobodna radikalka , a z leti se zdi, da je vaša radikalnost ostala predvsem v vztrajanju pri pomembnih etičnih prepričanjih. Do cilja poskušate priti z drugačnimi, da ne rečemo nežnejšimi prijemi …

“… z besedami. Besedam se moram zahvaliti, da sem danes tu. Od nekdaj so bile besede na prvem mestu. Jasno je, da je surov hormonski čas najstništva in mladosti želel kričati in je kričal - kar je bilo noter, je šlo ven. Z leti se je nekoliko obrnilo: kar je zunaj, absorbiram, in potrebujem več časa za brušenje in rojstvo nove pesmi. S tega stališča je super, da v tej fazi življenja spoznavam širšo sliko, ki bo gotovo čez dvajset let precej drugačna, kot je danes. Nikoli ne veš, morda se vrnem v punk.”

> Ali pa krenete v narodno zabavno glasbo. Ali drži, da bi si želeli sodelovati z Modrijani?

“Res je, se dogovarjamo. Želim si, da bi se zgodilo, ker smo z Rokom Švabom že postavili temelje za sodelovanje. Da bi združili moja sporočila z njihovo sposobnostjo, da so slišani, bi bilo skoraj revolucionarno. Zdaj je čas za sodelovanja! Mislim, da smo šli kot skupnost, kot civilizacija že zdavnaj v franže pri iskanju rešitev prek sistemov, ki so postavljeni - ti ne delujejo. Človeštvo so pripeljali le do roba in ga potiskajo čez. Že tisočletja nam uspešno prikrivajo, da je moč v vsakem od nas. Če se samo dotaknem vprašanja božjega - religija ni bog. Bog je nekaj povsem drugega in je v vsakem od nas. Tu so pomembne zgolj zrele rešitve in moje sodelovanje z Rokom je bila ena od odličnih idej lanskega leta, ki me letos še čaka. Ko bo Rok bral te vrstice, upam, da se v prihodnje slišiva in uresničiva ta projekt.”

> Iz vaših odgovorov lahko razberemo, da je okrog nas vendarle veliko drobcev upanja, le videti jih je treba.

“Zdi se mi, da je najboljši pogled, ki ga razvija zen budizem; ni religija, temveč bolj filozofija, kakršna se razkriva tudi v tibetanski knjigi mrtvih - poanta življenja je, da se naučiš umreti, da bi se lahko naučil živeti. Mala umiranja so lahko tudi vsakodnevna razočaranja, ko se desetletja neuspešno trudimo spreminjati sistem, posameznike, lahko poskusimo tudi na drugačen način. Pri sebi. Za začetek pozdravimo soseda, s katerim se sploh ne želimo srečevati. Prijaznost je predpogoj za medsebojno spoštovanje. To je tisto, kar smo ljudje v času, ko je materija nad duhom, popolnoma pozabili. Na spoštovanje slehernega bitja, vsega, kar je živega, je predpogoj, da sploh lahko začnemo graditi nov sistem. Zelo kruta primerjava: ljudje so pripravljeni dati velike novce za avto, ko pa pride do vprašanja človeškega zdravja, ko nekdo potrebuje zgolj nekaj evrov, da bi prišel do zdravila, pa tega denarja ni. Plastične zamaške zbiramo za človeška življenja. Imamo denar za tanke, za žico, nimamo pa denarja za človeška življenja. To je absurd, pred katerim si ne kot posamezniki ne kot skupnost ne smemo zatiskati oči. Naša dolžnost je, da z besedami, s kriki, s pesmijo, s protestnim pohodom, povemo ali pokažemo, da je vse to skregano z zdravo pametjo. Da človeško življenje ne more biti manj vredno od metka. Verjamem, da si ljudje lahko vzamemo to moč nazaj. Sem večni optimist, zakaj ne bi bili tudi vi?”

MPG

---