Štorje sz škrinje (21): Vsaka delavnica ima svojo štorjo

V Župančičevi ulici je pri tedanjemu čevljarju Bogdanu Stepančiču delal Husein Šaković, ki je te prostore leta 1979 odkupil in kot novi lastnik nadaljeval obrt. V to delo je vpeljal sina Samirja in skupaj sta ime delavnice ponesla daleč naokrog.

Svetovno znani obrazi so prestopili prag Šakovićeve delavnice in domov odnesli svoj par, tudi več teh, ročno izdelanih unikatnih čevljev. Pa to še ni vse! Celo v filmu so “nastopali” Šakovićevi pol metra dolgi čevlji! Usnjenega velikana med čevlji še danes hranita v popravljalnici oz. trgovini. Samir se uspešno povezuje z znanimi modnimi hišami, do katerih je prišel glas o Šakovićevih izdelkih.

Husein s sinom Samirjem, ki obrt odlično razvija in se povezuje z modnimi mogotci. V Župančičevi ulici sta vsak delovni dan dopoldan in popoldan. Foto: Mirella Baruca

O avtorici

Mirella Baruca skozi spomine na svojo nono Vanco Bomba iz Bošadrage pripoveduje duhovite zgodbe o življenju v Kopru nekoč. Prosti čas posveča tudi ljubiteljski fotografiji in risanju. Karierno pot je gradila v Istrabenzu, kjer je skrbela za odnose z javnostmi, nakar je to področje vrsto let negovala tudi na Univerzi na Primorskem, kjer je trenutno zaposlena kot predstojnica tajništva.

V Kidričevi ulici 18 pa je kraljevala popravljalnica čevljev, ki jo je leta 1959 odprl Ivan Klun - Nini. Klunovi so to obrt tradicionalno razvijali skozi šest rodov. Pred prihodom v Koper je Klun z družino živel v Brezovici, kjer je vodil Brezovsko čevljarsko zadrugo z 18 člani. Izkušenj mu ni manjkalo, mojstrski izpit pa je opravil v Ljubljani.

39-letni Ivan Klun - Nini je z družino v Koper prišel leta 1959 in na Kidričevi 18 odprl popravljalnico čevljev. Foto: osebni arhiv družine Klun

Koprski čevljarji

Bogdan Stepančič, Aleksandar Vuković, Husein in Samir Šaković, Ivan in Anica Klun, Ignac Dominič, Miloslav iz Osijeka, pa Mustafa Mučo Kurić in še veliko drugih čevljarjev je nekoč, nekateri pa to še vedno počnejo, vestno opravljala svoje delo. Vsaka delavnica je imela in ima vsak dan svojo zgodbo. Tako kot slehernik. Potrudimo se, da bodo za nami ostale lepe štorje.

Ivan (rojen 1920) je bil poročen z deset let mlajšo ženo Anico, ki je povila dva otroka: Zlatka Kluna - Zlatija, vidnega člana glasbenih skupin Boomeranga in Karamele, in hčerko Zoràno. Družina je živela nekaj korakov stran od delavnice. Dela ni primanjkovalo. V neposredni bližini je deloval Hotel Galeb, v katerem je bilo živahno nočno življenje.

Hčerka Zoràna še danes hrani svetlobno tablo, ki je krasila vhod v popravljalnico čevljev na Kidričevi 18 od začetka njenega delovanja leta 1959. Foto: Mirella Baruca

Pa se je dogajalo, da so dame pogosto trkale na Ivanova vrata tudi po zaprtju delavnice, da je popravil ozke in dolge pete, ki so se nočnim plesalkam zaradi krhkosti lomile. Za Ivana, ki je imel tedaj najboljši material za popravilo čevljev - cela družina je pete in podplate kupovala v Trstu in jih spretno prinašala v Koper -, je bil to mačji kašelj.

Anica je po moževi smrti leta 1970 prevzela posle. Po slabem desetletju pa se je zaradi šibkega zdravja upokojila. Obrt je vse do leta 1990 nadaljeval sin Zlatko, a ga je življenje preusmerilo na glasbene poti in odre. Delavnica, ki je bila svoj čas središče ali t.i. “Brkinska ambasada”, kjer so se Brkinci ob prihodu v Koper vedno ustavili in poklepetali, je tako svoja vrata zaprla natanko po 40 letih.

V delavnici je od leta 1970 do 1979 po moževi smrti posle vodila žena Anica Klun, ki ji kopita, kladiva, žeblji in drugo orodje niso delala težav. Fotografija je iz leta 1973. Foto: osebni arhiv družine Klun

V delavnici Slavonca Miloslava na Cankarjevi ulici je pred letom 1960 najprej delal danes več kot 80-letni čevljar Ignac Dominič, kasneje je izkušnje tudi sam pridobival v Župančičevi ulici pri Stepančiču, danes pa ima svojo delavnico na Vojkovem nabrežju pri vratih Muda.

Ignac Dominič, ki šteje čez 80 let, še dandanes z navihanim nasmeškom sprejme stranke. Nenavadno, kako se čas v čevljarskih delavnicah ustavi! Foto: Mirella Baruca

Prevzel jo je v 70. letih od čevljarja Franca Grlice, ki se je odselil v Brezovico. Skupaj s prostorom je Diminič dobil še tri delavce, kasneje pa je v delavnici pomagala tudi prijazna Dominičeva soproga. V tistih časih so čevljarji za opravljanje svojega dela morali opraviti mojstrski izpit. Edina šola je tedaj bila v Žireh, od koder izvira Alpina.

Ignac Dominič iz rok nekdanjega predsednika Obrtne zbornice Koper Branka Popoviča prejema priznanje za svoje delo. Foto: osebni arhiv Ignaca Dominiča

Nona je kdaj pa kdaj zašla tudi k Dominičevim na Vojkovo nabrežje. “Bi rad prodal leta, ma jih nobeden noče!” je nagajivo pozdravil čevljar Ignac. “Puno hvala, drugi bot! Jih jimam vre sama zadosti,” je “odzdravila” nona.

Širok nasmeh in duhovit Ignačev pristop je marsikoga očaral; tudi nono, ki je v navalu smeha pokazala svoje zlate zobe. A o zlatu v zobeh v naslednji štoriji.


Najbolj brano