Virus je prizadel tudi žalujoče

Epidemija koronavirusa je grobo posegla tudi v področje, o katerem v naši družbi sicer ne maramo preveč govoriti, saj je odnos do umiranja in smrti še vedno zavit v tančico številnih predsodkov, strahov in skrivnosti, a vendar je smrt sestavni del življenja. In čeprav o smrti in umiranju najpogosteje teče beseda okrog prvega novembra, dneva spomina na mrtve, je morda prav zdaj pravi trenutek za razmislek o tem, koliko lepše bi živeli, če smrti ne bi tako zelo izrivali, kar je že večkrat poudarila zdravnica Metka Klevišar, ustanoviteljica Slovenskega društva hospic.

V času najhujše krize zaradi epidemije koronavirusa so iz sosednje Italije, ki jo je virus zelo močno prizadel, k nam prihajale žalostne zgodbe svojcev, ki se niso mogli niti posloviti od svojih najdražjih, saj so ti boj s koronavirusno boleznijo covid-19 izgubili v popolni osami, v sterilnem okolju prenatrpanih bolnišnic, od koder so jih nato v krstah s tovornjaki vozili k večnemu počitku.

“Ko so hudo bolnega očeta odpeljali v bolnišnico, smo ga zadnjič videli. Umrl je sam, v tujem okolju, med tujimi ljudmi. Niti spodobnega pogreba ni bil deležen. Naša bolečina je zato toliko večja.” To je le ena od mnogih pretresljivih izpovedi žalujočih iz naše zahodne sosede, ki so v tem težkem času zagotovo med najbolj prizadetimi v družbi.

Sočutni telefon

Slovensko društvo hospic je po vsej Sloveniji dosegljivo na sočutnem telefonu, kamor lahko pokličejo bolniki in njihovi svojci, žalujoči in vsi, ki morebiti iščejo odgovore ali blažitev stiske. Za območni odbor Slovenska Istra (obala@hospic.si ) in Primorsko-Notranjsko (primorskonotranjska@hospic.si) na telefonski številki 051/415-449, za območni odbor Severna Primorska pa na telefonski številki 031/606-309 (s.primorska@hospic.si). Kdor ne ne more ali ne želi govoriti, lahko tudi piše na navedene elektronske naslove, sporočajo v hospicu.

Bolečino je treba sprejeti in počasi predelati

Pri nas bolezen covid-19 k sreči ni zahtevala toliko žrtev kot v Italiji, a dejstvo, da so v času epidemije na pogrebih zaradi varnostnih ukrepov za preprečitev širjenja okužbe lahko prisotni zgolj najožji družinski člani, da mora izrekanje sožalja potekati brez telesnih stikov z upoštevanjem varnostne razdalje, pogrebna svečanost pa se izvaja v omejenem obsegu brez spremljevalnih dogodkov (pevcev, zastavonoš društev in podobno), je mnoge žalujoče pahnilo v še večjo stisko. “Smrt osebe prizadene veliko ljudi. Najbolj bližnje in skupnost, del katere je bil pokojni,” pravi Alenka Križnik, strokovna sodelavka v Slovenskem društvu hospic.

Moralna in duhovna podpora, predvsem pa tolažba in aktivno poslušanje. To so veščine, ki jih hudo bolnim in umirajočim nudijo prostovoljci hospica. (Foto: pixabay.com)

“Smrt predstavlja eno najbolj bolečih človekovih izgub. Bolečino, ki jo izguba pusti, je potrebno sprejeti in jo počasi predelati. Na žalost je današnja družba naravnana k begu od bolečih tem in resničnosti. Postali smo družba pretvarjanja, zato je pomembno spregovoriti o bolečih temah že takrat, ko se tičejo 'drugih', kot pogosto mislimo.”

Alenka Križnik strokovna sodelavka v Slovenskem društvu hospic

“Smrt predstavlja eno najbolj bolečih človekovih izgub. Bolečino, ki jo izguba pusti, je potrebno sprejeti in jo počasi predelati. Na žalost je današnja družba naravnana k begu od bolečih tem in resničnosti. Postali smo družba pretvarjanja, zato je pomembno spregovoriti o bolečih temah že takrat, ko se tičejo 'drugih', kot pogosto mislimo.”

Smrt je najbolj očitna oblika izgube, a kot poudarja Križnikova, jih poznamo mnogo več. “Za nekoga je lahko izguba zdravja ravno tako huda izguba kot za nekoga drugega izguba bližnjega ali hišnega ljubljenčka. Ni prav, da minimaliziramo bolečino drugega, in ni potrebno, da skrivamo svoja občutja, zato da ne bomo žrtev posmeha. Pomembno je, da jo sprejmemo in se zavemo pomena žalovanja. Žalovanje poteka po več fazah in vsak od nas gre drugače skoznje,” pojasnjuje.

“V teh izrednih časih se zdi, kot da se je svet upočasnil, a dejstvo je, da ljudje umirajo še naprej, in to ne le zaradi novega koronavirusa. Vzrok za smrt so tudi druge bolezni, nesreče ...”

Edin Duraković koordinator programov območnih odborov Istra in Severna Primorska v Slovenskem društvu hospic

Več faz žalovanja

Prva faza žalovanja je faza šoka oziroma zanikanja. “To je obdobje neposredne prizadetosti, v kateri lahko opažamo različne stopnje zanikanja. Običajno čutimo oziroma občutja ubesedimo kot 'To ni res', 'Morali ste se zmotiti', 'Ste dobro preverili?'. Ta faza je kot zaščita posameznika in traja ure, dneve ali tedne.” Druga faza je tako imenovana reakcijska faza, faza jeze oziroma obdobje iskanja. “Prizadeti razvije način, kako odkriti izgubljeno. Jeza nad neuspehom v tem iskanju je usmerjena proti sebi ali drugim. Lahko celo kot jeza na umrlega. Strah in depresivnost sta pogosta. To obdobje lahko traja tedne, mesece in redkeje leta.”

Hospic nudi humano in sočutno oskrbo ljudem v zadnjih stadijih neozdravljivih bolezni. (Foto: rawpixel.com)

V tretji fazi prizadeti prihaja vedno bolj v položaj, da svojo travmo predela. “V tem obdobju sta pogosti depresivnost in pomanjkanje sposobnosti, da bi žalujoči videl smisel. Pri tem postopoma izpušča faze pogrešanja in spomine vedno laže prenaša. Faza predelovanja lahko traja dolgo, neredko več let.” Nekateri imenujejo to fazo tudi faza pogajanja, ko želi žalujoči dobiti še eno priložnost in pri tem lahko vključi tudi boga, da mu pri tem pomaga. Tej fazi po stališču nekaterih sledi globoka žalost, ko se posameznik sooči s svojo bolečino. “V četrti fazi žalovanja, ki jo imenujemo faza nove orientacije oziroma faza sprejemanja, žalujoči pretrga vez z izgubami in začne postopoma graditi nove vezi. Nekaj podobnega opisuje pregovor: 'Ko bog zapre vrata, nekje odpre okno.' Nova orientacija pogosto vodi v spremenjeno podobo o sebi in se jo lahko doživi kot osebno zrelost na osnovi predelanih izkušenj.”

Kot dodaja Križnikova, obstaja še več bolj ali manj poglobljenih stališč in teorij o fazah žalovanja, a dejstvo je, da žaluje vsak po svoje. “Pri tem je pomembno tudi, v katerem življenjskem obdobju smo, ko doživimo hudo izgubo. V obdobju mlade družine so udeleženci največkrat hitro prisiljeni, da živijo naprej in lahko pozabijo nase, kar se kot težava pokaže kasneje, ko tekoče obveznosti nekoliko popustijo.” V obdobju, ko na primer nismo več v službi, pa lahko obstoji nevarnost, da bomo zaradi odsotnosti obveznosti zapadli v otopelost in se bomo ustavili v eni od faz. “Zato je toliko bolj pomembno, da si v vseh življenjskih obdobjih poiščemo pomoč tretje osebe, ki ni vpletena v našo življenjsko situacijo, zato da nas lahko 'popelje' do zadnje faze, ko smo sposobni uzreti 'odprta okna'. Zavedati se moramo, da v tem nismo sami. Obrnemo se lahko na centre za socialno delo, ki nas bodo seznanili z možnostmi, na centre za krepitev zdravja, psihologe, psihoterapevte ... Precej v ospredju kot strokovno/izkustveno usposobljena institucija za področje žalovanja pa je Slovensko društvo hospic, ki že 25 let izvaja tudi program žalovanja in je na tem področju pri nas svojevrsten unikum.”

Covid-19 in karantena

Kot že rečeno, so v tem težkem času epidemije koronavirausa žalujoči za umrlo ljubljeno osebo med najbolj prizadetimi v družbi. “Morebiti si še niso opomogli od izgube, ki so jo utrpeli, sedaj pa so se znašli v začaranem krogu novih strahov, ki jih je prinesla pandemija. V najožjem krogu morajo sami prebolevati svojo bolečino, čeprav bi jo celotna družina morebiti želela deliti s sočutnim človekom, prostovoljcem hospica ali kom drugim.”

Prav tako so v veliki stiski najtežji bolniki in njihovi svojci. “Ko bi potrebovali oporo prostovoljcev in strokovnega osebja, so ostali sami, saj zaradi nalezljivega virusa ne smemo k njim. Morda bo pomagal pogovor po telefonu?” eno od možnosti nudenja pomoči nakaže Alenka Križnik.

Osnovni program Slovenskega društva hospic - izraz “hospic” izhaja iz besede “hospitium”, ki pomeni gostoljubno hišo, prenočišče ali zavetišče - je oskrba hudo bolnih ljudi z napredovalo kronično boleznijo v zaključni fazi in njihovih svojcev na domu. Prostovoljci hospica svojcem nudijo pomoč tudi v procesu žalovanja. V hospicu si prizadevajo, da bi tako kot rojstvo tudi smrt postala naravni element živega, s tem pa bi postal naraven tudi odnos do umiranja in žalovanja v slovenski družbi.

Prvi hospic za potrebe sodobne paliativne oskrbe v Evropi je bil ustanovljen v Londonu leta 1967. Postal je osnova sodobne paliativne (blažilne) oskrbe, ki se je kasneje razvila tudi v drugih državah sveta. “Danes oskrba hospica nudi humano in sočutno oskrbo ljudem v zadnjih stadijih neozdravljivih bolezni na način, da jim pri tem omogoči čimbolj polno življenje, tudi ko se le-to izteka, in nudi oporo svojcem pri soočanju z grozečo izgubo v smislu priprave na slovo in kasneje podporo žalujočim odraslim, otrokom in mladostnikom po izgubi bližnje osebe v procesu žalovanja,” lahko preberemo na spletni strani www.hospic.si.

Hospic nudi pomoč tudi po telefonu in spletu

V času izolacije so obiski prostovoljcev Slovenskega društva hospic na domu umirajočih in njihovih svojcev ter po bolnišnicah in domovih upokojencev seveda močno okrnjeni. “Novi koronavirus je vsekakor zmotil naše delovanje, ga pa ni ustavil. V hospicu smo ohranili vse naše programe, s tem da smo se prilagodili. Uvedli smo tako imenovani sočutni telefon, kamor nas lahko ljudje pokličejo. Ne gre za eno telefonsko številko, ampak ta program deluje kot mreža telefonov. Naši uporabniki nas lahko pokličejo na telefonske številke odborov, na katerih smo stalno dosegljivi, 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Naše redne aktivnosti, denimo skupine žalujočih, pa smo v tem obdobju preselili na splet,” našteva Edin Duraković, koordinator programov v istrskem in severnoprimorskem območnem odboru društva.

Edin Duraković je zakonski in družinski terapevt, v Slovenskem društvu hospic pa je koordinator programov območnih odborov Istra in Severna Primorska. (Foto: osebni arhiv)

“V teh izrednih časih se zdi, kot da se je svet upočasnil, a dejstvo je, da ljudje umirajo še naprej, in to ne le zaradi koronavirusa. Vzrok za smrt so tudi druge bolezni, nesreče ... Moram priznati, da smo v hospicu nekoliko presenečeni nad to medijsko-politično konstrukcijo realnosti. Zdi se namreč, da vsi, ki v zadnjem obdobju v Sloveniji umrejo, umrejo zaradi koronavirusa, kar seveda ni res. Pa še na nekaj velja opozoriti: stiske, s katerimi se soočamo ob umiranju in žalovanju, lahko zaradi samoizolacije še bolj izrazito občutimo,” opozarja Duraković, sicer zakonski in družinski terapevt ter kulturolog. Zato ga ne čudi povečano število klicev iz centrov za socialno delo v zadnjem obdobju, kamor se obračajo ljudje po izgubi svojcev.

“Čedalje več je tudi kroničnih bolnikov z nevrološkimi boleznimi, kakršna je ALS, amiotrofična lateralna skleroza, za katere trenutno po zaključeni hospitalizaciji ni mesta v domovih upokojencev, v domači oskrbi tudi ne morejo ostati, saj so svojci bodisi zaposleni bodisi nimajo ustreznih pogojev zanje. Takih primerov, ko svojci dejansko ne vedo, kam s takšnim bolnikom, je precej,” razkriva. “V hospicu poskušamo najti najustreznejšo rešitev za takšne primere, saj se zavedamo, da tak bolnik potrebuje celostno podporo tudi po zaključku zdravljenja.”

Želijo si pritegniti tudi mlajše prostovoljce

Da sta moralna in duhovna podpora v zadnjem mesecu življenja še kako pomembni, poudarja tudi 76-letna Marija Mlinar iz Orehovelj, upokojena medicinska sestra, ki se je goriški ekipi prostovoljcev hospica pridružila pred štirimi leti. “Zadnjih deset let pred upokojitvijo sem delala kot patronažna sestra in na terenu sem se veliko srečevala s težko bolnimi in starimi ljudmi. Glede na svoje strokovne in življenjske izkušnje se mi je zdelo, da bi lahko tudi kot upokojenka še pomagala v družbi. In tako sem opravila usposabljanje ter se se vključila v hospic.”

Upokojena medicinska sestra Marija Mlinar je postala prostovoljka hospica, saj je želela s svojim znanjem in izkušnjami pomagati umirajočim in njihovim svojcem. (Foto: osebni arhiv)

Zaradi epidemije je njeno delo v zadnjih mesecih precej okrnjeno. “Kot upokojenka tudi sama sodim v rizično skupino, tako da ne morem na teren. Sicer sem zdrava, počutim se dobro, a ker imam zaradi let kup pridruženih bolezenskih težav, se žal ne smem izpostavljati. Na Goriškem oziroma na Primorskem nasploh smo jo zaenkrat še dobro odnesli, a če pogledamo vzhodni del Slovenije, mora biti stanovalcem domov upokojencev prav grozno,” razmišlja Mlinarjeva. “Moja sestra ima 92 let in je v domu. Nekaj groznega je za te stare ljudi, ko so kar naenkrat ostali izolirani. Tudi tisti, ki so še bistri, ne morejo razumeti, zakaj nobenega od svojcev ni na obisk, kako mora biti šele tistim, ki so že malo dementni, ki potrebujejo toliko več pripovedovanja, pozornosti ... Veste, star človek potrebuje več časa, da neko stvar osvoji, da jo sprejme, da se mu nekaj razloži ... Na srečo so v številnih domovih vzpostavili video pogovore, da lahko njihovi stanovalci vsaj na tak način komunicirajo s svojci. Osebnih kontaktov pa do nedolgo nazaj ni bilo. In to je grozno.”

Marija Mlinar obžaluje, da ljudje na Goriškem še vedno niso dovolj ozaveščeni, kaj hospic sploh nudi. “Naša pomoč se kaže v spremljanju umirajočih, v moralni in duševni podpori v zadnjem mesecu življenja. Takrat smo v oporo tudi svojcem, jim omogočimo, da gredo lahko na en sprehod ali po obveznostih, nismo pa mi pristojni za nego umirajočih.”

Razveseljujoče pa je, da postajajo domovi upokojencev vse bolj odprti za sodelovanje z društvom hospic. “Vse pogosteje nas sami pokličejo in povabijo k umirajočim ter tako izkoristijo našo pripravljenost pomagati,” je zadovoljna Mlinarjeva, ki bi si želela k prostovoljstvu v hospicu pritegniti tudi mlajše. “Morda bi bilo smiselno, če bi že v šolah uvedli izobraževanje na to temo, morda kot izbirni predmet. Tako bi najlažje prišli do novih prostovoljcev,” razmišlja.


Najbolj brano