V maminem trebuhu je stradala devet mesecev

“Pred to tablo postoj v tišini, ko pa odideš, govori!” Tako se glasi epitaf, napis na tabli v vrtničnem vrtu v Hamburgu. Postavili so jo v spomin na Sergia de Simoneja in drugih 19 otrok, ki so jih nacistični krvniki z zvijačo odpeljali v taborišče Neuengamme, na njih izvajali krute eksperimente ter jih na koncu umorili v kleti šole Bullenhuser Damm v Hamburgu.

Sergiova zgodba je le ena izmed številnih zgodb milijona in pol otrok, katerih mlada življenja so se prerano kruto končala v nacističnih koncentracijskih in uničevalnih taboriščih, med njimi tudi Auschwitz-Birkenau. Še danes lahko v tamkajšnjem muzejskem kompleksu vidimo čeveljčke vseh barv in velikosti, ki so pripadali več tisoč kruto umorjenim otrokom.

V vsem tem tragičnem morju tegobe, žalosti, bede in joka pa je mogoče uzreti majhno svetlo lučko. Ta se je čudežno prižgala januarja leta 1945, le nekaj tednov pred osvoboditvijo taborišča, gori pa še danes. Luč, ki se je prižgala v peklu na zemlji, se imenuje Aurelia Gregori, danes ima 75 let in je zadnja še živeča oseba na ozemlju Italije, ki se je rodila v zloglasni tovarni smrti. Njena zgodba je pred nekaj dnevi pricurljala v javnost v dnevniku Corriere della Sera. Opozarja nas, da se moramo pred gospo Aurelio in drugimi še živim pričami te tragedije ustaviti in ji v tišini prisluhniti, hkrati pa nas opozarja, da se moramo zgodbe gospe Aurelie in drugih zgodb spominjati ter o njih govoriti.

“Ko so mamo aretirali, so jo odpeljali v Villo Triste v Ulico Bellosguardo. Tam so jo krvniki mučili in posilili, nakar so jo zaprli v koronejski zapor. Junija istega leta je po dolgem in mučnem potovanju v vagonu za živino prispela na Poljsko, v taborišče Auschwitz-Birkenau. Bila je sama, sredi Poljske in z menoj v trebuhu.”

Aurelia Gregori, rojena v taborišču

Na moji osebni izkaznici piše: rojen v Trstu, 2. februarja 2000. Kaj piše na vaši?

“Odkar me je mama pripeljala v Trst, kjer mi je uredila dokumente, oziroma odkar so me na Poljskem krstili, na dokumentu piše: Gregori Aurelia, rojena v Auschwitzu na Poljskem 13. januarja 1945. Na svet sem torej prijokala v porodniški baraki, le dva tedna preden je Rdeča armada osvobodila zloglasno taborišče.”

Ko pomislimo na koncentracijsko in uničevalno taborišče Auschwitz-Birkenau, takoj pomislimo na tovarno smrti. Pa vendar ste se vi prav tam rodili, bedi, žalosti in nečloveškim razmeram navkljub. Kako se počutite, če danes pomislite, kje ste prišli na svet, ko pa vsi vemo, kakšna grozodejstva so se tam dogajala?

“Ko pomislim na Auschwitz, najprej seveda pomislim na svojo mamo, saj sama nisem doživela grozot taborišča. Ona pa je morala celo nosečnost trdo delati v razcapanih oblekah z lesenimi cokli na nogah. Revica je v šestem mesecu nosečnosti staknila tifus, bila je tako šibka, da je upala, da bo umrla. Če umrem, umreš z menoj, si je mislila. V določenem trenutku bi skoraj sledila sojetnici, ki je začela teči v upanju, da ji uspe zbežati, a so esesovci nanjo naščuvali pse, ki so jo dohiteli in jo raztrgali. Takrat ji je življenje rešila sotrpinka, ki jo je bodrila, naj se ne preda in se bori do zadnjega trenutka. Tako je vztrajala in me naposled le rodila. Porod je trajal pet dni, bila je sama, na marmornati plošči, brez hrane in v mrazu. Ker mama ni imela popadkov, ji je po petih dneh kapovka pomagala s carskim rezom, izvedla ga je z navadnim nožem, seveda brez anestezije ali kakršnihkoli zdravil. Številke mi na zadnjico niso vtetovirali, saj so vedeli, da se bližajo Rusi, poleg tega pa me je rešilo kosmato in skremženo telo. Mame Nemci pri umiku niso odpeljali, ker ni mogla hoditi.”

Kako pa je vaša mama sploh pristala v tem groznem kraju sredi ledeno mrzle Šlezije?

“Mamo so aretirali pri Stari mitnici v Trstu maja leta 1944. Lahko bi rekli, da so jo ugrabili, saj ni bila Judinja, niti ni bila kakorkoli politično opredeljena, kaj šele, da bi delovala proti okupatorju. Rodila se je leta 1921 pri Svetem Antonu nad Koprom v kmečki družini, doma so imeli nekaj živali in posest z njivo. Obiskovala je italijanske šole, doma pa so govorili v slovenskem narečju. V Trst je hodila prodajat jajca, mleko in druge pridelke, večkrat je sem s prijateljicami zahajala na zabavo in ples. Ko so jo aretirali, pa so jo odpeljali v Villo Triste v Ulico Bellosguardo. Tam so jo krvniki mučili in posilili, nakar so jo zaprli v koronejski zapor. Junija istega leta je po dolgem in mučnem potovanju v vagonu za živino prispela na Poljsko, v taborišče Auschwitz-Birkenau. Bila je sama, sredi Poljske in z menoj v trebuhu.”

Kljub temu, da je bila noseča, pa trebuha niso opazili.

“Mama je bila lepo visoko dekle. S pomočjo tistih sojetnic, ki so vedele za njeno nosečnost, je nacistom uspešno zakrivala trebuh. Če bi jo odkrili, bi jo najbrž poslali v plinsko celico. Prav gotovo pa njen trebuh le ni bil tako obilen, kot je trebuh navadne nosečnice. Hrane tam skoraj ni bilo, sama sem v maminem trebuhu devet mesecev stradala. Pravila mi je, da je od lakote gledala, če je kdo umrl, da bi mu izmaknila košček črnega kruha. Mama se je bala, da bi se jaz rodila mrtva oziroma da bi bila zaradi podhranjenosti in tifusa grda kot pošast. Priznala mi je, da me je nameravala v tistem primeru zapustiti v snegu. A sem se po čudežu le rodila zdrava in lepa, zaradi česar me je obdržala pri sebi.”

Kdaj vam je to povedala?

“O svoji grozljivi izkušnji je mama začela govoriti na stara leta. Dolga desetletja je namreč neutrudno delala v podjetju, ki je skrbelo za čiščenje stopnišč hiš po vsem Trstu, zaradi česar ni imela časa niti premišljevati o tem, kar jo je doletelo. Ko se je upokojila, pa se ji je začela njena zgodba vrteti pred očmi kakor film in je začela govoriti. Pripovedovala je o kupih trupel, ki jim je bila priča v taborišču, lakoti, mrazu in nečloveških naporih. Pripovedovala mi je, kako je morala vsako jutro brez oblek korakati v snegu ter več ur mirno stati na apelu in čakati, da zarjovijo njeno številko. Takrat mi je povedala tudi, da so me krstili v poljskem mestecu Brzeszcze in sicer s slovenskim imenom in priimkom, ki je bil enak tistemu moje mame: Zlatka Gregorič. Opisala mi je tudi dolgo pot nazaj domov, v Trst.”

Kako se vama je uspelo vrniti?

“Po vojni je po Evropi vladalo veliko razdejanje, železniške proge so bile prekinjene, prevozov ni bilo. Pot sva premagovali kilometer za kilometrom. Mama mi je pripovedovala, da so med potjo v vlaku zaradi mraza kurili kar v vagonu, hranila pa me je z mlekom, ki ga je izprosila od kakega kmeta. Preden bi mi ga dala, ga je segrela v lončku, na sveči.”

Septembra 1945 ste končno le dospeli v Trst ...

“Mama je z menoj v naročju v nemogočih razmerah potovala devet mesecev.”

Kakšno pa je bilo vaše otroštvo, glede na to, da vas je zaznamoval kraj rojstva?

“Če sedaj pomislim, sem preživela dokaj veselo in sproščeno otroštvo. Veliko sem zahajala k babici in tetam v Sveti Anton. Kot otrok sem vedela, kje sem se rodila, vendar nisem razumela, kaj je doletelo mojo mamo. Učiteljice, ki so bile Judinje, so vsakič, ko so prebrale kraj mojega rojstva, prebledele, a me niso nikoli spraševale ali mi razlagale, kaj se je dogajalo v kraju, kjer sem ugledala luč sveta. V tistih letih so bila taborišča tabu tema, o njih nihče ni nič govoril, niti mama. Nekajkrat je z združenjem bivših deportirancev ANED še šla v Auschwitz, redno je zahajala tudi v Rižarno, jaz pa nikoli nisem želela z njo. Trpke izkušnje taboriščnikov so prišle na dan dolga leta po vojni. Mama, s katero sva se do zadnjega razumeli in ljubili, niti ni dobivala pomoči, kaj šele, da bi dobila kakšno odškodnino. Počutila se je zapuščeno, imela je občutek, da so vsi pozabili na njeno izkušnjo, vendar si je vedno želela spregovoriti o svoji grozljivi izkušnji. Želela je, da javnost spozna njeno težko zgodbo in izve, kakšnih grozodejstev je bil sposoben človek v Auschwitzu.”

Martin Poljšak, Primorski dnevnik

---