Užitni lampijončki
V knjigi Daria Corteseja Divja hrana zaključuje navadno volčje jabolko opis rastlin, katerih poganjke, liste, cvetove ali plodove lahko uživamo. Uvrstil ga je med okrasne rastline in mnogi res gojijo to trajnico iz rodu razhudnikov zgolj z namenom, da jim z ognjenimi lampijončki v poznem poletju krasi vrt, najdemo pa jo tudi prosto rastočo v naravi, največkrat ob robu gozdnih jas.
Lampijončki so pravzaprav preoblikovane cvetne čaše, v katerih se skriva za večjo ali manjšo češnjo velika užitna jagoda oranžne do rdečkaste barve. So izjemen vir vitamina C in nekaterih alkaloidov, zaradi katerih jih smemo jesti šele zrele, torej v poznem poletju in jeseni. Z vse bolj mrzlimi dnevi ohranijo čašice zgolj žilnati del in se zdi, kot da bi bile narejene iz čipk. Z zmernim uživanjem (do največ 40 plodov dnevno!) si prečistimo sečila in odpravimo težave s putiko in ledvičnimi kamni, istočasno pa so prav prijetnega okusa, kot da bi zmešali paradižnik, limono, ananas in jagodo.
Navadno volčje jabolko je samonikla rastlina evroazijske celine, ki ima sicer skoraj sto sorodnikov v Srednji in Južni Ameriki. Od tam prihajajo tudi bolj rodne sorte, ki naj bi dale do pol kilograma plodov po stebelcu, medtem ko visi z naših le po nekaj lampijončkov. Kljub majhnemu številu plodov imajo ti nešteto drobnih semen, za strjena rastišča pa so zaslužne predvsem njegove korenike, ki se izjemno hitro razraščajo.
Plodovi imajo več vitamina C kot limona in so tudi bogat vir betakarotena, pomembnega za tvorbo vitamina A, vitamina B3, ki pomaga pri prebavi in ohranja mladostno kožo, mineralov (zlasti fosforja, kalija, kalcija in železa) ter vlaknin. Glavne aktivne sestavine so razni flavonoidi (vključno z antocijani), fitohormoni in čreslovine, od kislin pa prevladujeta limonska in jabolčna. Lahko jih uživamo presne, ker pa taki niso na voljo vse leto, jih je zdaj priporočljivo sušiti ali konzervirati za kasnejšo uporabo. Pripravljamo jih podobno kot paradižnike, na suho, kot mezgo, marmelado ali v slanici, lahko pa jih namakamo v žganju in si pripravimo domač liker. Po slednjem so najbolj znani v kanadskem Québecu, kjer ga tržijo z imenom L’amour en cage, ljubezen v kletki. Sicer pa zreli plodovi teknejo predvsem med sprehodom po gozdu, ko se oglašata žeja in glad. Takrat se splača skloniti, jih utrgati in pojesti vsaj ducat ali dva, saj na maline in robidnice zdaj ne moremo več računati.