Urar Erik Žele iz Ilirske Bistrice že 25 let živi s tiktakajočimi napravami

Čeprav poklic urarja izumira, saj je izučenih urarjev vse manj, pa urarstvo zadnja leta doživlja nekakšen preporod, opaža Erik Žele, ki svojo urarno v Ilirski Bistrici uspešno vodi že 25 let. Ko je začel, je bilo urarstvo v zatonu, zadnje čase pa vse več ljudi odkriva čar mehanskih merilcev časa z zgodovino in dušo.

V urarstvu je Erik Žele čisti samouk. Njegov poklic pa mu ne daje samo kruha, ampak predvsem veliko veselja in zadovoljstva. Najbolj ga razveseli, ko mu stranke prinesejo v popravilo kakšno zanimivo staro mehansko uro. Teh dobiva zadnja leta vedno več, med njimi pa se najdejo tudi izjemno dragoceni primerki. “Če pride kdo v urarno s pametno uro in sprašuje za popravilo, pa ga raje pošljem kar v bližnji servis mobilnih telefonov,” pove v smehu.

Parfumerijo in urarno je leta 1991 v Cankarjevi ulici v Ilirski Bistrici odprla njegova pokojna mama Jelka Žele. “Že takrat je mama v urarstvu prepoznala neko tržno nišo, saj je urarjev primanjkovalo,” pove Erik Žele. Parfumerijo je kasneje prevzela sestra Tamara, sam pa je pred 25 leti ustanovil podjetje Žele d.o.o. in prevzel delo in vodenje urarne. Na začetku se je ukvarjal tudi s tiskanjem in razvijanjem fotografij, vendar je leta 2000 s prehodom na digitalno fotografijo to dejavnost opustil in se preusmeril zgolj na urarstvo.

Da sem prišel do prave rešitve, sem razstavil in uničil ogromno ur, vendar se je splačalo.”

“Razstavil in uničil sem ogromno ur”

Po izobrazbi je strugar, vendar ga je od malega veselilo razstavljanje in sestavljanje ur in njihovih mehanizmov. “V urarstvu sem čisti samouk. Veliko sem si pomagal s knjigami in internetom. Učil sem se iz lastnih napak. Da sem prišel do prave rešitve, sem razstavil in uničil ogromno ur, vendar se je splačalo,” pojasnjuje Žele. Kot pravi, je za njegovo poklicno pot zaslužna tudi mama Jelka, od katere je poleg navdušenja za popravilo ur dobil tudi poznanstva z najboljšimi slovenskimi urarji. Eden takih, od katerega je črpal znanje, je znani urar Bojan Malec iz Ljubljane.

“Ko si nadenem okular in se potopim v mehanizem ure, sem v drugem svetu. V tem uživam in to mi predstavlja tudi sprostitev,” odgovori na vprašanje, kaj mu pomeni urarstvo. Najpomembnejša lastnost, ki jo mora imeti urar, pa je natančnost. In da poznaš svoje omejitve, doda: “Vedno moraš biti iskren do sebe in stranke. Če neko delo presega moje sposobnosti, to tudi odkrito povem.”

“Na sploh so bili v izdelavi žepnih ur Američani dolga leta vodilni, prekašali so tudi Švicarje.”

Ura za 150.000 dolarjev

Ko je sam začenjal z urarstvom, je bilo ravno obdobje, ko je bila ta dejavnost v zatonu in slabo cenjena. “Zdaj opažam nekakšen preporod urarstva. Ljudje mi prinašajo v popravilo stare ure in sprašujejo, če imajo kakšno vrednost,” pove Žele.

Nekatere na prvi pogled izgledajo res zdelane in brez posebne vrednosti, ko pa se poglobi vanje in razišče, za kateri model in proizvajalca ure gre ter iz katerega obdobja je ura, pa včasih naleti na prav posebne primerke.

Pred leti mu je tako v roke prišla izjemno dragocena ročna ura Rolex iz leta 1925. “Stranka mi je to uro, ki jo je sicer že močno načel zob časa, pustila v popravilo. Niti sanjalo se ji ni, da ima tako veliko vrednost. Ko sem malo raziskal, pa sem ugotovil, da gre za izjemno redek primerek Rolexa s temno številčnico, ki je dosegal vrednost do 150.000 dolarjev. Na koncu je stranka to uro prodala na dražbi v Beogradu in zanjo iztržila 26.000 evrov. To je bila najbolj dragocena ura, ki sem jo kadarkoli držal v rokah,” pripoveduje.

Najdražja ura, ki jo je Erik Žele kadarkoli imel v rokah, je znameniti Rolex iz leta 1925.

Sicer pa pri starih urah večinoma ne gre za denarno vrednost, ampak bolj za čustveno. “Ljudje želijo ohraniti nek spomin na svoje prednike,” opaža Žele. Tako se v njegovi delavnici velikokrat znajdejo zelo znane stenske ure s kukavico, ki so se v Sloveniji pojavile po drugi svetovni vojni.

V delavnici nam pokaže tudi zanimivo starinsko stensko uro nemškega proizvajalca Junghans iz leta 1880.

Med stenskimi urami je še posebej zanimiva ura nemškega proizvajalca Junghans iz leta 1880.

Težav z rezervnimi deli nima: “Danes se na globalnem trgu da dobiti skoraj čisto vsak sestavni del ure ali mehanizma, tudi za sto in več let stare ure. Urarjev, ki bi znali sami izdelati posamezen kos mehanizma, pa je v Sloveniji le še peščica,” ugotavlja.

Preporod žepnih ur

Nekakšen preporod, opaža, pa doživljajo tudi žepne ure. “Mlad fant si je denimo za birmo zaželel žepno uro namesto moderne pametne ure,” pove Žele, ki precej starejših žepnih ur dobi tudi v popravilo. “Pred petnajstimi leti sem popravil eno žepno uro v celem mesecu, danes dobim po dve na teden,” še pove.

Pred kratkim je denimo dobil v popravilo žepno uro iz leta 1885, znane ameriške znamke Hamilton. “Na sploh so bili v izdelavi žepnih ur Američani dolga leta vodilni, prekašali so tudi Švicarje,” pojasni.

Žepna ura priznanega ameriškega proizvajalca Hamilton iz leta 1880, ki jo je dobil v popravilo.

Urarstvo je izumirajoč poklic

Med kvarčno krizo, ki se je pojavila v 70. letih prejšnjega stoletja, ko so se na trgu pojavili poceni ure z baterijskimi mehanizmi, so številni urarji zaprli svoja vrata, saj so bili prepričani, da je to konec mehanskih časomerov. “Zadnjih petnajst let pa se urarstvo ponovno razvija in doživlja nekakšen preporod tudi na mednarodnih trgih. Vsako leto se pojavijo novi proizvajalci. Veliko je start-up podjetij, ki se ukvarjajo z butično proizvodnjo ur. Ta podjetja rastejo iz leta v leto,” opaža Žele.

Zadnja leta je sicer na področje urarstva močno posegla nova pametna tehnologija. “Sprašujem se, kje je meja, ko je ura še ura in kdaj se ta spremeni v računalnik. Sam sem po duši urar in mislim, da bi ura morala ostati ura, torej namenjena merjenju časa,” meni Žele, ki je prepričan, da bodo klasične zapestne ure višjega cenovnega ranga še dolgo ostale na trgu, saj gre pri tem za tradicijo, čustva in umetnost urarske obrti. “Mehanska ura ima dušo. To mišljenje mi je vcepila že mama,” pove.

K urarju po baterije in novo steklo

Sicer pa je, kot ugotavlja, še vedno najbolj pogost razlog za obisk urarja zamenjava iztrošenih baterij, popravilo stekla in zamenjava paskov. Stranke k njemu prihajajo z različnih koncev, tudi iz Istre, s Krasa in iz sosednjih hrvaških krajev, saj je urarjev vedno manj in so zato precej iskani. “Urarji smo izumirajoča vrsta. Čeprav sem pri popravilu kakšne ure tudi v minusu, v tem delu res uživam in nikoli nisem razmišljal, da bi počel kaj drugega. To je pravzaprav moj hobi,” pravi Žele.

Vendar ob tem poudarja, da se zgolj s popravili ur danes ne da več preživeti, zato je za urarje skoraj nujno, da poleg popravil nudijo še kakšno drugo storitev. Sam je pred tremi leti odprl tudi spletno trgovino z urami in posebnimi baterijami za različne elektronske naprave.

Ure iz brkinskega sivca za zdomce

Ker ima na voljo domač les, predvsem javor in češnjo, se je leta 2003 odločil, da se preizkusi tudi v pirografiji - izdelovanju unikatnih lesenih stenskih ur, na katere s posebnim aparatom v les izžge poljubno podobo ali posvetilo.

Erik Žele se je lotil tudi izdelave ur iz domačega lesa, v katerega izžge vsakič drugačen motiv.

“Veliko naročil dobim predvsem za kakšne posebne priložnosti, kot so rojstni dnevi, obletnice in podobno,” pove Žele. Lotil se je tudi izdelave kamnitih ur iz domačega brkinskega sivca, flišne kamnine, ki je značilna za dolino Reke. “Te unikatne ure zelo cenijo predvsem naši zdomci, ki živijo po svetu. Njim veliko pomeni, če lahko odnesejo del domačega kraja s sabo v svet,” še ugotavlja Erik Žele, ki kljub težkim časom za urarje ostaja tej obrti predan tudi v bodoče.

Predvsem med zdomci so cenjene tudi ročno izdelane unikatne ure iz avtohtonega brkinskega sivca.


Najbolj brano