Težave z želodcem so lahko huda ovira

Življenje je lepo, dokler ne gre nič narobe. Na srečo želodec hitro reagira na moteče dejavnike, in če mu znamo prisluhniti, nas hitro opozori na nevarnost. V knjigah piše in strinjam se, da se zdravje začne in konča v želodcu. Vendar bi morali upoštevati, da se prebava začne že prej, v ustih. A o tem kdaj drugič.

Želodec prebavlja hrano tako kemično kot mehansko. Notranjost želodca je plast sluznice, ki je iz visokoprizmatskih celic; te se med seboj razlikujejo. Prve izločajo sluz ali mukus, druge želodčno solno kislino HCL, tretje pa predstopnjo prebavnih encimov. Želodčna kislina ustvari ustrezen pH, 1,5 - 4, da encimi lahko delujejo. Tu so encimi, ki razgrajujejo beljakovine in delujejo samo v kislem okolju. Poleg tega HCL tudi uniči slabe bakterije in parazite. Mukus ali sluz pa preprečuje, da bi kislina razžrla želodčno steno.

Premalo kisline

Po 35. letu ima večina ljudi premalo želodčne kisline, zato se beljakovine ne morejo v celoti razgraditi v aminokisline. Vzrokov za pomanjkanje kisline je veliko: neješčost ali prenažiranje, slabo razpoloženje, jeza, preutrujenost, osamljenost ... Poleg neprebavljenih beljakovin bo posledično slabša absorpcija vitaminov B12 in folne kisline, kalcija in drugih mineralov. Neprebavljene beljakovine začnejo v črevesju gniti in vreti. Počasi zastrupljamo samega sebe. V skrajnem primeru to privede celo do raka.

Znamenja pomanjkanja želod-čne kisline so: huda obteženost in pekoč občutek v želodcu po mesnem obroku, napenjanje in napihnjenost v trebuhu, utrujenost po jedi, kolcanje, vetrovi in zaprtje. Izogibati se moramo beli moki, belemu rižu, enostavnim sladkorjem, ker vse to drastično zmanjša izločanje želodčne kisline.

Kaj pa moramo uživati? Pred obrokom je dobro spiti kozarec limoninega ali jabolčnega soka oziroma kar oboje skupaj. Želodčno kislino spodbujajo: rdeča pesa, avokado, zelena zelenjava, jetra, jajčni rumenjak, koprc, oljke, kivi, banane, tofu, peteršilj, ajda, ananas, brusnice in brusnična marmelada, od začimb pa brinove jagode, žajbelj, lovor, bazilika, muškatni oreh, rožmarin, cimet, ingver, nageljnove žbice, janež, origano, pehtran, majaron, koriander, šetraj in vanilja.

No, prav zaradi tega je dobro na primer ob pršutu uživati še melone ali oljke, ob divjačini brusnično marmelado in podobno. Pomembno je vedeti, da med jedjo ne bi smeli piti vode, ker redči želodčni sok, vino pa lahko. Prav tako bi bilo dobro sadje uživati pol ure pred glavnim obrokom in tri ure po njem.

Preveč kisline

V steni sluznice so tudi celice, ki izločajo hormon gastrin, ta pa nadzira količino solne kisline. Hrana v ustih sproži poleg slinjenja še živčne dražljaje, ki dajo ukaz o izločanju želodčnega soka. Če je kisline preveč, se hormon gastrin preneha sproščati. Pretirano izločanje solne kisline pa sprožijo neustrezna oziroma pomanjkljiva prehrana, alkohol, kajenje, bakterija Helicobacter pylori ter vsakodnevni pretirani stresi.

V stresnih situacijah ali ob zavrtih čustvih telo prek živčnega sistema dobi ukaz, naj naredi več hormonov za obvladovanje stresa. Zanje potrebuje več beljakovin in ustrezno več želodčne kisline. In nenadoma se zgodi, da je kisline preveč, še zlasti, če prizadeti ne uživa dovolj beljakovin, da bi jih želodec predelal. Posledica so razjede želodčne sluznice ali požiralnika in dvanajstnika. Tipična znamenja, da imamo preveč želodčne kisline, so: bolečine v želodcu neprenehoma pet do šest ur, tudi ponoči, ter še večje težave ob živčni napetosti.

Hitra pomoč je velik kozarec mleka. To sicer ne zdravi, marveč trenutno olajša težave. Hitra pomoč so tudi: ovseni kosmiči, presno zelje, krompirjev ali korenčkov sok ter ribezov in borovničev sok. Pred preveliko količino želodčne kisline sluznico želodca ščiti olje pšeničnih kalčkov, bogato z vsemi frakcijami vitamina E. Podobno deluje laneno seme, če ga skuhamo na vodi, ohladimo, dodamo med in pijemo zjutraj na tešče. Želodčno kislino zmanjšujejo še prosena kaša in sezam.

Izločanja mukusa spodbujajo jedi s cinkom. Veliko ga je v mesu, morski hrani, pivskem kvasu, bučnih semenih, v meti, gorčici, jajcih. Zelnica in zelje imata veliko glutamina za celjenje pri razjedah in veliko količino S-metyilmetionina, ki regenerira želodčno sluznico. Podobno vlogo imata peteršilj in zelena solata.

Med vitamini so nujni še drugi, zlasti vitamin A v obliki karotenoidov. Potrebujemo tudi vitamine B kompleksa, posebno folno kislino in vitamin B12; slednji brani pred škodljivo bakterijo Helicobacter pylori. Izredno veliko vlogo imata vitamin C in papaja; ta vsebuje encim papain, ki močno blaži vnetja in razjede.

Podobno funkcijo imajo tudi slive, ki imajo prav vse vitamine skupine B, razen B12. Čeprav ne izstopajo z nobenim vitaminom skupine B, je izredno močno sinergično delovanje vseh pri celjenju razjed sluznic prebavnega trakta.

K temu pripomorejo tudi vitamin A, ki ga je v suhih slivah skoraj dvakrat več kot v surovih, vitamin K, ki ga je v suhih slivah skoraj desetkrat več, ter vitamin C. V njih so še antioksidanti iz vrst karotenoidov in flavonoidov. Veliko je mineralov, zlasti dobra je kombinacija bakra in cinka; slednji preprečuje živčni nemir in posledično razdražljivost želodca. Sicer pa so slive bolj znane po svoji odvajalni funkciji v črevesju. Iz njega odstranjujejo strupene snovi, ki so posledica slabe prebave beljakovin v želodcu.

Mir pri mizi

Najboljše zdravilo za želodec je mir pri mizi. Prav vsak obrok bi moral biti “družinski praznik”, saj je za želodec dobro uživati hrano v krogu ljubljenih oseb. Znani so primeri, ko so ljudje pozdravili želodčne težave, ko so našli ljubljeno osebo in se otresli samote.

---