Skakalka v višino, ki se je zapisala v slovensko atletsko zgodovino

Lidijo Kristančič atletski navdušenci bolj poznajo po priimkih Benedetič (dekliški) in Lapajne (iz prvega zakona). Njen leta 1985 doseženi jugoslovanski rekord v skoku v višino, 192 centimetrov, je zgodovinske vrednosti. Danes, 34 let let kasneje, ga je med Slovenkami (če izvzamemo naturalizirano Britto Bilač) presegla - in to zgolj za centimeter - le Celjanka Maruša Černjul. Zadnjih dvanajst let se še zelo energična dvakratna olimpijka Lidija posveča delu na vinogradniški kmetiji.

Pred kratkim je udeleženka olimpijskih iger v Moskvi 1980 in v Los Angelesu 1984, Lidija Kristančič, v krogu družine in številnih atletskih sopotnikov in sopotnic iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja praznovala 60. rojstni dan. Med našim obiskom na njenem domu sredi briških gričev v Kozani je bilo takoj čutiti, da je v začetku jeseni življenja našla novo srečo; v glavnem daleč od atletskih stadionov, čeprav se nanje občasno še vrača, da spodbuja obetavno nečakinjo Vito Benedetič.

Kako se počutite kot 60-letnica?

“Odlično. Ostala sem tesno povezana z generacijo, s katero smo skupaj tekmovali. Še vedno se radi dobimo in skupaj zaplešemo, kot da bi imeli 20 let. Otroci so zrasli. Imam več časa zase. Aktivnost, družina in družba me držijo pokonci. Dokler lahko kaj delaš, se polniš z energijo. Upam, da mi bo to ostalo tudi za še kakšno naslednjo okroglo obletnico. Moram pa dodati, da ne bi dosegla tega, kar sem, in da ne bi bila tako srečna, kot sem, če ne bi na svoji poti srečala nekaj izjemnih ljudi. Brez naštetih bi bila samo navadno dekle iz Brd. To sta moja starša, ki sta mi kljub delu na kmetiji omogočila pot v vrhunski šport, v katerega so me nato do številnih zmag popeljali profesor Umbert Bizjak, trenerja Jure Novak in Igor Lapajne. Posebna zahvala gre sedanjemu soprogu Dragu Kristančiču, ki je poskrbel, da lahko v miru uživam v spominih na atletsko kariero. Počasi v naši hiši nastaja tudi prostor s pokali, fotografijami, zapisi in priznanji iz tistih časov.”

Od Cerovega do Los Angelesa

o

Lidija Kristančič (AK Gorica) je še kot pionirka in mladinka postavljala jugoslovanske rekorde in se je s preskočenimi 184 centimetri prebila v reprezentanco za mladinsko EP 1977 v Ukrajinskem Donecku, kjer je bila osma. Od tedaj do leta 1985, ko je dosegla vrhunec s svojim šestim jugoslovanskim rekordom - 192 centimetrov -, je bila sedemkrat športnica Primorske, leta 1983 pa tudi športnica Slovenije. Slovenijo je zastopala na olimpijski igrah v Moskvi 1980 in v Los Angelesu 1984. Med vrhunce njene kariere sodijo osmo mesto na članskem dvoranskem EP, srebro na sredozemskih igrah in naslov balkanske prvakinje (vse 1983).

Po aktivni karieri je uspešno tekmovala v veteranski atletiki, kjer je leta 1995 osvojila zlato na SP. Kasneje je postala atletska sodnica. Štiri leta je bila zaposlena kot organizacijska sekretarka AK Gorica. Od leta 2007 in poroke s sedanjim soprogom Dragom Kristančičem se posveča delu na družinski vinogradniški kmetiji.

Kakšen je danes vaš vsakdan?

“Moram reči, da grem vsak dan v vinograde ali v klet z veseljem, kot sem včasih šla na stadion. Soprog Drago, ki je vajen tega dela, me je hitro uvedel v posamezna opravila. Šport mi je dal vztrajnost, kondicijo in navajenost biti na prostem ob vsakem vremenu, kar mi pride tudi sedaj prav. Res je, da ti od vrhunske atletike ostanejo lepi spomini, a če bi morala živeti le od pokojnine, bi mi trda predla. Niti avta si ne bi mogla privoščiti. Tako pa si z delom na kmetiji še zaslužim za kakšen priboljšek. Poleg tega me eden naših vinogradov celo posebej spominja na atletske čase. Polkrožno se razteza nad ravnico in deluje kot stadion s tribunami. Vrste me spominjajo na atletske steze, žice pa na skok v višino. Stalno sem v naravi in v miru, kar mi ugaja, delo pa je raznoliko in v vsakem obdobju prinaša nekaj novega.”

Kaj pa šport in rekreacija?

“S tem sem zaključila. Kariera je pustila številne drobne poškodbe, jaz pa ne znam tekmovati za šalo. Ko sem na stadionu, dam vse od sebe, kar pa na stara leta ni več pametno. Zadnji skok v veteranski atletiki sem naredila leta 2008, ko je bilo evropsko veteransko prvenstvo v Ljubljani in je želel moj soprog videti, kako skačem - in sem skočila, a ni bilo več užitka, saj sem izgubila hitrost in pravi let čez palico. Tistih 145 centimetrov mi ni več pomenilo nič, me je pa po tem še lep čas vse bolelo. Takrat sem se odločila za popolno športno upokojitev.”

“Dokler lahko kaj delaš, se polniš z energijo. Upam, da mi bo to ostalo tudi za še kakšno naslednjo okroglo obletnico.”

Ali ste uspeli prenesti kaj športne dediščine na mlade?

“Ponosna sem na obe hčeri in nečakinjo. Starejša hči Ana Lapajne, ki se sedaj piše Šuligoj, je bila kot mladinka v metu kopja po rezultatih takoj za Martino Ratej. Žal si je nato tako poškodovala komolec, da je morala z aktivno kariero nehati, ostala pa je zvesta rekreativka. Mlajša hči Tina je prišla v pionirsko reprezentanco v skoku v višino in s palico. Pri 14 letih je v teh disciplinah preskočila 170 oziroma 290 centimetrov. Žal se je nato tudi ona tako resno poškodovala, da ni mogla nadaljevati s tekmovalno atletiko. Sedaj družinsko tradicijo nadaljuje nečakinja Vita Benedetič, ki je med najboljšimi slovenskimi pionirkami v skoku s palico.”

Z mopedom prek Italije na trening

Še danes v Brdih ni atletskega stadiona in kluba. V vaši mladosti je bilo tudi drugih športnih objektov komaj kaj. Kaj vas je tedaj spodbudilo, da ste prišli v atletiko?

“Moja športna pot se je začela na Osnovni šoli Dobrovo, ko je naš učitelj športne vzgoje in tudi atletski trener v AK Gorica Umbert Bizjak opazil, da sem precej nadarjena za skoke. Mene in še nekatere izstopajoče učence je začel voziti na pionirska tekmovanja v Novo Gorico, kjer sem med vrstnicami v skoku v višino takoj začela zmagovati. Za moj nadaljnji razvoj je sledila še ena zelo srečna okoliščina. Prav takrat sta se v novogoriški atletski klub kot sveža diplomanta fakultete za šport vrnila nekdanja odlična skakalca Vojko Orel in Jure Novak, ki sta se takoj strokovno lotila selekcije za novo atletsko ekipo. Po zmagi na pionirskem troboju Nova Gorica-Gorica-Celovec sta me povabila v klub, kjer sem bila nato del generacije, ki je v osemdesetih letih tvorila velik del jugoslovanske članske reprezentance. Že kmalu sta sledili novi veliki prelomnici. Trener Novak me je uvedel v takrat novo hrbtno tehniko skoka v višino, leta 1974 pa sem v Osijeku presenetljivo postala jugoslovanska pionirska prvakinja s preskočenimi 164 centimetri.”

“Res je, da ti od vrhunske atletike ostanejo lepi spomini, a če bi morala živeti le od pokojnine, bi mi trda predla.”

Otroštv0 in mladost ste preživeli v Cerovem, Brda pa z Novo Gorico takrat, pred izgradnjo Osimske ceste, niso imela spodobne povezave po slovenskem ozemlju. Kakšne so bile vaše poti na trening v AK Gorica?

“Moje vsakodnevne samostojne poti v Novo Gorico so se začele že z dopolnjenim 15. letom. Živeli smo v skromnih razmerah na kmetiji in že takoj sem morala najprej zjutraj poprijeti za delo pri šivanju zgornjih delov čevljev obrata podjetja Ciciban v domači vasi, popoldne pa sem se usedla na takratni moped za začetnike, Pony Express, in se odpeljala približno pol ure daleč čez italijansko ozemlje med maloobmejnima prehodoma Vipolže in Solkan na trening na novogoriški stadion. Ob tako intenzivni uporabi je prvi moped kmalu omagal. Nadomestila ga je izredno trpežna tedaj zelo popularna Tomosova štirica, kasneje pa je prišel na vrsto avtomobil. Družina mi je ves čas stala ob strani. Tako smo premostili tudi zaplet, ki je nastal zaradi pomanjkanja bencina v takratni Jugoslaviji. Uvedene so bile izmenične vožnje avtomobilov s parno in neparno registrsko tablico. Kupili so mi rabljenega fička z ustreznimi številkami, da sem se lahko s kombinacijo dveh avtomobilov vsak dan še naprej vozila.”

Vsakdanja srečanja z obmejnimi policisti, cariniki in vojaki so bila verjetno včasih kar zamudna ...”

“V glavnem sem imela z njimi pozitivne izkušnje. Kmalu so me kot športnico prepoznali in me cenili. Nekaj sem v to vložila tudi sama, saj sem na oba mejna prehoda redno pošiljala razglednice z mojih tekem v tujini. To in prepoznavnost sta me verjetno rešili nekega večera, ko zaradi nujne počasne vožnje po poledeneli cesti na zimskem povratku s treninga nisem ujela delovnega časa mejnega prehoda Vipolže, ki se je iztekel ob 19. uri. Avtomobil sem parkirala ob cesti pred zaprtimi zapornicami. Na našem in italijanskem okencu sem pustila listek s pojasnilom o dogodku in sporočilom, da pridem po avtomobil naslednji dan. Nato sem se čez zaprt prehod v trdi temi kar peš odpravila proti domu. Niti pomislila nisem, da bi lahko imela resne težave z rednimi patruljami jugoslovanske vojske. Te so včasih na ljudi, ki so se ob takšnih urah premikali čez mejo, celo streljali. Meni se ni zgodilo nič. “

Vrhunski šport in delo

Kmalu ste postali vrhunska športnica in del jugoslovanske članske reprezentance. Kaj vam je to prineslo v vsakdanjem življenju?

“Denarja se v atletiki takrat ni dalo služiti, so imeli pa zame v podjetju Ciciban, ki je bilo tudi pokrovitelj, veliko razumevanje. Kmalu so me iz proizvodnje premestili v pisarno, kjer sem obračunavala norme. V tem podjetju sem, vse do njegovega stečaja, preživela 18 lepih let. V času mojih največjih uspehov, ko sem se pripravljala na olimpijske igre v Moskvi in Los Angelesu, so mi delovni čas najprej skrajšali na šest ur, nato pa na štiri ure. V obdobju sklepnih priprav sem dobila tudi izredni plačan dopust. Po stečaju se je zame začelo kar težko obdobje. Dolgo sem bila brezposelna, prišlo je do ločitve in morala sem se znajti. Prej, v času vrhunske športne kariere, in po tem, ko sem si ustvarila družino z dvema hčerama, časa za resno šolanje ni bilo. Zato so se tudi možnosti za dobre službe skrčile. Iz najhujše stiske mi je prav ugled športnice vendarle pomagal, da sem našla delo najprej v atletskem klubu, nato pa v podjetju Hit, kjer sem sčasoma postala vodja snažilk. Žal je tudi tam sledilo odpuščanje. Naslednje življenjske stiske me je rešil sedanji soprog, s katerim sva se pravzaprav poznala že iz otroških let v domači vasi. Z veseljem sem sprejela delo na družinski vinogradniški kmetiji, ki jo vodi Marko Kristančič.”

Čeprav kot športnica niste bili plačani, ste kar nekaj let trenirali na profesionalen način ...

“Do tega je prišlo postopno. Najprej, od leta 1982 in po poroki z mojim drugim trenerjem Igorjem Lapajnetom, sem se preselila v Novo Gorico in intenzivneje trenirala, v službo pa sem se pač vozila v obratno smer - še vedno v Cerovo. Kmalu sem prešla na profesionalni trening - dvakrat dnevno. Trenirala sem zjutraj, nato odhajala na delo za štiri ure, sledil pa je še večerni trening. Atletska zveza je nudila tudi kakovostne skupne priprave, živeli pa smo skromno. Po vrnitvi z olimpijskih iger me je soprog prišel iskat z miniaturnim družinskim Fiatom 126. Je pa res, da zaradi stalnih poti preko Italije nismo čutili pomanjkanja kave, riža, kavbojk in še česa, o čemer so tožili jugoslovanski atleti na pripravah pri nas. Bilo je naporno, a lepo obdobje, ko sem premikala jugoslovanske rekorde proti 190 centimetrom in čez. ”

Kakšen je vaš spomin na prvi članski jugoslovanski rekord?

“Poseben. Že nekaj časa sem naskakovala ta rekord, 187 centimetrov, ki ga je dosegla Beograjčanka Snežana Hrepevnik, ki je leta 1981 nenadoma tragično preminila. Po tem, ko sem poleti 1982 na mitingu v Celju preskočila 188 centimetrov, mi je s telegramom čestitala tudi mati pokojne rekorderke. To me je kar poneslo, še v isti sezoni sem z novim državnim rekordom, 190 centimetrov, postala balkanska prvakinja.”

Športnica Slovenije in olimpijka

Katera sezona se vam je najbolj vtisnila v spomin?

“To je bilo leto 1983, ko sem postala športnica Slovenije in atletinja leta v Jugoslaviji. Že začelo se je dobro - z osmim mestom na dvoranskem EP. Poleti smo v Novi Gorici gostili izjemen dvoboj Jugoslavija : Italija, glavna disciplina pa je bil prav skok v višino, v katerem je nastopila takratna svetovna rekorderka, Italijanka Sara Simeoni, ki je kot prva ženska premagala magično mejo dveh metrov. Pred nekaj tisoč gledalci, ki so naredili živo verigo okoli stadiona v športnem parku, sem bila izjemno motivirana. Imeli sva odličen in tesen boj, v katerem sem s 191 centimetri postavila nov jugoslovanski rekord, Sara pa je s 193 centimetri postavila rekord stadiona. V tisti sezoni sem postala še balkanska prvakinja, na sredozemskih igrah pa sem osvojila srebro. “

Vrhunec pa sta verjetno prinesla nastopa na olimpijskih igrah ...

“To drži predvsem, ko gre za doživetja. Pred Moskvo sem bila del skupine petih atletov, ki smo potovali na priprave in tekme v Avstralijo, kjer sem dosegla normo, 185 centimetrov, žal mi po tem na gromozanskem olimpijskem stadionu ni uspelo ponoviti te višine, s katero bi prišla v finale. Takrat smo bili atleti prikrajšani za pravo olimpijsko vzdušje, saj smo v Moskvo prileteli le toliko pred tekmo, da smo se malo aklimatizirali, odleteli pa smo dan po naših zadnjih nastopih. Posebej za ta dogodek zgrajeno olimpijsko naselje je bilo sicer vzorno urejeno. Poskrbljeno je bilo za glasbo z vseh koncev sveta in za izvrstno kulinariko. Žal smo si kakšen priboljšek lahko privoščili šele po tekmi. V lepšem spominu mi je ostal Los Angeles, kamor je celotna jugoslovanska reprezentanca odpotovala že precej prej s posebnim letalom. Tako smo se lahko v miru prilagodili na časovno razliko in napol puščavsko podnebje. Videli smo veličastno otvoritveno prireditev in se naužili tudi nekaj zabave, za katero je bilo odlično poskrbljeno v univerzitetnem kampusu, ki je služil kot olimpijska vas. Žal mi tudi takrat ni uspelo ponoviti skoka iz predolimpijskega obdobja, ko sem dosegla 189 centimetrov. Končala sem v kvalifikacijah, na 16. mestu.”

Po Los Angelesu ste bili v takšni formi in letih, ko bi lahko računali na lep zaključek kariere v Seulu 1988. Zakaj niste zdržali do takrat”

“Res sem začela novo olimpijsko obdobje s to ambicijo. Leta 1985 sem na dvoranskem mitingu v nemškem Wörrstadtu postavila nov jugoslovanski rekord, 192 centimetrov. Kot edina Jugoslovanka sem bila povabljena na serijo grand prix mitingov, ki so bili predhodnica današnje diamantne lige. Tisto sezono sem se s karavano najboljših atletov selila na tekme po celi Evropi. Z optimizmom sem se pripravljala na evropsko prvenstvo leta 1986, žal pa sem si nato hudo poškodovala peto, ki po tem ni več zdržala največjih obremenitev. Norme za EP nisem izpolnila, reprezentančno kariero pa sem zaključila s tretjim mestom na balkanskih igrah. Za klub sem še tekmovala v državnem prvenstvu in pokalu do leta 1989, ko sem zaključila aktivno kariero s 182 centimetri in drugim mestom v jugoslovanskem pokalu.”

---