Samo ena želja: imeti družino

Psihologinja Jasna Šebjanič Pupis je, ne po naključju, svoj knjižni prvenec predstavila v “veselem” decembru. V času idealiziranih podob družinske sreče je spregovorila o zgodbah zavodskih otrok, ki po srečni družini le hrepenijo. Da so prazniki za mnoge družine čas še globljih stisk, pravi tudi zakonska in družinska terapevtka Nada Trtnik. Z obema smo se pogovarjali o odnosih.

Jasna Šebjanič Pupis: “Starši naj imajo svoje otroke v prvi vrsti radi in jim skušajo pomagati s svojo naklonjenostjo.” Foto: Valter Leban
Jasna Šebjanič Pupis: “Starši naj imajo svoje otroke v prvi vrsti radi in jim skušajo pomagati s svojo naklonjenostjo.” Foto: Valter Leban

Če pomislim na december, je bil to po mojem spominu za zavodske otroke najbolj vesel mesec v letu. Izdelovali so voščilnice, okraske, pisali so dedku Mrazu. Mnogi so imeli prvič priložnost, da napišejo svojo željo. Doma takega vzdušja ni bilo. V veliko primerih doma niso praznovali niti niso prejeli nobenih daril. Toda to njihovo veselje se je konec decembra, ko so odhajali med prazniki domov, končalo. Vračali so se nesrečni. Za praznike je bilo v njihovih družinah le še več prepira, še več alkohola, še več nasilja ... Januar je bil zato težak mesec,“ se spominja Jasna Šebjanič Pupis, ki je kot psihologinja vrsto let delala v Vzgojnem zavodu v Planini. Zgodbe otrok, s katerimi se je srečevala, so se je tako globoko dotaknile, da so kljub časovni distanci ostale v spominu. In rodil se je Katarinin hrib. Zbirka zgodb simbolično nosi ime po zavrženi, neljubljeni deklici, ki ji je Šebjanič Pupisova pomagala premagovati vedenjske težave z risanjem njene poti po hribu navzgor.

Ne glede na vse imajo otroci radi starše

“Ne glede na vse zanemarjanje so otroci kljub temu svoje starše imeli po svoje radi, pa čeprav jim niso znali nuditi varnosti in ljubezni. Zato jim v zavodu nismo skušali nadomestiti staršev. Trudili pa smo se, da bi otroci spoznali, da so na svetu odrasli ljudje, na katere se lahko zanesejo in ki jim lahko pomagajo na poti k odraslosti,“ pravi Šebjanič Pupisova. “Največ, kar smo lahko naredili, je, da smo te otroke osebnostno okrepili, da so pridobili samozavest, notranjo moč, da so šli skozi življenje naprej.

In jih pripravljali na samostojno življenje, saj so se nekateri morali osamosvojiti pri rosnih 18 letih. Nekateri so se v življenju znašli, se zaposlili, si ustvarili družino. Nekatera imena pa, sicer redko, a vendarle zasledi v časopisih v rubriki črna kronika. “Včasih je trajalo več let, preden je bil zaradi njihovih težav v osebnostnem razvoju dosežen premik na bolje. Dostikrat je bil napredek žal premajhen za uspešno nadaljevanje poti po odpustu,“ ne olepšuje Šebjanič Pupisova. Danes je, tudi po zaslugi zavodskih izkušenj, njena popotnica staršem - pa naj se sliši še tako klišejsko - naj imajo svoje otroke v prvi vrsti radi in jim skušajo pomagati s svojo naklonjenostjo in povezovanjem.

Da bi preprečili težave, postanejo težava

Zgodbe zavodskih otrok so brutalno skrajne, a slepili bi se, če ne bi priznali, da je otrok, ki jim med prazniki ni toplo pri srcu, ki ne čutijo veselja in brezskrbne razigranosti, med nami več, kot bi si upali pomisliti. Otrok, ki so prepuščeni samim sebi, ki so zanemarjeni, katerih starši so depresivni, se ne razumejo, se prepirajo, se ločujejo, so nasilni, pijejo ...

Vsaj v polovici slovenskih družin je realnost čisto drugačna od veselih obrazov, ki jih v teh dneh vidimo na televiziji in v revijah,“ pravi Nada Trtnik, specialistka zakonske in družinske terapije. “Stiske se prenašajo na otroke. Zato imajo dodatne izbruhe, trmarijo, preusmerjajo pozornost nase. Zato da se starša ne bi ukvarjala s svojimi problemi, postanejo problematični sami. Da bi preprečil težave, postanejo središče težav. Pogosto tudi fizično zbolevajo,“ začaran krog razlaga Trtnikova, ki se v okviru Terapevtskega inštituta odnos v Postojni in Izoli posveča izvajanju zakonskih in družinskih terapij za družine v krizi. Terapije so samoplačniške, finančno šibkejšim pa pomagajo občine Izola, Koper, Piran, Postojna ter ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Statistika je, kot pravi, neizprosna. Vsak tretji par, ki ima otroke, se razide. “Od tistih, ki ostajajo skupaj, je vitalnih parov komaj 10, 20 odstotkov, ostali životarijo, se umikajo v take in drugačne izhode, odvisnosti, prevare, ki so pogoste prav v prazničnih dneh,” pravi Trtnikova.

Razlog je tudi v tem, da ljudje za partnerske odnose niso opremljeni. “V odnosu je težko biti. Mislim, da danes večina ljudi sploh ni pripravljena na odnose. Ne zavedajo se, da se je za dobre odnose treba potruditi. Ne znajo se usklajevati, prilagajati, pogovarjati in dogovarjati. Ne vzamejo si časa, da bi slišali tudi resnico drugega. To so veščine, ki jih potrebuješ za kvaliteten odnos.“ Zato tudi po ločitvi v nove odnose stopajo z iluzijami, da bodo srečni, ko bodo našli pravega partnerja. “Ljudje razmišljajo, da je njihova naloga samo najti pravega partnerja, ne pa biti pravi partner. Zelo je prisotna naivnost, da bo z drugim vse drugače, a v resnici se vse prej ali slej ponovi, saj zapadejo v iste vzorce vedenja.” Da se kot oseba lahko začneš spreminjati, moraš, opozarja Trtnikova, najprej imeti uvid v to, kakšen si.

Trtnikova sicer opaža, da večina parov pride na terapijo, za katero se odločijo, ko je kriza že zelo globoka, ko dobijo prvega ali drugega otroka. “Če odnos ni funkcionalen, če se partnerja ne znata pogovarjati, dogovarjati, kakšne obveznosti bo kdo prevzel, ga otroci enostavno sesujejo,“ pravi Trtnikova. Tistim (zlasti ženskam), ki menijo, da ju bo otrok s partnerjem ponovno povezal, pa odgovarja: “Če je odnos zdrav, ga otrok poveže, če ni, ga razbije.

Kar sporočamo dobronamerno, ne gre v nič

Če so starši čustveno osiromašeni, če imajo težave v zakonu, ne znajo ali ne zmorejo dajati pravih sporočil otroku,” opaža tudi Šebjanič Pupisova, ki je do lanske upokojitve delala kot svetovalna delavka v osnovni šoli. “Če pridejo težave, če so otroci problematični, naj starši ne bodo zaslepljeni, da gre zgolj za razvojno fazo - čeprav gre pri marsikomu res zanjo -, temveč naj ustrezno odreagirajo. Naj postavljajo meje in bodo pri tem trdni in dosledni. Vse, kar dobronamerno sporočamo otrokom, ne gre v nič. Tudi če se nam zdi, da nas v tem trenutku ne slišijo, ne upoštevajo, pa se borimo dan na dan, se nam bo enkrat kasneje to obrestovalo. To je zanesljivo.

Na srce jim tudi polaga, naj se ne sramujejo prositi za strokovno pomoč. Starši namreč zelo težko priznajo, da imajo oni sami in posledično njihovi otroci težave. Šola tako velikokrat piše staršem pisma s povratnico, a odziva ni. In jih pošlje še enkrat, pa še enkrat. Obvesti socialno službo, a brez učinka. “V takšnih primerih smo v poročilo zapisali, da se starši ne odzivajo. In kaj smo s tem naredili?” se sprašuje Šebjanič Pupisova. In opozarja, da je časa zmanjkovalo že za delo z otroki. “Če pomislim na svoja zadnja leta v šoli, je bilo pisanje poročil, izdelovanje statistike in druga birokracija pomembnejša kot razgovori z otroci. Nekateri bi potrebovali toplo besedo, usmerjanje, ne bom rekla vsak dan, pač pa vsak teden, a časa za to ni bilo dovolj.

Zakaj imajo starši otroke, če jih ne marajo?

Otroke v zavodu je, marsikdaj tudi tragično, neizbrisno zaznamovala njihova družinska situacija. “Njihove besede so bile kratke, a kruto jedrnate,” piše Šebjanič Pupisova v knjigi Katarinin hrib. “16- letni fant je kratko napisal:'Moja družina je bila ena sama polomija. Oče je pil, mama se je klatila, nas otroke pa so vlačili po zavodih.'”

Mladostnik je bil ob koncu osnove šole zelo direkten:

Moje otroštvo je zelo slabo. Mama je že zdavnaj šla proč. Oče me je dal v zavod. Niti mi ne piše. Jaz pa si tako želim, da bi enkrat šli na morje kot družina ...

Odraščajoče dekle je pojasnjevalo:

Moji starši nikoli niso skrbeli zame. Niso mi kupili vseh šolskih potrebščin, jaz pa sem skoraj vsak dan nosila domov podpise in bila za kazen še 'po šoli'. Oče je pil in me je podil od doma. Grozil je, da me bo ubil. Prosila sem za novo obleko in čevlje, ker so mi bili premajhni, pa se niso zmenili zame. Dala mi jih je soseda ali socialna. Zato sem se začela potepati in nikomur ni bilo mar, kje sem in kaj delam.

12-letnik je bil zelo skop z redkimi, a pretresljivi besedami:

Imam samo tri želje:

imeti mamo,

imeti očeta,

imeti družino.

Najstnica, ki je pogosto begala iz zavoda, je o svojih stiskah napisala:

Zmeraj me skrbi, kaj je doma. Ali je ata pretepel mamo? A je mama ušla k sorodnikom? Kdo skrbi za bratca? Rada bi bila doma in pomagala. Včasih me ata posluša ...

13-letni deček se je od doma vsakič vračal razočaran:

Ne razumem, zakaj imajo starši otroke, če jih ne marajo. Oči me nikoli ne pokliče po imenu, mamo pa sem slišal, ko je rekla, da ji je žal, da sem se rodil. Jaz pa ju imam tako rad!

VERONIKA R. ŽENKO


Celotna vsebina je na voljo le naročnikom.

Želite dostop do vseh spletnih vsebin?

Hiter nakup z mobilnim telefonom - Dnevni dostop 1,99 EUR

Za nakup dnevnega dostopa do vseh spletnih vsebin pošljite SMS s ključno besedo PN1 na številko 4246.

Plačilo z mobilnim telefonom je omogočeno pri operaterjih Telekom, A1, Telemach, T2 in Bob. Po izvedenem plačilu boste prejeli aktivacijsko kodo, ki jo vpišete v polje spodaj ali na prijavni strani. Nakup je enkraten in ga ne bomo samodejno obnavljali.
Powered by 4EGI

Že imate aktivacijsko SMS kodo?

Vpišite SMS kodo, ki ste jo prejeli po izvedenem plačilu. Po uspešnem vpisu, osvežite stran in uživajte v branju.
 
ALI

Paketi po vaši meri z enotnim uporabniškim računom Primorskih novic

Izberite paket po vaših željah s poljubnim načinom plačila in si zagotovite dostop do vseh digitalnih vsebin Primorskih novic.

Prijavite se z obstoječim uporabniškim računom ali registrirajte novega uporabnika in si izberite paket po vaših željah z enomesečno, šestmesečno ali letno naročnino.

Za nakup digitalnih paketov omogočamo plačila:

  • Bančno nakazilo
  • Paypal
  • Kreditne kartice
  • Moneta
Paket Cena
Dnevni paket 1,99 EUR
Popolni paket že od 7,99 EUR / mesec
Popolni plus PDF paket
PDF izdaja je dostopna le na pametnih napravah.
že od 15,99 EUR / mesec
Vse cene vsebujejo 22% DDV.  

Z enotnim uporabniškim računom Primorskih novic lahko do vsebin dostopate tudi preko pametnih naprav. Aplikacija Primorske novice je na voljo v:

Najbolj brano