Samo da nam bo sosed “fovš”!

Prebivalci Slovenije smo zelo krotka bitja, a kaj ko vedno živimo v bližini nemogočih sosedov. In tako iz generacije v generacijo garamo, da lahko nekaj pokažemo sosedu. Z namenom, seveda, da nam bo ta za to zavisten. Tu se kot možni objekti zavisti lepo zvrstijo: hiša, vikend, avto in seveda barka.

Pa pojdimo lepo po vrsti. Hiša. Milko iz Ozeljana, ki je arhitekt/urbanist, mi je nekoč opisal vtise kolega iz Švedske, ki je prišel k nam na obisk. “Pa vi ste izjemno bogati državljani: povsod ogromne bivalne hiše in v njih zacementirana izjemna sredstva. Tega si na Švedskem ne moremo privoščiti.” Pa smo ga! Pošten Slovenc(ka) vedno sanja o skromni hiški zase, za otroke, pa še kakšno nono bi noter spravil(a). Vsaj dvonadstropna in troje stanovanj. In družina zaviha rokave, vzame ustrezne kredite in ta mavzolej počasi zrase.

Kaj ti bo hiša z vrtom, ko si pa rojen na asfaltu

Tudi nama z bratom so starši nabavili parcelo za hiško. Mene je tlačila mora v obliki preselitve v Čežarje. Zapustiti stanovanje sredi mesta, ob kopališču, ob vseh kavarnah, šolah, zdravstvenih domovih, kinu ... Na srečo je prišla inflacija in hiška ni nikoli zrasla. Oče, ki je bil rojen v Trstu, je vedno rekel, da je rojen na asfaltu. Vse njegove tovrstne gene sem podedoval. Smo pač nekateri čudni, ker nam je vrhunec ugodja stopiti iz stanovanja na promenado, posedati ob kavicah ter veselo komentirati življenje in obirati znance. Mama, ki je prišla iz vasi, pa je stalno sanjala o vrtovih, vsaj manjši njivi, solati, grahu ...

O avtorju

Aljoša Žerjal (1950) je bil rojen v Kopru, kjer tudi živi vse življenje. Bil je tabornik, njegovo taborniško ime je Cale, na koprski gimnaziji je bil dolgo profesor fizike, že precej časa pa je na samostojni podjetniški poti.

V zapuščena stanovanja ezulov so se v mesto Koper najprej naselili kadri pretežno kmečkega izvora, ki pa so stalno hrepeneli po hiši in zemlji okoli nje. Počasi so mesto zapuščali in naselili Semedelo, predvsem pa Žusterno. Ker sem v gimnaziji v spis zapisal, da ne bi zamenjal svojega bivanja v Bošadragi niti s tistim v “Dolini faraonov”, je bil to takoj politični škandal. V mesto pa so naselili prepotrebne delavce za Tomos in Luko in pravih meščanov je ostalo le malo.

No, časi se spreminjajo. Kar precej potomcev graditeljev (že generacije daleč od njih) pa spoznava, da je življenje izven mesta naporno in samotarsko. Tako se vračajo v mesto, saj je “komot”, ko ti avto ni celodnevni spremljevalec in lahko vse opraviš peš. Pa še prijatelje srečaš na sprehodih, popiješ kavico ali tri, opazuješ drugospolne (kakor kdo) mimoidoče in skupinsko rešuješ probleme sosedove družine, občine , države, EU in - zakaj ne - tudi rusko-ukrajinskega spora, pa še sveta in njemu bližnje okolice. Tako lepo je “čakolat” ... Hišo na vasi pa prodaš.

Oče, ki je bil rojen v Trstu, je vedno rekel, da je rojen na asfaltu. Vse njegove tovrstne gene sem podedoval. Smo pač nekateri čudni, ker nam je vrhunec ugodja stopiti iz stanovanja na promenado, posedati ob kavicah ter veselo komentirati življenje in obirati znance. Mama, ki je prišla iz vasi, pa je stalno sanjala o vrtovih, vsaj manjši njivi, solati, grahu ...

Zelo pomembno za dvig samopodobe: vikend!

Vsekakor moraš za ustrezno zavidanje sosedov ali sodelavcev imeti vikend. Pa ne kjerkoli - za točkovanje so najbolj primerni vikendi ob morju ali v gorah. Zanimivo je, da se prebivalci ulice v Ljubljani korporativno odločijo za isto lokacijo za postavitev vikendov. To je zelo pripravno, saj se lahko kregaš z znanim sosedom. Vse njegove finte že poznaš, predvsem pa njegove šibke točke. Slabo obvlada geodezijo in lahko pomakneš ograjo vsaj decimeter na njegovo ozemlje. Njegovo ženo si tudi že prevpil v debati in tvoji otroci so starejši od njegovih. Le oglejte si vikend naselja v Kanegri ali Savudriji. Sami stari sosedje v novih sporih.

Tudi Zaplana je primerna, tam sem celo bil. Kovinarska šola je imela tri hiške in tam smo večkrat s klapo preživeli vikende ali celo teden. Je pa to tudi izjemna lokacija za študij evolucije vikendaštva v družinah. Tako kot arheolog preiskuje plast za plastjo na najdišču, v Zaplani lahko v živo preučujete razvojne procese vezane na vikend. Po gričih Zaplane jih je posejanih na stotine v vseh fazah razvoja. In z malo kritičnim očesom lahko prepoznate zakonitosti vikend evolucije.

Močno poglobljena analiza pokaže naslednje: v grobem lahko fenomen življenja z vikendom razdelimo na štiri faze. Sodelujoče v prvi fazi lahko opazuješ, kako v potu obraza z zavihanimi rokavi mešajo beton in cela družina složno gradi to tako želeno imovino. Pri planiranju izdatkov smo se malo zaplanirali (od tod ime tem gričem!) in je potrebno čim več narediti z lastnimi močmi. Običajno ta faza pusti na mlajših članih družine silovit odpor do vsega, kar diši po vikendu.

Evo, vikend zgrajen in nastopi druga faza: ta stara dva uživata na travici pred objektom; kavica, pa pivce in blažen nasmešek (namenjen sosedom) - kar glejte, imamo ga tudi mi! Najprej sta tam vsak teden (redko z otroci), potem vedno bolj poredko. Nastopi tretja faza: zaklenjeni vikendi. Ogromno teh tako oboževanih hišk je zaprtih in o lastnikih ne duha ne sluha. Razpoloženje ta mladih se je preselilo na ta stara dva in vikend obiščeta le, če jih policija obvesti, da je bilo vanj vlomljeno. In si pulita lase in skleneta preiti v četrto fazo: prodata vikend! V tej družini je zopet mir, le ena druga je prišla v prvo fazo ...

Avto, izredno pomemben pokazatelj konkurenčnosti družine

Jaz sem sicer v tem pogledu malo atipičen, saj sva z Nado kupila prvi avto ob rojstvu druge hčerke, ko je bila vsakotedenska selitev družine z avtobusom od ene tašče (Koper) do druge (Žusterna) res naporna. Sploh sem bil malo čuden, saj tudi pomivalnega stroja in TV sprejemnika nisem hotel. Sedaj je televizor prižgan celo noč. Dvojček pač! Torej najprej diana, potem katra in ob tretji hčerki subaru outback. Končno nekaj tudi za sosede. S tretjo hčerko smo bili oproščeni prometnega davka, zato - seveda - čim dražji avto, da si več prihranil (logika od konja, a precej razširjena). A da nekaj veljaš, moraš pred sosedom parkirati vsaj BMW, mercedesa ali audija. Bolj rohneče živalice so pa sploh zakon!

Saj načeloma ne moreš nikjer divjati več kot 130 na uro, a tuljenje turbo motorjev vzbuja strahospoštovanje cele soseske. Po dveh letih moraš zamenjati to beštjo z novim modelom, drugače si “aut”. Še posebej šefi med dilerji se šopirijo v takih zadevah. Kaj ne bi dečka raje ustavili in ga povprašali, od kod mu denar? A pustimo, nekatere stvari so preveč preproste ...

Po drugi strani je sedaj moderno poganjati avto na elektriko. Vsaj hibriden mora biti, da si “in”. Ti avti so spet en tak masoven nateg, saj nimamo niti dovolj elektrike, da bi jih masovno futrali, kaj šele polnilnih postaj. Z akumulatorji že sedaj ne vemo, kaj bi, njihova proizvodnja je omejena, vitalne surovine so spet pri Kitajcih in Rusih, ki jih bomo spet kaznovali z ne-kupovanjem in zaprli naše tovarne. Javni prevoz ter vlaki so rešitev, ne pa individualni avtomobili. Že, že, kaj pa sosedi?!

Pri barki si samo dvakrat zares vesel

Zadnja, a ne nepomembna (last but not least - ajde, malo mednarodnih rekov): barka. Pri barki si dvakrat zares vesel: prvič, ko jo kupiš. Za diplomo so mi starši podarili čoln z veslom in motorjem. Vedno sem si to želel. Čolnu smo ljubkovalno rekli banja, motor je bil pa Tomos 1,5 konja. Kako so tega konja spravili v tako majhno zadevo, ne vem, je pa imel hude težave, da te je iz Žusterne pripeljal na Debeli rtič - več kot ura vožnje v eno smer. Prvo poletje smo bili z njim kar pogosto na morju. Resda si moral odvleči do mandrača motor, veslo, kanto z bencinom, plavutke, masko, uteži za pod vodo, a razburljiva vožnja s to banjo je vse pretehtala.

Drugo poletje smo šli kar nekajkrat (vsaj trikrat), tretje poletje niti enkrat in četrto poletje sem zadnjič videl mojo plavajočo banjo na poročilih na TV, ko so poročali o nevihti v Žusterni in jo je tramontana vrgla na pešpot. Ko sem šel čez mesec tam mimo, je že ni bilo več, nekdo jo je odstranil. Veselje drugič: ko jo prodaš (predaš, izgubiš...). Jaz sem to doživel v skromnem obsegu, a pošten državljan te državice mora nabaviti vsaj jadrnico ali večji motorni čoln, da nekaj velja v svojem okolju. No, tudi on se tako kot jaz res veseli s tem plovilom točno dvakrat. Vsaka čast redkim izjemam, ki jim je plovilo drugi dom!

Kaj se lahko naučimo iz pričujočih prigod? Garati in se dokazovati je sicer globoko ukoreninjeno v nas, a z oddaljevanjem tiste številke na EMŠO spoznavaš, da sosedova zavist ni vredna okrnjenega vsakodnevnega družabnega življenja. In uživaš!


Najbolj brano