Pri sestrah Peresin v Bregu je domače prav zares domače

V teh dneh pred dvaindvajsetimi leti sta imeli sestri Mirela in Adrijana Peresin visoko zavihane rokave. Kako tudi ne, saj sta do otvoritve lokala, ki je postal srce dopolnilne dejavnosti na kmetiji, manjkala še natanko dva tedna.

Med udeleženci otvoritve, ki so 20. marca 1993 prišli v Breg nad Golim Brdom, so številni prvič ugotovili, da se vinorodna Brda ne končajo v pobočjih nad Kožbanjščkom, ampak da je tam preko, ob dolini Idrije, še nekaj vinogradov, naselij, delavnih domačinov in brhkih Brik.

Odročnost postane prepoznavnost

“Naš svet meji na Beneško Slovenijo in je odprt proti Furlaniji, zato ne čudi, da so obiskovalci iz Italije številnejši od drugih gostov,” strne staro resnico Mirela Peresin. Prebivalci Golega Brda in okoliških krajev dobro vedo, kaj pomeni odprta meja. Prav ob križišču, od katerega se odcepi strma cesta, ki vodi iz doline v Breg, še vedno stoji skromna hišica, nekdanji maloobmejni mejni prehod. Kolikokrat so gostje strahoma pogledovali na uro, saj bi zamudo plačali z več deset kilometrov daljšo potjo za vrnitev domov! In kako mučno je bilo, ko je župan občine Dolenje Giovanni Crosato izdal odlok o zapori ceste med Mirnikom in Golim Brdom, ker da jo ogroža kamenje, ki pada s strmega pobočja.

Štiri leta, ki so bila potrebna za pridobitev sredstev in za izvedbo zaščitnih del, so se vlekla kot kurja čreva; podobno, kot se vleče tudi cesta po zgolj slovenskem ozemlju, ki pride v Breg nad Golim Brdom iz Nebla mimo Hlevnika, Vrhovelj pri Kožbani in skozi Senik. Ki pa je, roko na srce, nadvse prijetna za vožnjo, pa če ji kilometre merimo s kolesom, motorjem ali avtomobilom.

“Če si stran, te še lažje prepoznajo,” razgrne drugo plat medalje Adrijana Peresin. Seveda moraš gostom ponuditi prepričljive argumente. Turistična kmetija Breg gradi prepoznavnost na odlični kulinariki, ki sloni na domačim pridelkih in v okolici nabranih poganjkih, zeliščih, gobah ... Že vrsto let ponudbo dopolnjujejo prenočišča, ki so pravo pribežališče vseh, ki iščejo mir, odmaknjenost, sprostitev. Do zabavišč in igralnic v dolini ni daleč, toda kdor se odloči za konec tedna na domačiji Breg, ta verjetno ponoči raje gleda zvezde kot neonske luči.

Trailers welcome!

Turistična kmetija Breg je na poti Alpe Adria Trail, uradno odprti leta 2012, ki vodi od Velikega Kleka (Grossglocknerja) do Milj. “Prav preseneča nas, kako se je ta pohodniška pot prijela,” pove Mirela, vendar morata z Adrijano često poslušati pritožbe pohodnikov, ker da je 29. odsek, ki vodi od Čedada do Brega nad Golim Brdom, prekratek in speljan po nižinskih asfaltnih cestah. “Čeprav se to naju ne tiče, sva pisali na številne naslove in se ponudili, da pomagava najti poti, ki bodo pohodnike vodile po gozdu, med vinogradi in sadovnjaki. Tak, mnogo bolj pisan, je 30. odsek, ki se po celodnevni hoji konča v Šmartnem. V Furlaniji imava prijatelje, ki so pripravljeni sodelovati pri spremembi poti. Škoda, da jih niso vprašali za nasvet že prej,” negodujeta sestri.

Označena AAT pa ni edina pot, ki se ponuja pohodnikom. Žal je tista ob meji, ki so ji uporabljali jugoslovanski graničarji, povsem propadla, zato pa je okolica prepredena s potkami, ki služijo kmetom. Številne lahko uporabljajo tudi kolesarji; če pridejo brez opreme in bi radi okolico spoznavali s sedla na konjičku s pedali, si lahko na kmetiji sposodijo kolo. Vožnja ob mejni Idriji, kjer je v nekaterih tolmunih možno celo potapljanje, zadovolji manj zahtevne. Tisti z več kondicije pa se lahko vzpnejo na Korado, nadaljujejo po Kolovratu in se po cestah Benečije vrnejo v Golo Brdo. Sproščeno prehajanje meje je z vstopom Slovenije v schengenski prostor dalo obmejnim krajem nove priložnosti. Tudi zato je v kraju čutiti nekakšen val optimizma. “Vsi se trudimo za lep videz domačij, zato je Breg urejen kraj, pravi cukrček. In to gosti opazijo. Kdo bi si še pred desetletjem mislil, da bodo kdaj k nam prišli za stalno živeti tujci,” lepo ponazori kvaliteto življenja v vasi Mirela.

Pokalca poka samo onstran meje

K domači hrani sestri Peresin ponudita tudi vino iz domačega vinograda, toda če bi hoteli gostom predstaviti pokalco, bi morali ponjo h kmetom v Praprotno. Spomnim se Paola Rapuzzija, ki je tihotapil rozge pokalce, poznane tudi kot črna rebula, iz Golega Brda v Italijo, kjer so mu v trsnici v Rauscedu vzgojili cepljenke z oznako refošk, saj sorta ni bila na seznamu dovoljenih. Kasneje je, ob pomoči publicista Luigija Veronellija, dosegel priznanje te in vseh ostalih tradicionalnih sort, med katerimi največ uspeha žanje prav pokalca, ki ji pridelovalci namenjajo vsakoletni festival. Schioppettino di Prepotto je postal paradni konj kmetov ob Idriji, kjer se stikata vinorodna okoliša Collio in Colli Orientali di Friuli.

“Z vinogradniki čez mejo dobro sodelujeva in goste z veseljem opozoriva na to vinsko posebnost in jih napotiva na pokušino pri kakem kmetu. Vendar je sodelovanje obojestransko, saj mnogi gosti tamkajšnjih vinarjev pridejo k nam na kosilo, večerjo ali prenočitev,” pove Mirela, ki pa ni posebno navdušena nad idejo, da bi sami zasadili kako vrsto pokalce. “Zdaj širimo oljčnik; z novimi sadikami bova imeli že za hektar oljk. Zanimajo nas tudi zelišča, ki jih gojiva za lastno potrebo, nekaj pa tudi za Hišo zelišč iz Idrijskih Krnic. Vesela sem sodelovanja z njimi: dopolnjujemo jih s tistim, kar pri njih ne uspeva,” se pohvali Adrijana. Ob tem zvem, da njuna sinova, Patrik in Nicolas, tudi že rada poprimeta za dela v sadovnjaku, na njivi in v vinogradu. In da imajo pri hiši kokoši, kunce in koze.

Osnova uspeha: delitev dela

Sestri Peresin sta po dvaindvajsetih letih bolj složni kot kadar koli prej. Da si ne znata predstavljati dela brez skupnega vložka, zatrdita. Vendar si delo delita. Pred desetletji sta mi rekli, da ena ne mara gob, druga pa kostanja, kar še vedno velja, bolj odločujoče pa je, da je Adrijana raje v stiku z gosti, Mirela pa z lonci. “Ti kar napiši, da večino stvari, ki jih Mirela kuha, naberem jaz,” izpostavi Adrijana, ki ve za vsak kotiček, kjer rastejo divji beluši, blušč, hmelj, bodika, lepnice, jurčki ali štorovke. Za uravnotežiti njeno pripombo si zapišem, da številni gosti ne vedo, da je Mirela nosilka dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Tistih redkokdaj, ko se pokaže izza štedilnikov, pobarajo Adrijano, če ima v kuhinji novo pomočnico ...

Sezonsko, sezonsko in še enkrat sezonsko

“V kuhinji se je v teh dvajsetih letih marsikaj spremenilo. Ko sva začeli, so gosti z obiskom na turistični kmetiji pričakovali predvsem zmerno ceno za obilne porcije, danes postavljajo v ospredje doživetje. Pozornost pri pripravi jedi se mora prenesti na dovršeno predstavitev na krožniku,” navrže Mirela, ki rada uporablja drobno cvetje, s katerim popestri videz, pa tudi okus jedi. V tem času so v ospredju cvetovi trobentic, marjetic in vijolic, kmalu bo zacvetela akacija, pa bezeg, sivka ... Cvetovi sivke so navdihnili celoten jedilnik, od predjedi do sladice. Pomladi ne gre brez češenj, jesen je bogata z vsem, zima ponuja koline. Toda prašič mora ostati celo leto prisoten, saj poživi brusketo z regratom ali šopek vršičkov blanširanih lobodik, zavitih v pršut, popečenih, poškropljenih s kisom in postreženih s polento in nastrganim kuhanim jajcem. Prav tako mora prašič stopiti v frtaljo s hmeljem, rižoto z beluši in druge zelenjavne jedi.

“Gosti vedno sprašujejo po sezonskih jedilnikih, zelo lepo pa sprejmejo tudi degustacijski meni, na katerem so pogosto jedi, ki so za marsikoga novost, in bi jih sicer ne izbral,” mi zaupa simpatičen trik pri sprejemanju naročil in ponujanju jedi Adrijana. Tak uspeh so, na primer, imeli s kremno bučno juho, ki je gostje niso naročali, nato pa bili nad njo navdušeni, ko jim je bila postrežena na bolj brezimen način.

Od stare mame do ustvarjalne kuhinje

“Nekaj jedi je še vedno takih, kot sem jih pripravila prvi dan, ko smo sprejeli goste. Naš toč s pršutom, pripravljen na mleku, na primer. Če si danes kdo zaželi podoživeti čase, ko so nonice kuhale na odprtem ognjišču, mu lahko ponudimo kuhnjo (mineštro), ki mora biti dokaj gosta, frtaljo, v katero pozimi damo klobaso, meso mora biti pripravljeno v padeli (ponvi), za sladico pa bi zadostovalo popečeno jabolko,” našteva Mirela, ki pa ne pozabi dodati, da si priprave polente brez zabele v samem kotliču ne zna več predstavljati. Na prošnjo po jedilniku, ki še vedno diši po tradiciji, vendar je mnogo bolj njen, našteje lazanjo iz palačink, pripravljeno z zimskim radičem, svinjsko ribico v omaki z balzamičnim kisom, akacijevim medom, belo polento in pistacijo, za sladico pa kuhana jabolka s cimetom, malo žganja, smetano, drobljenimi piškoti amareti ...

Turistična kmetija z nastanitvijo Breg

> Mirela Peresin

> Breg pri Golem Brdu 3, 5212 Dobrovo v Brdih

> tel.: +386 (0)5/ 304-25-55

> 46°03'31'' S, 13°49'34'' V

> Ponudba: jedi briške tradicije v sodobni izvedbi, suho sadje, marmelade, izdelki iz sivke (eterično olje, mila, rožna voda - hidrolat), prenočitve, izposoja koles

TONI GOMIŠČEK

---