Prava C-vitaminska bomba

Temno rdeči plodovi navadne jagodičnice so velik vir vlaknin, saj z zaužitjem 100 gramov plodov pokrijemo več kot polovico dnevnih potreb po prehranskih vlakninah. Z 270 miligrami vitamina C na 100 g vzorca so plodovi navadne jagodičnice zelo bogat vir tega izredno pomembnega vitamina za krepitev našega imunskega sistema, še posebno v zimskih mesecih. Z zaužitjem 100 gramov jagodičnice pokrijemo pri otrocih celo 490 odstotkov dnevnih potreb pa vitaminu C. Navadna jagodičnica je tudi zelo dekorativna rastlina in hkrati medovita rastlina.

Navadna jagodičnica (Arbutus unedo) spada v družino Ericaceae ali Vresovke in je poznana predvsem po pisanih okrasnih predstavnikih, kot so rododendroni in vresja. Trinajst predstavnikov rodu Arbutus (Jagodičnica) ima mesnate jagode, ki so užitne, a so poznani predvsem lokalno. Med njimi je tudi navadna jagodičnica. Gre za zimzelen grm ali drevo (lahko zraste tudi do osem metrov), ki uspeva na višje ležečih obalnih območjih južne Evrope, od zahodnega Mediterana do južnega območja ob Atlantiku. Zelo je razširjena v sosednji Hrvaški - predvsem v Dalmaciji.

Nezahtevna za vzgojo, le vetra ne mara

V Sloveniji uspeva v zavetnih legah obalnega in priobalnega pasu. Na rtu Ronek je edino avtohtono rastišče navadne jagodičnice v Sloveniji. Njena uporaba je zelo razširjena predvsem v vrtnarstvu, kjer se zelo uporablja pri obnovitvah gozdov ter za urejanje krajine. Zaradi lastnosti njenih plodov jo uvrščamo tudi med sadne vrste, saj so njeni sadeži užitni sveži, še bolj pa so poznani števili proizvodi, ki jih pridobimo s predelavo njenih plodov (sokovi, vina, marmelade, med …).

V polni zrelosti se plodovi obarvajo temno rdeče. Po obliki najbolj spominjajo na plod ličija.

Navadna jagodičnica je za vzgojo zelo nezahtevna rastlina. Odporna je na sušo, dobro prenaša mraz, saj ne pomrzne do temperatur, nižjih od minus deset ali celo minus 15 stopinj Celzija. Najbolje uspeva v rahlo kislih ali gozdnih tleh z veliko humusa, vendar ji tudi apnenčasta tla ne delajo težav.

Pri izbiri lege za sajenje moramo biti pazljivi, ker zelo slabo prenaša veter. Ena izmed njenih posebnosti je dolgo zimsko cvetenje, ki traja od meseca novembra do meseca marca. Oprašujejo jo čebele, čmrlji in divji opraševalci, ki ob tem letnem času letajo le ob toplem in sončnem vremenu. Stalno prisoten veter bi čebelam onemogočal letenje, kar bi povzročilo težave z oplodnjo.

O avtorjih

Rubrika Nega sobnih rastlin nastaja v sodelovanju Kmetijsko gozdarskega zavoda (KGZ) Nova Gorica in Primorskih novic. Avtorici sta svetovalki specialistki iz koprske enote KGZ Nova Gorica.

Navadna jagodičnica je zaradi svoje lepote v okolju zelo opazna. Ima zelo gosto krošnjo nepravilne oblike. Listi so masivni, usnjati, olivno zelene barve in eliptične oblike. Lubje je rdečerjave barve, nagubano in razpokano. S starostjo se začne luščiti v značilnih tankih podolgovatih ploščah. Značilnost jagodičnice so lepa socvetja, ki jih sestavlja od 15 do 30 cvetov zvončaste oblike, bele do rožnato rdeče barve, iz katerih se razvijejo šopki živordečih jagod. Socvetja navadne jagodičnice so pomembna in hkrati tudi edina paša za čebele in druge opraševalce v zimskem času, zato so ob lepem vremenu vedno oblegana s čebelami in še bolj privlačna za mimoidoče.

Plodovi zorijo v dveh obdobjih

Poseben čar pri navadni jagodičnici predstavljajo plodovi. Gre za majhne plodove - jagode (premera dveh centimetrov), ki imajo značilno zrnato in gomoljasto površino z neodstopajočimi “bradavicami” in zorijo zelo počasi. Pravzaprav zorenje poteka v dveh obdobjih. Prvo obiranje poteka od sredine oktobra in traja do sredine decembra, drugo pa se začne v dnevih po novem letu. Plodovi so na začetku zelene barve, potem rumene do oranžne, nato živo rdeče barve. V polni zrelosti pa se plodovi obarvajo temno rdeče. Po obliki najbolj spominjajo na plod ličija. Meso ploda je oranžne do rdeče barve, po okusu precej sočno, malo moknato ter lepljivo. Navadna jagodičnica je posebna tudi zaradi sovpadanja časa zorenja plodov in cvetenja. Na posameznem drevesu imamo tako v jesensko zimskem času lepa bela socvetja ter hkrati lanskoletne plodove - jagode, ki so različnih zrelosti, od zelene preko rumene in oranžne do živo rdeče barve.

Meso ploda je oranžne do rdeče barve, po okusu precej sočno, malo moknato ter lepljivo. (Foto: Urška Klančar)

Navadna jagodičnica je zelo zahtevna za razmnoževanje. Zaradi genetske variacije in specifičnih zahtev pri kaljenju se s semeni zelo težko razmnožuje. Poleg tega zelo nizek odstotek potaknjencev požene korenine. Najboljše rezultate opažamo pri razmnoževanju z mikropropagacijo. Novo sadiko je priporočljivo posaditi jeseni, vendar jo lahko brez večjih težav posadite tudi spomladi in se tako izognete obdobjem zmrzali. Zaradi bujnosti drevesa moramo pri sajenju upoštevati večjo sadilno razdaljo - vsaj pet metrov oddaljeno od ostalih dreves. Če nimamo kislih tal, si lahko pri sajenju pomagamo tako, da v sadilno jamo natresemo šoto in tako znižamo pH vrednost tal in omogočimo boljšo rast navadni jagodičnici. Je zelo enostavna za vzdrževanje, saj hitro raste in na primerni zavetni in sončni legi večinoma ne potrebuje nege. Gnojimo jo enkrat letno, najraje v jesensko zimskem času in z organskimi gnojili (kompost je zelo primeren). Zalivanje je potrebno samo prvo leto, še posebej, če je bilo drevo posajeno spomladi. Lahko pa uporabimo navadno zastirko, ki jo raztegnemo okoli debla in tako ohranjamo vlago v tleh ter preprečimo vznik plevelom. Izogibamo se jesensko zimskemu obrezovanju, da preprečimo poškodbe zaradi zmrzali in ohranimo plodove na drevesu.

Rastlina nima zelo nevarnih škodljivcev. Spomladi rastlino lahko napadejo listne uši in kaparji. Bolj nevaren je izredno lep metulj Dvorepi paša (Charaxes jasius). Gre za škodljivca, ki se prehranjuje izključno z navadno jagodičnico. Ličinke se prehranjujejo izključno z listi, odrasli metulji pa iz zrelih plodov srkajo sladko tekočino. Zelo je razširjen v Dalmaciji, v zadnjem času pa so ga opazili tudi na istrskem polotoku.

Številne zdravilne lastnosti

Veliko razširjenost navadne jagodičnice je omogočil prav človek, ki jo je sprva uporabljal za pogozdovanje in za preprečevanje erozije. Posebno zadovoljstvo predstavlja zaradi svoje okrasne botanične vrednosti. Največji pomen pa imajo njene prehranske in zdravilne lastnosti. Že v ljudski medicini so jo uporabljali kot sredstvo za strjevanje krvi, diuretik in antiseptik ter sredstvo proti driski in visokemu krvnemu tlaku. Iz ekstrakta plodov so tudi že izolirali snovi, ki delujejo močno protivnetno.

Plodovi navadne jagodičnice se jedo sveži, vendar se jih največkrat uporablja za proizvodnjo marmelad, džemov in sirupov. Prav tako se uporabljajo pri pripravi slaščic ter tort. Na Sardiniji in Korziki delajo iz plodov vino z devet- do desetodstotno stopnjo alkohola, oziroma destilirano pijačo, podobno brendyjem. Zelo poznan je tudi med navadne jagodičnice, ki je zelo aromatičen in grenkega okusa.

Plodovi navadne jagodičnice vsebujejo veliko sladkorjev (od 42 do 52 odstotkov), malo kislin in precej fenolnih spojin. Značilen grenek priokus plodovom verjetno dajejo tanini skupaj z ostalimi fenolnimi spojinami. Cianidini pa prispevajo k rdeči barvi plodov, ki so hkrati velik vir kalija in magnezija, v manjši količini pa tudi kalcija in fosforja. Plodovi navadne jagodičnice so velik vir vlaknin, saj z zaužitjem 100 g plodov pokrijemo več kot 50 odstotkov dnevnih potreb po prehranskih vlakninah. Z 270 mg /100 g vzorca je navadna jagodičnica živilo z zelo visokimi vrednostmi vitamina C, saj z zaužitjem 100 g jagodičnice pokrijemo približno 270 odstotkov dnevnih potreb po vitaminu C pri odraslem človeku in 490 odstotkov dnevnih potreb pa vitaminu C pri otrocih.


Najbolj brano