Pol stoletja gostilne na “krožeri”

Letos mineva 50 let, odkar so trije bratje Viktor, Milko in Karlo Hrvatin na “krožeri” pod Šmarjami odprli gostilno Trije lovci, ki se je mnogim vtisnila v spomin zaradi neštetih poročnih slavij v 70. letih. A na začetku, zanimivo, so stregli predvsem domač pršut, ražnjiče in čevapčiče. Tradicionalne jedi iz divjačine, po katerih so zelo znani danes, so prišle bolj v ospredje kasneje, ko sta vodenje gostilne prevzela zakonca Nataša in Mladen Orejaš.

Konec 60. let so Viktor, Milko in Karlo Hrvatin, vsi člani Lovske družine Šmarje, prišli do zamisli, da bi na osrednjem križišču v Srgaših odprli gostilno.

Trije lovci in bratje (z leve): Viktor, Milko in Karlo Hrvatin

Gostilna je v preteklosti daleč naokoli slovela po poročnih slavjih. Od leta 1971 do približno leta 1982, ko so gostilno vodili trije bratje Hrvatin, so se vsako soboto, poleti in pozimi vrstile poroke, včasih pa so imeli tudi po dve praznovanji hkrati.

Gradbena dela so se začela leta 1970, na državni praznik nekdanje države 27. aprila 1971 pa je gostilna sprejela že prve goste. “Na krožeri je bilo vedno precej vrveža, zraven je bila odkupna postaja zadruge, kamor so vsak dan prihajali lokalni kmetje prodajat viške pridelkov, v bližini pa ni bilo nobene gostilne,” o ozadju nastanka Treh lovcev zelo doživeto pripoveduje sin Karla Hrvatina Milan Hrvatin, ki je bil v gostilni dve leti zaposlen kot natakar, rodil pa se je v hiši, ki še danes stoji za gostilno.

Milan Hrvatin na sredini, na levi Liljana Hrvatin, na desni Milena Kandido

Približno leta 1982 so se trije bratje Hrvatin odločili za izstop iz gostinskega posla in vodenje gostilne do leta 1990 prepustili Jožetu Volku, gostilničarju iz Semedele, ki je vpeljal še številne nove jedi, na primer testenine.

Obilne porcije

Kaj so pili in jedli takrat? “Ni bilo take izbire kot danes. Od pijač smo točili vino, pivo, radensko, oranžad na začetku sploh ni bilo, kasneje smo prve dobili od Čoka s Plavij. Od žganih pijač smo stregli šnops, pelinkovec, kupovali pa smo tudi amaro, ki ga je delal Italo Pečarič,” našteva Milan Hrvatin, ki je bil takrat star nekaj več kot 20 let. Prvi kuhar je bil izkušeni Evelin Grižon, ki je delal še v številnih restavracijah, bil pa je tudi učitelj na izolski gostinski šoli.

Prvi kuhar v Treh lovcih Evelin Grižon s pomočnico Liljano, ženo Viktorja Hrvatina

Na začetku so najpogosteje pripravljali čevapčiče in ražnjiče. Mimogrede - porcija čevapčičev je takrat štela kar 15 kosov. Vse porcije so bile sicer po besedah Hrvatina veliko obilnejše od današnjih. Stregli so tudi domač pršut, ki so ga sami sušili, na leto tudi po 200 kosov, in sir Tolminc. Od vsega začetka so pekli tudi svoj kruh, to tradicijo pa pri Treh lovcih ohranjajo še danes.

Nekdo se je celo trikrat poročil v Treh lovcih

Gostilna je v preteklosti daleč naokoli slovela po poročnih slavjih. Od leta 1971 do približno leta 1982, ko so gostilno vodili omenjeni trije bratje, so se vsako soboto, poleti in pozimi vrstile poroke, včasih pa so imeli tudi po dve praznovanji hkrati. Od nekdanjih “treh lovcev” je še živ Viktor, ki danes šteje 93 let, in še danes hrani knjigo, kjer so zabeležene vse poroke, en možakar pa je imel pri njih celo tri poročna slavja.

Kakšen je bil tedanji poročni meni? “Najprej je bil narezek, nato je sledila goveja juha, zatem pa še pečenka, dunajski zrezek, mešano meso na žaru, solata in slaščica,” odgovarja Hrvatin. Na porokah so običajno gostili po več kot sto povabljenih v spodnjih prostorih, ko so imeli dvojno slavje, so v zgornjih prostorih gostilne lahko pogostili še do 40 svatov. V gostilni je delalo 12 ljudi, v delo, še posebej na porokah, pa je bil vpet velik del družine, z otroki vred, razlaga Hrvatin. “Trije lovci so bili edina tako velika gostilna v Istri, sploh pa za poroke, druga opcija so bili namreč samo hoteli,” dodaja.

Glavni gostje so bili Italijani, predvsem Tržačani. Divjačino so začeli streči leta 1973 ali 1974. Tedaj je bila večinoma na voljo le srnjad, tu pa tam so lovci uplenili kakšnega zajca ali fazana, ki je najpogosteje končal v Trstu. “V Istri je bilo tedaj približno 700 lovcev in vsi skupaj so morda uplenili sto srn na leto,” pravi Hrvatin. Njoki s srninim golažem so sicer postali njihova najbolj prepoznavna jed, ki je še danes v redni ponudbi.

Ekipa Treh lovcev na pustovanju v 70. letih

Trije lovci so se po desetih letih umaknili iz gostilne

Približno leta 1982 so se trije bratje odločili za izstop iz gostinskega posla in vodenje gostilne do leta 1990 prepustili Jožetu Volku, gostilničarju iz Semedele, ki je vpeljal še številne nove jedi, na primer testenine.

Na začetku 90. let pa so Trije lovci dobili nove najemnike, Nevenko in Žigo Tehovnik. Gostilno sta štiri mesece obnavljala in jo nato odprla 8. marca leta 1990. Njuna hči Nataša, ki je bila tedaj stara 16 let in je obiskovala izolsko gostinsko šolo, je bila že vseskozi prisotna v gostilni, delala je tako med poletnimi počitnicami kot med konci tedna in kazala resen interes za delo v gostinstvu. Ko je med kuhinjskimi lonci spoznala še svojega bodočega moža Mladena Orejaša, ni bilo več poti nazaj. Z možem gostilno vodita že več kot 20 let in se trudita v utrjevanju in promociji istrskih tradicionalnih jedi, poseben poudarek seveda dajeta jedem z divjačino.

Nataša in Mladen Orejaš, desno Milan Hrvatin

Ohranjanje tradicije in raziskovanje

Za razliko od 70. let minulega stoletja ima Mladen Orejaš danes na razpolago pestro paleto divjačine, od srne, fazana, divjega zajca, merjasca pa vse do medveda. Orejaš sicer ostaja zvest tradiciji. Ko je začel delati v Treh lovcih, je imel številne pogovore s prejšnjimi kuharji, poleg Grižona omeni tudi Nedjana Hrvatina. Oba sta mu veliko povedala o načinu priprave določenih jedi. Kot omenjeno, še danes v Treh lovcih pečejo svoj kruh, v redni ponudbi je tudi srnin golaž z domačimi njoki, a Orejaš še naprej raziskuje. Ena od najbolj zanimivih jedi, ki jih strežejo, je fazanova juha z nakldo. Naklda oziroma nadava je ena najbolj tipičnih in avtohtonih istrskih jedi, ki so jo navadno pripravljali za veliko noč, in je sestavljena iz starega zdrobljenega kruha ali pince, jajc, ovčjega sira, koščki pancete, rozin in šetraja. Recept za nakldo je Orejaš dobil od svoje znanke, ki je doma iz Roča, ta pa je svoje ustrezno mesto dobil tudi v knjigi Alberta Pucerja Ko zadiši po istrski kuhinji. Orejašu sicer ni dala miru niti receptura za prekmursko gibanico in jo je prikrojil po istrsko; dodal je zlate rozine in pinjole, drugače pripravi tudi krhko testo in skuto, leta 2014 pa je za nadevan boškarinov rep osvojil tudi naziv naj špargljev krožnik.

Orejaševa sta sicer neumorna delavca. Po štirimesečnem zaprtju leta 1990 zaradi obnove je bila gostilna zaprta samo še med pandemijo novega koronavirusa. Delali so tudi med osamosvojitveno vojno, ko so pekli odojke za vojake in hranili njihovo pijačo, razlaga Nataša Orejaš, ki je v gostilni zaposlena že 29 let. Obdobje zaprtja so uspešno zvozili zahvaljujoč državni pomoči (imajo pet zaposlenih), tudi novi turistični boni so se izkazali za pozitiven ukrep pri njih. “Velika zahvala pa gre razumevajočim lastnikom, ki so nas oprostili plačila najemnine v času, ko gostilna ni smela obratovati,” poudarja Orejaševa.


Najbolj brano