Občutek popolne svobode jo stane le tristo evrov na mesec

Življenje na jadrnici ni ne lahko ne udobno, saj se mora človek odpovedati marsikateri stvari, ki je v običajnem kopenskem življenju samoumevna. Pa vendar se Jasna Tuta, simpatična Tržačanka, ki že šest let pluje po vseh morjih tega sveta, sladkemu občutku svobode ne bi odpovedala za nič na svetu. Te dni je izšla njena knjiga o prav posebni avanturi - jadranju čez Tihi ocean.

Jasna Tuta je doma iz Sesljana pri Trstu. Že kot deklica je rada jadrala v domačem jadralnem klubu Čupa, vendar je tekmovalno jadranje nekaj povsem drugega od tega, kar počne danes, poudarja. Rada je imela tudi plezanje in jamarstvo; dvajset let je bila skavtinja. Nato je odšla na študij v Ljubljano, na Pedagoško fakulteto, in kasneje leto dni delala kot učiteljica razrednega pouka na Otočcu in štiri leta v Izoli.

Ker se je želela izpopolniti v angleškem jeziku, si je vzela t. i. sobotno leto, da bi potovala po svetu. Razmišljala je, da bi si po vrnitvi našla službo v turizmu, saj je zelo rada potovala. “Moj prijatelj se je ravno vrnil iz Avstralije in mi je pripovedoval, da je tam dokaj lahko dobiti priložnostno delo in da je ta dežela idealna z mlade, ki želijo delati in potovati obenem. Skrbelo me je, kako bo z denarjem, saj nisem imela dovolj prihrankov za vse leto, zato sem se odločila, da si bom v Avstraliji poiskala delo,” se Jasna spominja prelomne odločitve, ki ji je povsem spremenila življenje.

Vse imetje v enem kovčku

Na drugem koncu sveta je najprej delala kot prostovoljka na neki kmetiji in v popoldanskih urah obiskovala tečaj angleškega jezika. Ko pa je želela odpotovati v Sydney in je iskala prevoz, je opazila oglas, da nekdo išče posadko za jadranje do te avstralske metropole. “Zdelo se mi je naravnost čudovito, da bom v Sydney odpotovala z barko,” pripoveduje.

Posadke pa ni iskal nihče drug kot njen sedanji partner Rick, in ko sta se zaljubila, ju Sydney ni več zanimal. Obrnila sta barko in dva meseca jadrala ob severni avstralski obali, nato pa sta se odločila, da bosta skupaj zaživela na jadrnici.

Jasna se je vrnila domov in v mesecu dni razprodala vse svoje imetje. “Takrat sem ravno praznovala svoj trideseti rojstni dan. Prijateljem sem zabičala, da mi ne smejo nič kupiti, v nasprotju z običaji pa sem jaz vsakemu podarila nekaj svojih stvari. Na koncu sem pospravila vse, kar mi je ostalo, v en sam kovček in se vrnila na barko,” se spominja.

Ko se s svojih potovanj zdaj vrne v Sesljan, živi pri starših, in tako je tudi tokrat, ko bo doma tri mesece, do konca februarja. Zaželela si je druženja s sorodniki in prijatelji, saj je doma ni bilo že tri leta, Rick pa jo čaka na Novi Zelandiji. Ker pa je potovanje domov zanjo velik strošek, mora vsakič najti način, da zasluži za letalsko karto. Tokrat se je odločila, da bo napisala knjigo o svojem jadranju čez Tihi ocean.

Knjiga Moj svet sredi oceana je izšla pred nekaj dnevi, prvi odzivi pa so zelo vzpodbudni, je zadovoljna Jasna: “Družina in prijatelji so tako ali tako navdušeni, veseli pa me, da so navdušeni tudi tisti bralci, ki me ne poznajo osebno. Edina kritika, ki sem jo slišala doslej, je bila, da je knjiga prekratka. Ampak to sploh ni kritika, saj če je knjiga slaba, je že po treh straneh predolga.”

Tihi ocean je strašno velika luža

Na 150 straneh Jasna opisuje svojo avanturo, ko sta z Rickom v 32 dneh prečkala Pacifik, največjega od vseh oceanov. “Četudi bi združili Atlantski in Indijski ocean, bi bil Pacifik še vedno večji. Niti vse kopno tega sveta ga ne bi moglo napolniti. Tako strašno velika je ta luža,” piše v svoji knjigi.

O jadranju od Mehike do Francoske Polinezije bo Jasna v prihodnjih tednih predavala po vsej Sloveniji. Zagotovo pa bo veliko zanimivega povedala tudi o svojem življenju na jadrnici, o čemer redno piše za razne časopise. Bralci pa se lahko naročijo tudi na njene Polinezijske novice, ki jih za simbolično ceno vsak teden pošilja v elektronske poštne predale svojih naročnikov in se tako preživlja. Izračunala je, da jo jadralsko nomadsko življenje stane približno tristo evrov na mesec. Šest let že potuje, zato ji materiala za dobre zgodbe ne manjka.

V knjigi se je omejila le na potovanje čez Pacifik, napisala pa jo je v obliki dnevnika. “Dnevniki so lahko zelo dolgočasni, zato svojega nisem pisala v slogu: Vstala sem ob sedmih in pojedla zajtrk ... Želela sem si, da bi bila knjiga zanimiva za vse, tudi za tiste, ki ne jadrajo. Ko si na morju in deset ur sediš v kokpitu ter razmišljaš, se ti po glavi podi marsikaj,” priznava.

Jasnina knjiga bo zagotovo navdih za vse, ki, naveličani vsakdana, sanjajo o drugačnem, bolj svobodnem življenju. Tako kot je pred leti neka druga knjiga navdihnila njenega partnerja Ricka, Angleža po rodu, da se je odločil za življenje na jadrnici, pa pred tem sploh ni nikoli jadral. Ukvarjal se je s konji, jadranja pa se je naučil šele, ko si je kupil svojo prvo jadrnico.

Z leti sta z Jasno spoznala veliko ljudi, ki so varno zavetje na kopnem zamenjali za življenje z vetrom v laseh. “Ti ljudje so zelo raznoliki,” pripoveduje Jasna. “Spoznala sem ženske, ki same živijo na barki. Seveda je veliko tudi samskih moških, pa parov in družin - tudi s petimi ali več otroki, s psi in mačkami ... Vsem nam je skupno to, da smo zaljubljeni v preprost življenjski slog. Udobja skoraj ne poznamo. Nimamo vseh aparatov, ki bi jih imeli, če bi živeli v hiši. Nimamo avta, zato smo prisiljeni veliko pešačiti. Imamo pa veliko drugih zadovoljstev. Včasih na kakšni plaži zakurimo ogenj in se družimo ob petju in dobri hrani. Prihajamo z različnih koncev sveta, pa vendar smo zelo povezani.”

Ena od prednosti takega načina življenja so prav gotovo nizki stroški. Rick in Jasna električno energijo na jadrnici proizvajata s pomočjo sončnih celic in vetrnega generatorja. Jasni je še posebej všeč, da je stalno v stiku z naravo in da se ji na jadrnici nikoli nikamor ne mudi. “Na morju me nihče ne obsoja; lahko sem takšna, kakršna sem. Nihče me ne vpraša, kaj sem po poklicu in koliko denarja imam na banki. To res nikogar ne zanima, in če eno leto nosim iste hlače, tega nihče ne bo opazil. Na morju je pomembno, kakšen človek si, če si drugim dobra družba in kaj znaš narediti s svojimi rokami.”

Na jadrnici si sam le na stranišču

Partnerski odnos je na jadrnici zagotovo poseben, saj na primer Jasna v knjigi opisuje, kako sta z Rickom - razen ko ne jadrata čez ocean in se izmenjujeta na straži - praktično ves čas skupaj v istem prostoru. Povsem sama sta le, ko gresta na stranišče. “Rick mi včasih v šali reče, da me pogreša, ko grem na stranišče,” se smeji Jasna.

“Sicer pa moraš na barki takoj razrešiti vse medsebojne konflikte. Da bi imel v tako majhnem prostoru slabo energijo, preprosto ne gre. Ko pa si želiš biti sam, vzameš v roke knjigo ali pogledaš film. Včasih sva z Rickom tudi po nekaj ur skupaj tiho. Moraš znati na ta način odpotovati in si ustvariti svoj mentalni prostor.” Kmalu po tem, ko se je Jasna za stalno pridružila svojemu partnerju v Avstraliji, je Rick prodal svojo jadrnico. Nato sta kar nekaj časa po vsem svetu iskala novo jadrnico in jo končno po zelo ugodni ceni dobila v Mehiki. Imenuje se Calypso, dolga je 36 čevljev (enajst metrov) in težka deset ton. Ima šest jader in dizelski motor, ki pa ga Rick in Jasna uporabljata le, ko je nujno potrebno. V velikem rezervoarju hranita 540 litrov pitne vode, poleg tega imata na krovu še 120 litrov vode v plastičnih posodah. Porabita približno osem litrov vode na dan. Pri mesec dni dolgi plovbi čez Tihi ocean sta bila še varčnejša kot po navadi in sta izpraznila le eno petino rezervoarja.

Za tihomorsko avanturo sta se Rick in Jasna odločila v Mehiki, kjer sta živela skoraj tri leta in pripravljala novo jadrnico za dolgo plovbo. “Ricku se ni dalo nikamor. Tudi meni je bilo v Kalifornijskem zalivu, kjer sva živela, zelo všeč, saj so ljudje tam prijazni in ni toliko kriminala, povezanega z drogami, kot drugod po državi. Kljub temu pa sem se želela nekam premakniti, tudi zato, ker mi je začelo zmanjkovati materiala za članke, ki jih vseskozi pišem.”

Veliko jadralcev se nikoli ne sreča z oceanom, piše naša sogovornica v svoji knjigi. “Nekatere pač vleče ocean, druge ne, pa čeprav so odlični jadralci,” pravi Jasna, ki se ji je v nekem trenutku zazdelo, da je čas zrel za oceansko preizkušnjo, saj sta z Rickom jadrnico pripravila “kot za vesoljni potop”, pa tudi sama sta bila v odlični jadralski formi. Tako sta 2. aprila 2014 odplula iz mehiškega La Paza in 4. maja prispela na otok Hiva Oa v Francoski Polineziji.

Jasna se še dobro spomni občutka, ko prvič ni več videla kopnega. “Zanimivo, da se mi je takrat odvalil kamen od srca. Konec je bilo priprav, ki so precej bolj naporne kot jadranje samo. Prej imaš veliko skrbi, malce te je strah in vseskozi razmišljaš, česa ne smeš pozabiti vzeti s sabo. Ko pa si enkrat na odprtem morju, ugotoviš, da je vse v najlepšem redu in da si tako ali tako nakupil pol stvari preveč.”

Nepozabna bo za Jasno ostala električna modrina pet kilometrov globoke, kristalno čiste vode. Ko sta z Rickom v tej modrini na vodni gladini zagledala rumeno bojo, sta skakala od navdušenja. Poleg neopisljivo lepe modrine bo Jasno za vedno spremljal tudi občutek ponosa, da si upa in zmore.

Norost je najkrajša pot do sreče

Plovba čez Pacifik je bila dokaj prijazna, saj z Rickom nista naletela na več kot petmetrske valove. “Čeprav višina vala sploh ni glavni problem,” pojasnjuje naša sogovornica. “Bolj pomembna je dolžina vala. Če je zelo dolg, te nežno dvigne in spusti, kar te sploh ne moti.”

Občutek, ko je po 32 dneh spet stopila na kopno, je bil čuden, pripoveduje. “Najlepše je bilo, da sem končno lahko naredila več kot tri korake skupaj. Zato sem takoj začela teči. Tudi vonji sadja in cvetja so bili fantastični, saj sem toliko časa prej vonjala samo morje.”

Rick in Jasna sta po pristanku še dobro leto jadrala med polinezijskimi otoki, njun Calypso pa je še vedno zasidran tam, zato se bosta še vrnila. “V tropih je problem, ker lahko jadraš samo pol leta, druge pol leta pa se moraš umakniti pred cikloni. Zato sem tudi zdaj prišla domov,” pripoveduje Jasna. Ko bosta spet na Calypsu, se bosta z Rickom počasi pomikala proti Avstraliji, ne vesta pa, ali bosta tja prispela čez šest mesecev, eno leto ali pet let. “Načrti so se nama že tolikokrat podrli, da o njih sploh nočem več govoriti. Okvirni načrt seveda imava, ampak ko prideva kam, kjer nama je lepo in je dobra družba, ostaneva lahko tudi eno leto. Ta popolna svoboda mi je res zelo všeč,” priznava Jasna.

O razliki med plovbo čez Atlantski ali Tihi ocean pa meni: “Pacifik je veliko večji, a po drugi strani lažji za jadranje. Vreme je tam bolj predvidljivo. Najtežji del je plovba čez ekvator, kjer vladajo brezvetrje in nevihte. Sicer pa so vetrovi dokaj enostavni. Atlantik je veliko bolj zahrbten.”

Norost je najkrajša pot do sreče, je spoznala Jasna med svojimi avanturami. Vsem, ki imajo občutek, da jih vsakdanje življenje obremenjuje in bi si radi razširili obzorja, pa svetuje: “Ne mislim, da bi se morali vsi preseliti na jadrnico, ker se moraš pri takem načinu življenja odpovedati veliko stvarem. Če pa je kdo resnično prepričan, da bi rad živel na jadrnici, naj to vsekakor stori. Vendar bistvo ni v tem, da živiš na morju ali da greš na drugi konec sveta. Bistvo je v tem, da si dovoliš delati tisto, kar te osrečuje. Ali je to kampiranje v gozdu ali kaj drugega, ni pomembno. Pomembno je, da tej želji prisluhneš. Če bi jaz poslušala druge ljudi, bi verjela, da moram ohraniti redno službo in razmišljati o družini in penziji. Danes pa vem, da bi bila nesrečna, če bi delala tisto, kar 'je treba'. Zato je moj nasvet: Ne razmišljajte o tem, kaj je treba, ampak kaj vas osrečuje. In potem to tudi storite!”

ALJA GOBEC TASI

---