Najbolj etičen je nakup, ki ga ni

Gneča je. Mimo ostalih kupcev se prerivate od ene do druge police, hitite iz ene v drugo trgovino, ne da bi natančno vedeli, kaj razen navdiha pravzaprav iščete. V mislih preštevate, kolikšno je najmanjše število ljudi, ki si zaslužijo, da jih obdarite, in kolikšen je največji znesek, ki si ga lahko letos privoščite porabiti. Pogledate na uro in - o, ne, čas, ki ste si ga odmerili za nakupe, se izteka, v košarici pa še nimate niti enega izdelka.

Živa Kavka Gobbo: “Ko kupujem za svoja otroka, nikoli ne 
izberem nečesa, zaradi česar so morali drugi otroci nekje na 
drugem koncu sveta trpeti.” Foto: Društvo Fokus
Živa Kavka Gobbo: “Ko kupujem za svoja otroka, nikoli ne izberem nečesa, zaradi česar so morali drugi otroci nekje na drugem koncu sveta trpeti.” Foto: Društvo Fokus

Vam zveni znano? Decembrsko obdarovanje marsikdo samodejno povezuje s tekanjem po nakupovalnih središčih in raznih sejmih. Praznični šoping je običajno zoprn iz treh razlogov: ne vemo najbolje, kaj bi kupili, nimamo dovolj denarja, časa pa še manj. To počnemo, čeprav nas nihče razen oglaševalcev ne sili k temu. A lahko bi ravnali tudi drugače. Lahko bi za trenutek postali, razmislili in se odločili, da svojim najdražjim za spremembo podarimo prav tisto, česar nam najbolj primanjkuje in je zato najbolj dragoceno: svoj čas.

V Ljubljani živeči Izolanki Živi Kavka Gobbo je že dolgo jasno, da je to najboljša izmed možnosti. V minulih dneh in tednih je bilo njen poziv k pameti kar nekajkrat slišati v televizijski oddaji ali prebrati na časopisnih straneh. Kot predsednica okoljske nevladne organizacije Focus, društva za sonaraven razvoj, in kot borka proti brezglavemu potrošništvu je najpogosteje vabljena k besedi v decembru, ko zaradi obdarovanja deremo v trgovine še bolj brezglavo kot običajno.

Praholovilci

“Obdarovanje ne pomeni nujno nakupovanja. Pomislimo, katere so vrednote, ki jih poudarjamo v tem času, in konec koncev vejejo iz vseh oglasov in trgovin: družina, toplina, prijatelji, veselje, ljubezen ... To so tudi tisti pojmi, ki nam pridejo na misel, ko rečemo 'božična večerja' ali 'novoletna zabava'. Vendar smo zaradi ustroja spodbujanja potrošništva začeli te vrednote povezovati z materialnim. Nekako se nam zdi, da moramo ljudem kupiti stvari in da si s tem kupimo njihovo naklonjenost, ljubezen. Občutek imamo, da če tega ne bomo storili, ne bomo sprejeti. To nam tudi sporočajo oglasi,” potrošnikom postavi zrcalo 36-letna etnologinja in kulturna antropologinja.

Kolikokrat se vam je zgodilo, da ste v nakupovalni ihti za darilo izbrali predmet, ki ga obdarovanec v resnici sploh ni potreboval ali si ga želel? Tega vam seveda ni povedal, a je bil njegov kisel nasmeh ob prejemu neželenega darila dovolj zgovoren. “Tem predmetom rečemo praholovilci,” nas pouči sogovornica. “To so stvari, ki jih položimo na polico in tam tudi ostanejo samo zato, ker se nam zdi, da jih moramo imeti nekje na vidnem mestu, ker nam jih je podaril nekdo, ki nam je drag.”

Podarim ti sprehod na Slavnik

Obdarujemo lahko tudi na druge načine, nadaljuje. Tisto, česar nam vsem najbolj primanjkuje, je čas, in prav to je najlepše darilo, ki ga lahko nekomu damo. “Če podarimo čas, pomeni, da se z nekom, ki nam je drag, ustavimo, se usedemo, se pogovorimo ... Lahko podarimo večerjo, masažo, sprehod, kavico. Na letak ali na list papirja lahko napišemo, 'vabim te na večerjo' ali pa 'vabim te na sprehod na Slavnik',” naniza nekaj idej. “To so darila, ki izražajo vrednote, ki jih želimo zagovarjati v tem času,” doda.

Če pa že hočemo nakupovati, naj bo nakup premišljen, poziva. To je tisti nakup, pri katerem se najprej ustavimo in razmislimo, sprejmemo idejo o nakupu in ga izvedemo. Včasih se nam morda zdi, da nimamo časa niti za razmislek, raje bi kupovali kar na prvo žogo. S pravočasnim načrtovanjem in pripravo seznama pa bi zmogli tudi drugače. Gobbova doda: “Takšen premišljen nakup je običajno bolj učinkovit tako časovno kot finančno. Da ne govorimo o tem, da če bi se ustavili in razmislili, kaj kupiti, bi najpogosteje ugotovili, da nam tega sploh ni treba kupiti.”

Če se vam to pogosto dogaja, če se torej zaradi premisleka odpoveste nakupu, najverjetneje sodite med tako imenovane etične potrošnike. “To je tisti potrošnik, ki razmišlja in se zaveda tega, kaj je za nakupom. Prvi korak, ki ga naredi, je, da razmisli, ali stvar sploh potrebuje. Najbolj etičen je tisti nakup, ki ga ni, pravimo v društvu. Naslednji korak, ki ga stori etični potrošnik, je, da razmisli, ali si lahko to, kar potrebuje, izposodi, ali lahko neko stvar popravi, reciklira. Če pa se že odloči za nakup, je to nakupovanje lokalno, ekološko, pravično. Ne pravim, da se mora trgovina ustaviti, daleč od tega, lahko nakupujemo, ampak s premislekom, brez pretiravanja. Ko kupujemo, hkrati volimo - pritrjujejo določenemu načinu proizvodnje, dela, prodaje ...” opomni sogovornica.

Pred časom je po spletu zakrožil videoposnetek, ki prikazuje zanimiv socialni eksperiment. Njegovi avtorji so sredi Berlina postavili prodajni aparat, ki je vabil z napisom: Majica za samo 2 evra. Ko se je mimoidoči približal, vstavil kovanec in želel z dotikom ekrana potrditi nakup, se je pred njegovimi očmi odvrtela žalostna resnica iz ene od tekstilnih tovarn v eni od oddaljenih revnih držav. “Spoznajte Manisho, eno od milijonov delavcev, ki šivajo naša poceni oblačila po 16 ur na dan za samo 13 centov na uro,” se je izpisalo na ekranu. Po videnem se je večina odločila, da se odpove majici in tista dva evra raje donira.

Daleč od oči, daleč od srca

“Tudi to je problem današnjega načina potrošnje. Kljub temu, da imamo informacijo, kaj povzroča naša potrošnja v deželah, kjer dobrine za naš trg izdelujejo mizerno plačani ljudje, tudi otroci, se v te informacije ne poglobimo in jih raje odmaknemo. Vsi vemo, da izdelek ne zraste na polici trgovine in ne izgine, ko ga mi odvržemo v smeti, a to je tisti del, ki je daleč od oči, daleč od srca,” pravi Gobbova.

Sama poskuša drugim biti zgled. V službo se vozi s kolesom, ki je, mimogrede, po njeni oceni najboljši izum vseh časov, saj “te pripelje od vrat do vrat, čisto je in mimogrede poskrbiš še za rekreacijo”. Pri prehrani se je odločila za pesketarijanstvo, kar pomeni, da je vegetarijanka, ki jé tudi ribe, zelenjavo pa kot naročnica tedenskega zelenega zabojčka dobi s kmetije. Ko kupuje, to počne premišljeno, ko obdaruje, da prosto pot svoji domišljiji. “Ko kupujem za svoja otroka, nikoli ne izberem nečesa, zaradi česar so morali drugi otroci nekje na drugem koncu sveta trpeti. Kupujem stvari, ki so izdelane v lokalnem okolju, če so to igrače, najraje izberem lesene, pogosto se odrečem nakupu in kaj naredim sama. S takšnimi izdelki običajno obdarujem svojo družino. Z otrokoma kaj spečemo, narišemo, izdelamo iz papirja. Tako z njima preživim kar nekaj časa, ki bi ga sicer v trgovini.”

Zveni povsem izvedljivo, kajne? Pa vendar je sodobni potrošnik nenehno v precepu. Po eni strani bi želel delovati etično in se odreči nepotrebnim nakupom, po drugi pa mu že najmanj pet let izvedenci za ekonomijo prek medijev trobijo, da je treba trošiti, trošiti in še enkrat trošiti, sicer se nikoli ne bomo izvili iz primeža gospodarske krize. “Ja, res je, o tem smo se v društvu veliko pogovarjali,” pritrdi sogovornica. “Dejstvo je, da se bomo z načini dela in razvoja, ki so nas pripeljali v krizo, težko iz nje izvili. Morali bi razmišljati o alternativnih načinih razvoja, ki bi dajali poudarek kakovosti življenja, ne pa toliko kvantiteti. Dejstvo je, da imamo en planet, in da so njegovi viri omejeni. Mi ga potrebujemo za življenje, planet pa nas ne potrebuje. To je osnovna podstat vsega. To bi morala biti tudi podstat razvojnih strategij, ki jih spodbuja naša država. Včasih retorično še nekako gre v tej smeri, v praksi pa najpogosteje ne več.”

Vsak od posameznikov, ki bi želel prispevati k spremembi, je pogosto pod pritiskom, nadaljuje Gobbova, saj so v obliki oglasov povsod okrog nas podobe lepih družin, lepih žensk in moških, ki nam dajejo sliko o tem, kakšni naj bi bili, povsod nas vabijo k nakupom. A vse več je takšnih, ki oglaševalskemu “posiljevanju našega imaginarija” uspešno kljubujejo.

“Vse več je pobud s področja socialnega podjetništva, ekologije, ponovne uporabe, izmenjave, urbanega vrtičkarstva ... Mladi kmetje se odločajo za ekološke prakse, za partnersko kmetijstvo, umetnost se križa z reciklažo odpadkov,” sogovornica naniza dobre prakse in spodbudno sklene: “Stvari se definitivno premikajo na bolje. Vse več je primerov, ko ljudje z izbiro svojega načina življenja spreminjajo sistem.”

ILONA DOLENC


Najbolj brano