Miroslav Šuligoj Bremec, gonilna sila društva Lokovec

Če ne bi bilo Kulturno turističnega društva Lokovec, bi o oglarstvu in kovaštvu ter o bogatem ljudskem izročilu in kulturni dediščini, ki je doma na skrajnem vzhodnem in najvišjem delu Banjške planote, tik ob robu nad Čepovansko dolino, zagotovo vedeli občutno manj, kot vemo danes.

Društvu, ki bo prihodnje leto staro natanko dve desetletji, je namreč uspelo združiti krajane in ljubitelje Lokovca, ki si želijo kraj obuditi in ohraniti življenje v njem, na pozitiven odziv pa je naletelo tudi pri ljudeh, ki so se že pred desetletji izselili iz kraja in se zdaj ponovno radi vračajo. Če je zaščitni znak društva žebelj “perkštajger”, ki predstavlja tamkajšnjo dediščino in simbolizira povezanost, je njegov glavni motor Miroslav Šuligoj Bremec.

Kot pravi sam, je v vode, ki jih ubira v Kulturno turističnem društvu Lokovec, prišel po naključju. “Etnologija in zgodovina me v tistem času nista toliko zanimali, veliko bliže so mi bile duhovne vode in ezoterika. Ko je nastalo Kulturno turistično društvo Lokovec, so me zvabili zraven. V to družbo sem prišel z nekoliko drugačnimi pogledi, a se je kmalu izkazalo, da so člani društva precej prodorni, hkrati pa pripravljeni sprejeti tudi nekoliko drugačne ideje. Očitno so tudi oni čutili, da je to prava pot. Potem smo skupaj začeli z obujanjem starih običajev in zapisovanji zgodovine kraja in njegovih etnoloških posebnosti,” svoje začetke v Kulturno turističnem društvu Lokovec opisuje Miroslav Šuligoj Bremec. Takrat je bilo o Banjški planoti in krajih na njej zapisanega le malo; praznino je zapolnila publikacija društva Pro loko Lokovec, v kateri so objavljali krajše članke in bralcem vrgli kost, da se uredniškemu odboru oglasijo in dodajo svoje zgodbe.

“Najbolj me stisne pri srcu, ko izvem, da je nekdo umrl, jaz pa nisem bil pri njem, da bi mi lahko ta človek kaj povedal o stvareh, ki me zanimajo. Sicer pa te včasih prav presune, ko se ljudje izpovedo o stvareh, o katerih sploh niso imeli priložnosti spregovoriti.”

Miroslav Šuligoj Bremec Kulturno turistično društvo Lokovec

V Lokovcu so se zgodbe rojevale drugače

V skoraj dveh desetletjih delovanja društva so člani zbrali ogromno materiala iz preteklosti Lokovca in navadah, običajih in življenju v tem delu Banjške planote izdali več publikacij. Lokovec, ena najdaljših slovenskih vasi - od Spodnjega do Zgornjega Lokovca so domačini včasih hodili kar tri ure -, je tako postal bolj raziskan kot marsikatera druga slovenska vas ali območje. “Poleg tega smo v sodelovanju z Goriškim muzejem, še zlasti z etnologinjo Ingo Miklavčič Brezigar, prišli tudi do ustrezne strokovne podpore. Lahko bi rekel, da smo z muzejem spletli neko posebno alkimijo. Če bi se o naših krajih in ljudeh zanimal nekdo iz stroke, bi bil za Lokovčane še vedno tujec, in ljudje bi se mu težko odprli. Ko pa smo do ljudi stopili kot domačini, težav sploh ni bilo. Imeli pa smo tudi srečo, da smo prebudili ljudi od zunaj; tako je k nam pristopila Ljoba Jenče, ki je po mamini strani domačinka, in začela zelo strokovno oživljati tukajšnjo ljudsko pesem. Nastali sta skupina Domači pevci iz Lokovca in godčevska skupina Vesel Garejnkančane, z likom Faruške Roze smo ohranjali naše narečje, imamo tudi skupino kovačev, ki obiskujejo različne praznike in prireditve ter prikazujejo tradicionalne kovaške spretnosti, ki so bile nekoč doma v naših krajih,” našteva sogovornik.

Po njegovih besedah ima vsak kraj svojo zgodovino, ki ga zaznamuje, in zanimive zgodbe, pa vendar so na skrajnem vzhodnem in najvišjem delu Banjške planote doma nekatere posebnosti, ki jih v urbanih oziroma strnjenih naseljih ne boste našli. “Zgodbe so se tu rojevale drugače. Če so jih pripovedovali v hiši, ki je bila na samem, je že vsak šum pomenil strah in določeno napetost. Tako se je ustvarila povsem drugačna atmosfera pripovedovanja kot v strnjenih naselij, poleg tega pa je bil tudi način bivanja povsem drugačen kot v mestih,” je prepričan Miroslav Šuligoj Bremec.

Nekoč tam ni bilo voznih poti do hiš, zato so se morali domačini naučiti, kako preživeti. Vsaka hiša je bila svet zase, po drugi strani pa je oddaljenost med njimi prebujala potrebo po druženju. Vas Lokovec je v preteklosti sicer živela kot socialen prostor: imela je trgovino, gostilne, cerkev... In obdajala jo je narava, ki je že sama po sebi navdihujoča, dodaja predan prostovoljec Kulturno turističnega društva Lokovec.

Če imamo znanje o preteklosti, smo manj ranljivi

Na vprašanje, ali ljudje po zaslugi delovanja društva Lokovec danes bolj poznajo kot pred desetletji, odgovarja pritrdilno, a hkrati vseeno izpostavlja, da njihovo delovanje ni ravno komercialnega značaja. “Zato tudi odziv na to, kar počnemo, ne more biti množičen. Vseeno pa so nas ljudje prepoznali kot skupino, ki dela dobre in zanimive stvari. Tudi stroka nas priznava, saj je iz vsega tega, kar smo popisali in zbrali, nastala baza, iz katere stroka zdaj črpa vire. To pomeni, da smo verodostojni,” meni Šuligoj Bremec.

O tem ne nazadnje priča tudi Murkova listina, ki jo je Kulturno turistično društvo Lokovec za svoje delo prejelo leta 2010. “Lahko bi rekel, da smo ime našega kraja ponesli v svet. Da ti to uspe, je potrebnega veliko truda in veliko majhnih korakov,” poudarja. In dodaja, da smo ljudje zagotovo manj ranljivi, če imamo znanje o življenju prednikov pred stoletji in njihovo dediščino ohranjamo. “Tudi na vse, kar imamo danes, vključno z vso napredno tehnologijo, je treba gledati v smislu razvoja človeštva. Ne moremo kar presekati s preteklostjo in reči, da tisto, kar je bilo v preteklosti, ni bilo pomembno.”

Zadnji veliki projekt Kulturno turističnega društva Lokovec je bila izdaja obsežne knjige z naslovom Krčme in gostilne na Trnovsko-Banjški planoti, ki jo je uredil prav Miroslav Šuligoj Bremec. In kako je avtorjem knjige na skoraj 400 straneh uspelo najti toliko zanimivih zgodb, ki so jih tamkajšnje krčme in gostilne živele nekoč? “Imamo slabe vire, vendar dobre ljudi. V vsaki vasi, vsaj na planoti, se najde kdo, ki ga tovrstno raziskovanje zanima. Jaz sem preprosto združil vse te posameznike,” pravi Miroslav Šuligoj Bremec.

Knjiga je med bralci požela velik odmev, poleg tega pa je po sogovornikovih besedah ljudi spodbudila, “da so začeli razmišljati o preteklosti, ki nam pomaga razumeti tudi današnji čas”. In kdaj je kot zbiratelj ljudskega izročila in kulturne dediščine s svojim delom najbolj zadovoljen? “Najbolj me stisne pri srcu, ko izvem, da je nekdo umrl, jaz pa nisem bil pri njem, da bi mi lahko ta človek kaj povedal o stvareh, ki me zanimajo. Sicer pa te včasih prav presune, ko se ljudje izpovedo o stvareh, o katerih sploh niso imeli priložnosti spregovoriti. Jaz prek pogovorov s takimi ljudmi drugače osmišljam njihovo bivanje in to, kar so v življenju dali skozi. Zadovoljen sem, ko mi del te zapuščine uspe ujeti. Zadovoljstvo je najmanj obojestransko, ko vidiš, da stvari ne bodo šle v pozabo.”


Najbolj brano