Mirella Baruca piše zgodbe, ki pobožajo dušo

Živi spomini na iskrivo nono Vanco, ljubezen do domačega mesta in njegove preteklosti, predvsem pa želja po tem, da bi dokončala delo, ki ga je začel pokojni oče Gildo. Vse to je spodbudilo Koprčanko Mirello Baruca, da pobrska po svoji skrinjici spominov in najdeno prelije v duhovite in obenem poučne zgodbice. Od letošnje pomladi s Štorjami sz škrinje navdušuje bralce na facebooku, danes pa jim izrekamo dobrodošlico tudi na straneh našega časnika.

Talent za pisanje je bil Mirelli Baruca položen v zibelko. Pokojni oče Gildo Baruca je bil novinar, ki je krajše obdobje sodeloval tudi s Primorskimi novicami. Napisal je knjigo Domoljubje v blišču in temi, še eno pa prevedel. Hči je tako odraščala ob zvoku očetovega pisalnega stroja, ki ga še danes skrbno hrani.

Očetova načela, mamina dobrota in nonina odločnost

“Ta zvok me je ves čas spremljal. Oče je veliko pisal, pogosto tudi pozno v noč. To otroku ostane za vedno vtisnjeno v spomin. Od tod najbrž moje veselje do pisanja in lepe besede. Oče je bil glede tega zelo strog. Spomnim se, da je spise, ki sem jih pisala za domačo nalogo, skrbno pregledoval in če je našel eno samo napako, sem morala začeti znova. Vse je moralo biti brezhibno, takšen je pač bil,” o svojem očetu pove Mirella. Po njem je podedovala tudi dar za fotografiranje in risanje, v svoja življenjska vodila pa pretvorila štiri načela, ki ji jih je vztrajno ponavljal: poštenost, delavnost in pravičnost ter “nikoli ne jemlji kredita”. Mama Tončka je bila strežnica v izolski bolnišnici. “Po njej sem podedovala dobroto. Bila je največja dobričina na tem svetu,” o mami, ki jo je izgubila pri 18 letih, pove Mirella in doda: “Nonina odločnost pa mi je pomagala, da sem bila v osnovni šoli pogosto advokat sošolk in sošolcev, ko se jim je godila krivica. Nekdanja razredničarka Olga Belej je moji mami svetovala, naj grem študirat pravo.”

Radovednost jo žene k odkrivanju novih stvari

Mirella Baruca s prijatelji na družbenih omrežij pogosto deli tudi lepe foto utrinke, ki jih najraje lovi v naravi. Še raje pa med vsakodnevnimi sprehodi po Kopru na ulici kramlja z znankami in znanci. “Zelo sem radovedna in sem hvaležna za to lastnost, saj me žene, da odkrivam nove stvari,” pravi. Komunikacija z ljudmi je bila od nekdaj tudi v središču njenih kariernih poti - od najbolj zgodnjih v koprskem študentskem servisu in Studiu Mak Design do vmesne na Istrabenzu, kjer je skrbela za odnose z javnostmi, nakar je to področje vrsto let negovala tudi na Univerzi na Primorskem, kjer je trenutno zaposlena kot predstojnica tajništva.

Mirella Baruca v domači Bošadragi z zvrhano skrinjico spominov (foto: Tomaž Primožič/FPA)

S starši je od svojega rojstva leta 1969 do petega leta starosti živela v Trstu, nakar se je družina preselila v koprsko Bošadrago k Gildovi ovdoveli mami Ivani Baruca. Domačini so ji pravili Vanca Bomba. “Hitro je eksplodirala. Ali če povem po domače: je hitla vse vn,” Mirella pojasni, od kod nadimek, o katerem se sicer pred nono ni smelo govoriti.

Tako kot udarci tipk pisalnega stroja je vedoželjni deklici doma lezla pod kožo narečna beseda, ki jo je poslušala tako iz očetovih kot noninih ust. “To govorico sem samodejno osvojila in vzljubila tudi sama,” pove Mirella. “V poznih najstniških letih sem začela spodbujati očeta, da bi napisal knjigo v domačem, narečnem jeziku. Naposled se je je tudi lotil, a je žal ni uspel dokončati.”

Med brskanjem po arhivskih izvodih Primorskih novic v koprski knjižici (foto: Tomaž Primožič/FPA)

Z Vanco bralce popelje v koprsko preteklost

S Štorjami sz škrinje zdaj na nek način sama uresničuje zamisel, h kateri je pred leti napeljala očeta. Glavna junakinja duhovitih zgodbic je kajpak Vanca Bomba s svojim eksplozivnim značajem ter s svojimi navadami in vsakodnevnimi opravki v mestu.

“Nona, ki je prihajala s Planjav pri Pučah, je bila gospodinja. Imela je tri otroke, poleg mojega očeta še sina Marjana in hčerko Ido. Žal so vsi že pokojni. Kot otrok sem jo zaradi njene nagle jeze po eni strani doživljala kot malce hudobno, a ko je bila voljna, bi naredila vse zate. Bila je zelo radovedna, to sem zagotovo dobila po njej. Vse je hotela vedeti, bila je pravi komandant. Živeli smo v isti hiši in če je kdo prišel k nam na obisk, je prej ali slej prišla pokukat z izgovorom, da se ji je pokvarila ura. 'Krki ur je?' je vprašala, medtem pa s pogledom že preverjala, kdo je prišel na obisk in kaj smo jedli za kosilo,” svojo nono opiše Mirella Baruca. Že prva, predstavitvena zgodbica iz skrinje, ki vam jo spodaj ponujamo v branje, je v facebook skupini Koper, kot je bil nekoč - Capodistria com'era una volta naletela na odličen odziv.

(foto: Tomaž Primožič/FPA)

To je bil za avtorico jasen znak, naj s pisanjem nadaljuje. Od brskanja po spominu je Mirella prešla k brskanju po gradivu domoznanskega oddelka koprske knjižnice in k obiskovanju še živih pričevalk in pričevalcev minulih časov. Pripovedi o Vanci so vse bolj preraščale v zapise o Kopru in njegovih ljudeh - od številnih zlatarjev in čevljarjev do frizerke Jolande, kopališkega mojstra Jožeta in poštinota Mariota. Ta je Vanci poleg pokojnine dostavljal tudi Primorske novice. Takole je ob petkih (in kasneje torkih), ko je v hišo prispel primorski časnik, zvenel pogovor med nono in vnukinjo:

“Noooooona, imaš ti Primorske?” “Pučaki š'ano mrvo, da prećitan!” “Ma čitaš vre dve uri!!!” “Ben, sen pena takala gledat! Hodi h oštji anka ti! Pesti me stat, da finim!”

Prav zaradi teh narečnih “bonbončkov” branje Zgodb sz škrinje ni le zanimivo, temveč tudi sladko in zabavno. Marsikomu prikliče v spomin njegove lastne nonote, ki so tako kot Vanca “šrajali pu dumaće”.

Štorje sz škrinje (1): Vanca Bomba iz Kopra

Nona Vanca in Bepi sta se spoznala v zrelih letih. Živela sta v Kopru. Ona vdova z dvema sinovoma in hčerko, on samski. Življenje v mladih letih jima ni prizanašalo, tako kot marsikomu iz generacij, rojenih v začetku 20. stoletja, ne.

Nona Vanca in Bepi pred teraso hotela Triglav v Kopru okrog leta 1970

Dve vojni sta preživela in veliko slišala, videla in doživela. Vsak zase, kasneje pa skupaj. Bepi je bil slabega zdravja. Tako je Vanca ostala spet sama ...

Koliko slikovito opisanih zgodb mi je pripovedovala, jaz pa sem jo, najstnica, poslušala z enim ušesom, medtem ko sem dremala na kavču.

“Alora znaš una Marija, ki je bivala u Pučah ... Ben una jima sina eno se je poroču u Marezige. Njegov brat je biu u zadrugi. So kipili hišo u Šetmarjah, ano so finili še ta drugo sz Marezig. Njena sekrva je hodila u Trst sz korjero in vselen u ano brontolala, da nima šoldov. Je bla puna ku čeber ...” je brenčala Vanca.

“Ma kaj si mi hotela povedati, nona,” sem jo večkrat prekinila.

“Muči, da ti povem. Čaki, kje sen finila?”

“... da je bla puna ku čeber, ma ne vem, kdo,” sem obračala z očmi.

“Ben, daj, ki ti ga daj, daj, ki ti ga daj, so si nabrali šolde. So bli masa goloži, ano brez krjance.”

Saj ni pomembno, kaj mi je hotela povedati. Ona je govorila in govorila. Kot radio. Jaz pa sem sladko potonila v sen.

Eee, moja Vanca.

Naslednjič pa zgodbica o tem, zakaj so jo klicali Vanca Bomba.

Mirella Baruca

---