Marija Mahne: “Nadarjenost ni nobena sreča, če je ne usmeriš v ustvarjalnost”

Čeprav so ji lahko številne generacije mladih po vsej Sloveniji hvaležne, da je s tem, ko jih je usmerila v ustvarjalnost, njihovi nadarjenosti “dala krila”, se upokojena učiteljica in ravnateljica Marija Mahne iz Kopra ne tolče po prsih. “Narediš, kar vidiš, da moraš, in kar seveda zmoreš,” skromno pravi ena od pionirjev široko zasnovanih raziskovalnih taborov za nadarjene učence, dijake in študente, ki je za svoje nadaljnje pedagoško delo po upokojitvi leta 2013 prejela državno nagrado za izjemne dosežke v šolstvu.

Pred dnevi je Marija Mahne na svojem facebook profilu objavila zapis, da se njeno delo v Mladinskem zdravilišču in letovišču na Debelem rtiču po 20 letih zaključuje. “Skupaj z mentorji zavoda UMMI (Ustvarjalnost mladih, morje interesov, op.a.) smo zasejali veliko pedagoških programov za učence, dijake in druge mladostnike. Najustvarjalnejši so bili raziskovalni tabori Duo-Dum (Dnevi ustvarjalnih otrok - dnevi ustvarjalne mladine, op.a.) za nadarjene. Ustvarili smo veliko projektov tudi za razvoj Ankaranskega polotoka. Mogoče pridejo kdaj te ideje mladih in njihovih mentorjev prav novi politiki tega kraja.”

Mladim je omogočila, da se razcvetijo

Njena objava je sprožila številne odzive; čestitke, zahvale in pohvale še kar dežujejo. Da ljudje vedo, kako veliko vlogo je imela Marija Mahne na področju dela z nadarjenimi otroki in mladostniki, najbolj ganljivo izpričuje tale zapis: “Malo je ljudi, ki se znajo dotakniti srca in uma mladih tako, da jim omogočijo, da se zares razcvetijo. Vam je uspelo, vedno znova. Iskreno si želim, da bi bilo takih ljudi, kot ste vi, veliko več.”

“Nadarjenost ni nobena sreča, če je ne usmerjaš v ustvarjalnost, v nekaj, kar bo tega mladega človeka dvigalo, mu dajalo smisel.”

Želela je postati arhitektka

Čeprav je bila Marija Mahne vse svoje poklicno življenje zapisana šolstvu, po upokojitvi pa je svoje poslanstvo uresničevala predvsem na področju dela z nadarjenimi učenci in mladostniki, se je v učiteljskem poklicu znašla povsem slučajno. “Nikdar si nisem mislila, da bom učiteljica. Želela sem si postati arhitektka,” nam zaupa. A življenje je očitno imelo z njo drugačne načrte ...

Rodila se je na Pregarjah v Brkinih, kjer je tudi odraščala. V Ilirski Bistrici je obiskovala nižjo gimnazijo, ko je oče družino preselil v Piran. Začela je obiskovali gimnazijo v Kopru, po spletu okoliščin, kjer je glavno vlogo imela pridobitev štipendije, pa se je v tretjem letniku prešolala na tamkajšnje učiteljišče.

“Skozi naše raziskovalne tabore je šlo več kot tisoč nadarjenih otrok, predvsem srednješolcev. Mnogi so postali najboljši na svojem področju delovanja. To je bogastvo! Žal se tega bogastva kot družba še vedno premalo zavedamo.”

“Bila sem nekoliko starejša od svojih sošolcev, saj sem kot otrok prebolela tifus in sem šla zato kasneje v šolo. Tako kot nam danes vlada covid-19, je bil takrat, po drugi svetovni vojni, vladar tifus. Najprej je zbolel oče, zanj je bil še prostor v bolnišnici, zame in za mamo pa ni bilo ne zdravnika ne bolnišnice. Doma sva ležali in upali, da premagava bolezen. Spomnim se, da sem bila dva meseca tako rekoč v komi, tako zelo sem bila oslabela, samo ležala sem ... Potem pa sem se nekega dne kot po čudežu zbudila - a hroma in povsem brez las. Počasi počasi si je telo opomoglo in tudi lasje so spet zrasli - lepi, črni, sijoči ...”

(foto: Tomaž Primožič/FPA)

“Nadarjeni otroci so drugačni. Enkrat sem rekla, da so to otroci s posebnimi potrebami, pa so me kolegi spraševali, če se mi je povsem utrgalo. A tako kot moramo otrokom s posebnimi potrebami prilagoditi vsebine in tempo, da lahko napredujejo, tako bi morali tudi nadarjenim otrokom prilagoditi vsebine, da bi lahko razvijali svojo nadarjenost in da bi dobili potrditev za svoje sposobnosti.”

Po končanem učiteljišču je pri 22 letih začela poučevati na Tatrah. “Bila sem učiteljica, ravnateljica in računovodja - vse v enem,” se nasmehne. “Takrat je bila taka politika, da so vse šole samostojne,” pojasni. Učila je štiri razrede - dva dopoldne in dva popoldne. “Stanovala sem v šoli in to je bil tudi moj dom. Bil je sicer to vaški zadružni dom, kjer je bila trgovina in dvorana za odkup pridelkov. V dvorani smo imeli za tisti čas dragoceno televizijo, ponašali smo se s še kar bogato knjižnico, in zvečer je dvorana postala prostor za interesne dejavnosti tudi za vaščane. In čeprav je bilo to na neki način najtežje obdobje mojega učiteljevanja - od avtobusnega postajališča do šole sem, denimo, morala prepešačiti kar osem kilometrov -, me nanj vežejo bogati spomini. Tako otroci kot starši so me imeli radi in jaz sem bila povsem njihova.”

Poučevala je “vse živo”

Po tem “romantičnem, a težkem začetku” jo je učiteljska pot za krajši čas ponesla še na domače Pregarje, leta 1963 pa je sprejela nov izziv v Hrvatinih. “To so bili začetki osnovnega šolstva, pred

“Naselje je raslo, učencev je bilo vedno več in leta 1978 smo morali organizirati pouk v kar treh izmenah. Danes se to sliši skoraj neverjetno, a drugače ni šlo. Za 1600 otrok smo imeli na voljo vsega 20 učilnic.”

metnih učiteljev še ni bilo, zato sem poučevala 'vse živo',” se spominja. Najdlje in z velikim veseljem je poučevala matematiko in likovni pouk. Ob delu je končala predmetno stopnjo in z delom dobila pogoje za redno poučevanje na predmetni stopnji. Po tem je v Hrvatinih učila zlasti ta dva predmeta.

“Ko danes srečam svoje nekdanje učence - če se lahko pošalim, se s polovico Ankarančanov poznamo iz šolskih klopi -, jih najprej vprašam, kaj sem jih učila. Če rečejo matematiko, vem, da je bilo dobro, če pa rečejo slovenščino ali bognedaj kakšno zgodovino, mi je prav nerodno. Ko jim izdam, da sem se morala najprej tri dni pripravljati, da sem jih lahko sploh učila, so dokaj prizanesljivi, češ da tega pri pouku sploh niso opazili,” se nasmehne.

“Za nadarjene otroke je od nekdaj veljalo, da se ni treba kaj dosti ukvarjati z njimi, češ, saj so nadarjeni, se bodo že znašli sami. Pa ni tako. Nadarjenost ni nobena sreča, če je ne usmeriš v ustvarjalnost.”

Na Markovcu je zgradila novo šolo ...

Po slabem desetletju je kot pomočnica ravnatelja presedlala na novozgrajeno OŠ Dušana Bordona v Semedeli. “Nikdar ne bi šla iz Hrvatinov, če bi imeli tam učiteljsko stanovanje. To je bila dobra šola, ne glede na to, kako težko smo delali zaradi pomanjkanja predmetnih učiteljev,” pojasni. V Semedeli pa so jo čakali povsem drugačni izzivi. “Naselje je raslo, učencev je bilo vedno več in leta 1978 smo morali organizirati pouk v kar treh izmenah. Danes se to sliši skoraj neverjetno, a drugače ni šlo. Za 1600 otrok smo imeli na voljo vsega 20 učilnic. S poukom smo začeli ob sedmih zjutraj in ga končali okrog osmih zvečer. Prvi razredi so imeli pouk vmes, med 12. in 14. uro. K sreči smo bili zelo dober kolektiv, bilo nas je približno 150, bili smo res odlično organizirani in smo složno reševali vse težave.”

A pomanjkanje prostora je čedalje glasneje klicalo h gradnji nove osnovne šole na Markovcu. “Tedaj so se šole gradile iz samoprispevka. Treba je bilo nagovoriti občane, da so pomagali. Politika in stroka sta želeli biti čimbolj racionalni, zato sta za investitorja nove šole, ki se je tedaj imenovala še Za gradom, določili kar OŠ Dušana Bordona, kar je bilo zame, ki sem bila takrat ravnateljica, dodatna odgovornost in dodatno delo. No, po drugi strani ...” Za trenutek obmolkne, nato pa v smehu doda: “Pa saj sem si želela biti arhitektka.”

Marija Mahne je na gradbišču Osnovne šole Za gradom (kasneje so jo preimenovali v OŠ Antona Ukmarja) na Markovcu.

In začela je z gradnjo. “No, da smo si na jasnem, pri gradnji je sodelovala cela ekipa ljudi, na čelu z gradbenim odborom, ki mu je predsedoval Jože Dravinec, predstavnico občine Mojco Brank ter Jožico Žagar, ki je skrbela za finančni del projekta, pa arhitektom Brankom Pahuljetom. Starši, učitelji, stroka, politika ... vsi smo bili kot eno. Toliko entuziazma je bilo, toliko složnosti, da bi danes, ko naše življenje diktira pohlep kapitala, to kar težko razumeli. Veliko dela smo opravili sami, brez plačila. Tudi zunanjo okolico šole smo uredili s prostovoljnim delom in darili.”

... v Luciji pa telovadnico

Ko je bila šola na Markovcu leta 1982 zgrajena, je Mahnetova postala njena ravnateljica. “Bili smo mlad kolektiv, prav čutilo se je, da uživamo v svojem delu. Povezali smo se s krajem, odprli vrata kulturnim ustvarjalcem ... Organizirali smo kulturne dneve, uvajali smo številne novosti, skratka, imeli smo kaj pokazati.” Ni čudno, da so se s to “modro šolo” ponašali celo v Ljubljani. “K nam so na ekskurzije prihajale delegacije od vsepovsod, celo iz Kitajske. Šola je bila res zelo lepa, no, saj je še vedno, zanimanje je pritegnil tudi zelo ustvarjalen kolektiv,” je ponosna naša sogovornica, ki je zadnja leta pred upokojitvijo nato vodila še osnovno šolo v Luciji. “Vse so mi dali, tudi stanovanje v Piranu, samo da bi prišla in 'poštimala' stvari. Ni bilo enostavno. Z učiteljem telovadbe, Ožboltom, sva stavila, da bomo v štirih letih zgradili nujno potrebno telovadnico. Kosilo je plačal on,” se namuzne.

Skrb za nadarjene otroke

Po upokojitvi je še kakšno leto pomagala svoji naslednici, nato pa se je z vso predanostjo posvetila že prej začetemu delu z nadarjenimi otroki in mladostniki. Leta 1991 je ustanovila zavod za izobraževanje, kulturo in mladinski turizem UMMI (Ustvarjalnost mladih, morje interesov), v okviru katerega je polni dve desetletji - sprva na Morski biološki postaji v Piranu in v Marezigah, nato v Fiesi, od leta 2000 pa na različnih lokacijah na Ankaranskem polotoku - organizirala raziskovalne tabore Duo-dum (Dnevi ustvarjalnih otrok - Dnevi ustvarjalne mladine) za nadarjene Zoisove štipendiste.

Od kod sploh ideja, da bi se začela ukvarjati z nadarjenimi? “Za nadarjene otroke je od nekdaj veljalo, da se ni treba kaj dosti ukvarjati z njimi, češ, saj so nadarjeni, se bodo že znašli sami. Pa ni tako. Nadarjenost ni nobena sreča, če je ne usmeriš v ustvarjalnost. To je neka notranja energija, ki jo dobiš ob rojstvu, in te lahko tudi ubija, če je ne usmeriš v nekaj, kar te osrečuje. Že Benjamin Franklin je rekel, da je nadarjenost kot srebro v rudniku. Treba ga je najti, izkopati. Če torej želiš nadarjenost dvigniti na površje, moraš delati,” poudarja Mahnetova.

Marija Mahne je ponosna na številne publikacije, ki so jih mladi skupaj z mentorji naredili na Ankaranskem polotoku v okviru raziskovalnih taborov Duo-Dom. (foto: Tomaž Primožič/FPA)

Kot opozarja, šola žal ne zmore dovolj kakovostnega dela z nadarjenimi. “Nadarjeni otroci imajo to sposobnost, da hitro razumejo, da znajo predvideti dogodke ... In v šoli, ki je naravnana na delo s povprečnimi učenci, jim lahko hitro postane dolgčas. Včasih ne delajo niti tistega, kar bi morali. Če takšnemu otroku ne daš primerne zaposlitve - pa s tem ne mislim več dela, ampak da mu ponudiš nekaj drugačnega -, ne bo mogel razvijati svojih talentov. Nadarjeni otroci so drugačni. Enkrat sem rekla, da so to otroci s posebnimi potrebami, pa so me kolegi spraševali, če se mi je povsem utrgalo. A tako kot moramo otrokom s posebnimi potrebami prilagoditi vsebine in tempo, da lahko napredujejo, tako bi morali tudi nadarjenim otrokom prilagoditi vsebine, da bi lahko razvijali svojo nadarjenost in da bi dobili potrditev za svoje sposobnosti,” je prepričana.

Marija Mahne velja za pionirko na področju dela z nadarjenimi učenci in mladostniki. A nas brž popravi: “En sam človek ne naredi nič, vedno je potrebna ekipa. Z mano so ledino orali profesor slovenščine Silvo Fatur, tedanji predstojnik Zavoda za šolstvo, Mira Furlan, direktorica Zavoda za zaposlovanje, psiholog Mirt Nagy, psihologinja Danila Vodopivec, akademski slikar Aleš Sedmak, skozi leta pa se nam je pridružilo še več kot 50 strokovnjakov iz naravoslovja in umetnosti.” Zavedali so se, da zgolj Zoisova štipendija, ki so je bili že od 70. let deležni najbolj nadarjeni učenci - testiranja so izvajali na Zavodu za zaposlovanje - ni dovolj.

“Nadarjeni otroci so naša nafta”

Mariji Mahne in njeni ekipi iz zavoda UMMI Koper so se kot mentorji različnih področij pridružili številni znanstveniki, raziskovalci, samostojni umetniki, ki so želeli narediti nekaj drugačnega za nadarjene otroke in mladostnike, saj so se zavedali, da so prav ti mladi talenti nosilni stebri naše prihodnosti, človeškega razvoja in napredka na številnih področjih.

“Prav za vaš časopis sem enkrat dejala, da so nadarjeni otroci naša nafta. Pa ne, da so nekaj več; oni nam ponujajo nekaj več. In če mi to izkoristimo, bodo srečnejši, pa tudi družba bo imela korist od tega, če jih pravilno motiviramo. Skozi naše raziskovalne tabore je šlo več kot tisoč nadarjenih otrok, predvsem srednješolcev. Mnogi so postali najboljši na svojem področju delovanja. To je bogastvo! Žal se tega bogastva kot družba še vedno premalo zavedamo. Veliko nadarjenih mladih, ki nima možnosti, da bi se usmerili, konča v hudih težavah: alkoholu, drogi, nekateri naredijo samomor ... Zato ponavljam: nadarjenost ni nobena sreča, če je ne usmerjaš v ustvarjalnost, v nekaj, kar bo tega mladega človeka dvigalo, mu dajalo smisel.”

Ko so Zoisove štipendije z Zavoda za zaposlovanje leta 2010 prešle na drugi sklad, ni bilo več denarja za organizacijo tovrstnih raziskovalnih taborov. “Že vrsto let si prizadevamo, da bi ponovno vzpostavili te tabore, a kaj ko se tako hitro menjajo ministri, da je treba vsakokrat začeti znova,” hudomušno pripomni.

A Marija Mahne kot klena Brkinka nikdar ni stala križem rok. Na Debelem rtiču so zaživeli tudi medgeneracijski tabori, poimenovani Martinček, ki so namenjeni otrokom iz socialno šibkejših družin. V sklopu tega projekta so mladi mentorji iz vse Slovenije dobili priložnost, da svoje interese prelijejo v svojo lastno delavnico, s katero popestrijo letovanje ter otrokom razširijo obzorje zanimanja in zavedanja. “Vsi smo bili veseli: mentorji, ker predajajo svoje znanje in hobije, in otroci, ker dobijo zanimivo zaposlitev in v novih mladih mentorjih vzor in posnemanje,” je zadovoljna Marija Mahne.

Tabori, ki so spreminjali ne le ljudi, ampak tudi okolje

Njeno poslanstvo in delo bo v drugačni obliki nadaljevala tudi izredna profesorica Mojca Kukanja Gabrijelčič, ki na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem skrbi za izobraževanje bodočih in poklicno aktivnih pedagoških delavcev o pomembnosti odkrivanja in spodbujanja otrokovih potencialov. “Marija je znala odkriti številne 'bisere', spodbuditi njihove potenciale, zvedavost, ustvarjalnost in interese, ki so prepogosto ukalupljeni s šolskim sistemom. Z vsakoletnimi tabori Duo-Dum, ki jih je organizirala na Ankaranskem polotoku, je uvajala mlade nadebudneže v samostojno raziskovanje, pisanje, nastopanje in diskutiranje po načelu samostojne izbire, zadovoljevanja lastnih potreb in interesov,” poudarja njena naslednica. In dodaja: “Ti ustvarjalni tabori niso spreminjali zgolj življenja posameznikov, temveč tudi podobo lokalne skupnosti. V sklopu taborov so namreč mladi zasnovali pomembne projekte in modele, ki so bili namenjeni razvoju našega okolja. Marija je namreč vztrajno skrbela za sodelovanje z lokalno skupnostjo v iskanju rešitev znanja v trajnostni razvoj. Končni produkt v obliki knjižnega gradiva je na voljo knjižnicam in lokalnim skupnostim.”


Najbolj brano