Mačji aids povzroča virus FIV

Bolezen, ki jo pogovorno imenujemo mačji aids, je posledica okužbe z virusom mačje imunske pomanjkljivosti (FIV - Feline immunodeficiency virus). Po okužbi bolezen napreduje praviloma zelo počasi in okužene mačke praviloma doživijo pričakovano življenjsko dobo brez hujših ali sploh nikakršnih bolezenskih znakov.

Pri nekaterih mačkah pa napredovanje bolezni privede do odpovedi imunskega sistema, kar imenujmo mačji pridobljeni sindrom imunske odpovedi (FAIDS - Feline Acquired Immunodeficiency syndrome). Virus FIV je podoben virusu HIV pri ljudeh. Kljub podobnostim pa se mačji virus ne more prenesti na ljudi, kot tudi ne človeški virus na mačke. Zaradi izjemne podobnosti med virusoma in potekom bolezni pa lahko ugotovitve in znanja uspešno prenašamo v klinično prakso humane in veterinarske medicine.

Virus mora za uspešno okužbo novega gostitelja vstopiti v krvni obtok. Ker se pri okuženih živalih nahaja v krvi in tudi v slini, predstavljajo največjo nevarnost za prenos ugrizi okuženih živali. Okužba je doživljenjska. Po okužbi se pogosto pojavi prehodno povišana telesna temperatura, povečajo pa se tudi bezgavke, kot odziv organizma na “vsiljivca”. Praviloma so ti znaki spregledani. V nekaj naslednjih mesecih bolezen miruje, po tem pa se lahko pojavijo sicer pogosta obolenja, ki pa se na običajne postopke zdravljenja ne odzovejo po pričakovanjih. Pogosto živali potrebujejo daljše in intenzivnejše zdravljenje, odvisno od povzročitelja in pa od prizadetosti imunskega sistema.

Če imamo mačko, ki je pozitivna na prisotnost specifičnih protiteles, je najpomembneje, da čim bolje poskrbimo za kakovost njenega življenja in kar se da zmanjšamo vpliv stresnih dejavnikov.

To je tudi obdobje, ko bolezen največkrat tudi diagnosticiramo. S testi namreč odkrivamo prisotnost specifičnih protiteles v krvi. Ta posredno dokazujejo prisotnost virusa. Seveda lahko s sodobnimi laboratorijskimi metodami virus tudi neposredno dokažemo, vendar se ta pogosto nahaja v zelo majhnih količinah, v času okužbe njegova koncentracija v krvi zelo niha, zato negativen rezultat ne nujno pomeni, da virusa resnično ni v telesu.

Specifična protitelesa pa so po okužbi prisotna vedno in v zadostni količini, da jih lahko dokažemo. Edino dilemo predstavljajo mlade mačke, ki lahko protitelesa prejmejo od okuženih mater. Pri takih živalih testiranje ponovimo čez približno šest mesecev, ko protitelesa, ki so bila le prenesena in niso posledica okužbe, tudi odmrejo, izginejo.

V preteklosti so se znanstveniki trudili razviti uspešno zaščitno cepivo. Za vsa velja, da je uspešnost zaščite prenizka, da bi bila njihova uporaba upravičena. Vsekakor pa naše mačke lahko pred okužbo uspešno zaščitimo, če le upoštevamo zaščitne ukrepe. Preprečevati je potrebno medsebojne, predvsem agresivne stike, kar največkrat rešujemo s sterilizacijami in kastracijami, ki zmanjšajo agresivno vedenje mačk. Da bi vzgajali kar se da zdrave mačke, pa potrebujemo testiranje živali in ločevanje okuženih. Če imamo mačko, ki je pozitivna na prisotnost specifičnih protiteles, je najpomembneje, da čim bolje poskrbimo za kakovost njenega življenja in kar se da zmanjšamo vpliv stresnih dejavnikov. Poskrbimo tudi za zaščitna cepljenja proti drugim boleznim, pri čemer je pomemben tudi izbor cepiv, ki naj ne bi vsebovala oslabljenih povzročiteljev, saj lahko tako cepivo ob oslabljenem imunskem sistemu povzroči bolezen.

Seveda morajo biti na FIV testirane tudi vse živali, ki so potencialni krvodajalci, saj lahko s transfuzijsko krvjo prenesemo tudi samega povzročitelja. Mačke, okužene s FIV, pogosteje tudi obolevajo za nekaterimi rakastimi obolenji, čeprav neposredna povezava ni bila dokazana. Najverjetneje je tudi za te bolezni odgovoren posredni odgovor in spremembe v imunskem sistemu.

Nedvomno lahko mačke, okužene z virusom mačje imunske pomanjkljivosti - FIV, doživijo visoko starost, pri čemer jim bo pomagala tudi skrb in ljubezen lastnika in občasna pomoč nas veterinarjev, če in ko se bodo pojavile kakršnekoli bolezenske težave.


Najbolj brano