Mačja levkoza - bolezen mnogih obrazov

Napredek veterinarske medicine je v zadnjih desetletjih omogočil bistveno zmanjšanje pojavnosti hudih obolenj, ki so posledica okužbe z virusom mačje levkoze.

Virus mačje levkoze ali FeLV (Feline leukemia virus) sodi med onkogene viruse, kar pomeni, da lahko izzove rakava obolenja. To pa je le eden od “obrazov” tega zahrbtnega virusa. Razlog za pojavnost zelo različnih oblik virusa je v njegovih podtipih, ki s spremembo svoje zgradbe napadajo različne celice v organizmu in posledično izzovejo različna obolenja. Vsem je skupno, da so njihova tarča krvotvorne celice, torej rdeče krvničke ali eritrociti in različne linije belih krvnih celic, kot so levkociti in limfociti.

Po okužbi se virus pri več kot 90 odstotkov okuženih živali uspešno razmnožuje, predvsem v bezgavkah, od koder s krvjo prehaja v druge organi. V tem zgodnjem obdobju po okužbi so znaki okužbe običajno blagi in se kažejo v povišani telesni temperaturi, povečanih bezgavkah ter splošno slabšem počutju. To obdobje, ki ga imenujemo akutna faza bolezni, v nekaj dneh ali tednih preide v t.i. latentno fazo - fazo mirovanja, ko bolezenski znaki izzvenijo, čeprav se bolna žival virusa ni znebila. V nadaljevanju virus bolj ali manj uspešno uničuje in/ali spreminja gostiteljeve krvotvorne celice, kar privede do nepopravljivih bolezenskih stanj: zaradi propadanja izvornih celic v kostnem mozgu se lahko razvije neregenerativna anemija (kostni mozeg ni več sposoben obnavljati eritrocitov), oslabljenost ali celo odpoved imunskega sistema (kostni mozeg ne uspe nadomeščati obrambnih celic) ali se razvijejo rakasta obolenja, ko bele krvne celice spremenijo svoje lastnosti tako, da se začno nekontrolirano deliti, kar privede do razvoja različnih oblik levkemije in limfoma - raka limfatičnih tkiv, ki se nahajajo praktično v vseh organih. Za kar 70 odstotkov limfomov in do 90 odstotkov vseh rakov krvotvornih celic pri mačkah je odgovoren prav virus mačje levkoze.

Na srečo lahko okužbo z virusom mačje levkoze lahko preprečimo z zaščitnim cepljenjem in skrbnim nadzorom prisotnosti virusa v populaciji mačk. Bolezen se namreč prenaša že s tesnimi kontakti, preko sline in drugih izločkov, zato je smiselno vsako mačko testirati na prisotnost virusa.

Zdravljenje napredovale bolezni je v večini primerov le podporno. Pri mačkah z neregenerativno anemijo sicer kot podporo lahko poskusimo s transfuzijo, vendar so njeni učinki le kratkotrajni, saj mačji eritrociti živijo le 65 do 76 dni. Na prvi pogled se zdi to kar dolgo obdobje, vendar moramo ob tem upoštevati, da kri krvodajalca vsebuje množico eritrocitov različne “starosti”, kar učinek transfuzije bistveno skrajša, običajno na največ tri do štiri tedne.

Transfuzijo sveže polne krvi pri mačkah lahko seveda ponavljamo, vendar to narekuje vsakokratno iskanje krvodajalca z ustrezno krvno skupino in izpostavljanje živali dodatnemu stresu, brez možnosti za ozdravitev. Živali s prizadetim imunskim sistemom ogrožajo sekundarne okužbe z različnimi povzročitelji, pri zdravljenju teh pa smo pogosto neuspešni. Zdravljenje okužb je pravzaprav le podpora imunskemu sistemu, da lažje premaga povzročitelja. Ko ta odpove, tudi podporna terapija ne zadošča za preživetje. Mačke, pri katerih se razvije levkemija ali še pogosteje limfom, so prav tako večinoma v izgubljenem položaju, saj se prizadeti imunski sistem tudi v boju z rakom ne odziva na zdravljenje tako, kot pričakujemo pri neokuženih mačka.

Na srečo lahko okužbo z virusom mačje levkoze lahko preprečimo z zaščitnim cepljenjem in skrbnim nadzorom prisotnosti virusa v populaciji mačk. Bolezen se namreč prenaša že s tesnimi kontakti, preko sline in drugih izločkov, zato je smiselno vsako mačko testirati na prisotnost virusa. Virus dokazujemo v krvi s hitrim testom. To pomeni, da s testiranjem odkrijemo le tiste mačke, pri katerih je v krvnem obtoku dovoljšnja količina virusa. V primerih negativnega rezultata in ko obstaja sum okužbe, test čez nekaj tednov ponovimo.

Obvezno je tudi testiranje živali pred zaščitnim cepljenjem, saj je v primeru predhodne naravne okužbe cepljenje nesmiselno. Nujno moramo testirati tudi mačke, ki se vključujejo v skupino zdravih mačk. Tesni stiki med mačkami namreč omogočajo okužbe zdravih že samo z rednim hranjenjem in pitjem vode iz iste posode.

Ne glede na hude posledice okužbe z virusom mačje levkoze, ki pomeni bistveno skrajšanje preživetja na le dve do tri leta po okužbi, pa do pojava kliničnih znakov okuženim mačkam nudimo čim kakovostnejše življenjske pogoje. Predvsem jih poskušamo obvarovati stresnih dejavnikov, ki so za razvoj bolezni pri mačke izjemnega pomena.


Najbolj brano