Četrt stoletja slovenskega Slow Fooda
Sredi decembra leta 1995, na dan, ko so poledica in snežni zameti ovirali promet po večjem delu države, se je v Gostilni pri Lojzetu v Dornberku zbral dober ducat srčnih ljudi z namenom, da pridruži Slovenijo vse bolj razvejanemu mednarodnemu gibanju Slow Food.
Z enega prvih Slow Food srečanj (z leve): Aleš Kristančič, Tomaž
Kavčič in Toni Gomišček
PRIMORSKA
> Kraj ni bil izbran naključno, saj je bila gostilna, ki jo je takrat vodila Katja Kavčič, že na zemljevidu lokalov, kjer združujejo vrhunsko kulinariko s krajevnim izročilom, naključno pa ni bil izbran niti guverner nastajajoče slovenske polžje družine, Aleš Kristančič (Movia), ki je pomen prihoda gibanja v Slovenijo predstavil tako na sedežu gibanja v italijanskem Braju kot v Sloveniji. Prihod na prvo večerjo je obljubil celo takratni predsednik Milan Kučan, a je moral zaradi slabega vremena ostati v Ljubljani in je zbranim poslal le pozdrave z najlepšimi željami za uspeh gibanja. Prvi omizji v Sloveniji sta ustanovila takratna radijska novinarja Toni Gomišček (na Goriškem) in Zdenko Ferletič ( v Istri), že kmalu pa so omizja vzniknila vsepovsod. Zdaj delujejo le še tri, a je četrtstoletno delovanje in prizadevanje za ovrednotenje kulinaričnega izročila postalo splošno sprejeta usmeritev, kar nenazadnje dokazuje imenovanje Slovenije za evropsko gastronomsko regijo 2021.