Kariero smučarja in elektroinženirja je zamenjal za kmetovanje

Miha Kobal iz Pečin na Šentviški planoti na Tolminskem se je v otroštvu med smučarskimi vratci uspešno podil skupaj z Ano Bucik in Andrejo Slokar. Zanimanje za elektrotehniko ga je nato vodilo na šolanje v Novo Gorico in v Ljubljano, kjer bi lahko kot elektroinženir udobno delal kariero, a je bil klic domače narave močnejši. Pred sedmimi leti je začel oživljati opuščeno kmetijo. Danes marsikatera solata in golaž - tudi na Goriškem - lepše dišita zaradi njegove čebule in česna.

Podpisani v glavnem sledim športnemu dogajanju, a so šli medtem otroški smučarski uspehi Mihe Kobala izpred poldrugega desetletja že v pozabo. Njegova življenjska pot je zavila drugam. Danes je 29-letni kmetovalec na Šentviški planoti nad Slapom ob Idrijci znan kot pridelovalec česna, čebule, fižola in krompirja ter marljiv podjetnik, izurjen v sečnji in spravilu lesa. Pozimi smo ga kot učitelja smučanja videli na domačem smučišču Suše, poleti pa kot del organizacijske ekipe Teka po Šentviški planoti za primorski gorski pokal. Je aktiven član Smučarsko skakalnega kluba iz rodnih Ponikev in plesalec Folklornega društva Ivana Laharnarja.

Gospodar svojega časa

Pred sedmimi leti je bil Miha Kobal sredi študija elektrotehnike v Ljubljani. Že takrat so se mu odpirale možnosti zaposlitve tako v Ljubljani kot v Tolminu, a se je odločil drugače. “Vedno me je veselila domača narava. V tistem obdobju sem podedoval zapuščeno kmetijo in hišo očetove tete. Pokazala se je priložnost, da se osamosvojim in da delam po takšnem urniku, kot si ga zastavim sam. Takoj sem naletel na izziv, ki je prinašal možnost zaslužka. Zaradi posledic žledoloma je bil gozd na naši planoti takšen, kot da bi ga bombardirali. Traktor in voljo do dela sem imel, ostalo sem dokupil ali pa naredil sam, odprl sem podjetje in se lotil najprej gozda in zagotavljanja osnovnih pogojev za življenje v podedovani hiši. Ni bilo lahko. Delal sem tudi napake in včasih zvečer obupoval. Ampak potem sem zadevo prespal in zjutraj spet užival v tem, da sem sam svoj šef. Pač vstaneš, poješ, greš pred hišo in se odločiš, s katerim delom boš začel dan.”

“Delal sem tudi napake in včasih zvečer obupoval. Ampak potem sem zadevo prespal in zjutraj spet užival v tem, da sem sam svoj šef.”

Miha Kobal, kmetovalec iz Pečin, učitelj smučanja in plesalec

(foto: Igor Mušič)

Ob domačiji stoji lična lesena hišica, narejena po lastni zamisli - tako kot navoz do domačije z zadnje strani, po katerem Miha zapelje traktor s priključki vse do vhoda na podstrešje in delavnico, polno strojev. Od tam je lep pogled na Plečnikovo cerkev in rodno vas Ponikve. Začetki na lepi domači zemlji pa niso bili prav romantični, se spominja Miha. “Hiša je bila brez opreme za normalno življenje. Šibak električni vodnik je pripeljal energijo do ene žarnice, tanka vodovodna cev pa do edine pipe. Ni bilo kopalnice, urejenih odtokov, kanalizacije. Prvo leto sem si prostor za osebno higieno naredil kar ob hiši in ob mrzlem tušu vztrajal, dokler temperature niso dosegle ničle. Osnovni bivalni prostor in sanitarije sem si potem uredil. Ob spravilu lesa sem si našel še dejavnost, ki prinaša zaslužek v poletnih mesecih - gojenje zelenjave. Sočasno sem spoznal, da zaradi obsežnosti nujnih obnovitvenih del na stari domačiji svoje strehe nad glavo ne bom mogel v razumno kratkem času udobno urediti. Zato sem se odločil za gradnjo hišice iz domačega lesa. Pri tem mi je pomagal oče. Kmalu bo ponujala udobje bivanja, staro domačijo pa bom obnavljal v tempu, ki ga bom zmogel. Tam bom imel opremo in nekaj svojih prostorov, nekaj pa bo namenjenega turistom.”

“Glas o mojih pridelkih se je kar razširil od ust do ust. Ena glava moje čebule ima več arome kot dve glavi tiste iz velikih trgovin.”

Zelenjava med živino

Šentviška planota je znana predvsem po živinoreji. Tudi družina Mihe Kobala je nekoč imela ovce, a se Miha ni odločil za to pot. “Iskal sem dejavnost, s katero bi v poletnem času izkoristil kmetijska zemljišča, ki sem jih v bližini hiše podedoval. Nisem želel biti povsem odvisen od nevarnega dela v gozdu. Opazil sem, da na naših njivah skoraj ni več zelenjave, ki so jo starejši ljudje pred leti še gojili. Sklenil sem poskusiti s sajenjem česna, po prve nasvete pa sem šel prav k starejšim domačinom. Počasi sem rasel. Tako se sedaj na mojih njivah vrstijo česen, čebula, fižol, krompir in oljna ogrščica. Nimam sicer ekološkega certifikata, a se trudim, da delam vse kolikor se le da po naravni poti.”

A naravna pot čisto na vsakem koraku ni vzdržna, če želi en človek pravočasno narediti vse. Miha je to prav kmalu spoznal in potem mu je prišlo znanje s področja programiranja in avtomatike, ki ga je pridobil med šolanjem, še kako prav: “Prvih 20 kilogramov česna sem peš sadil kar dva dni in ugotovil, da tako ne bo šlo naprej. Kupil sem rabljen sadilni stroj, ki sem ga prilagodil tako, da je primeren za mojo dejavnost in da je hitrejši. Potem sem si naredil kombajn za pobiranje česna, ročni stroj za pletje in stroj za luščenje fižola. V načrtu za to zimo je še traktorski priključek za pletje in izpopolnitev stroja za luščenje fižola. S pomočjo industrijske kamere bo prepoznal zdrav in bolan fižol, zemljo in kamenčke in bo znal neželene stvari ločiti od zdravih zrn. Kar se le da, naredim strojno. Ko je treba na hitro pobrati pridelke, mi na pomoč priskoči širša družina.”

Pri pridelavi zelenjave si pomaga z delno v domači delavnici izboljšanimi stroji. (foto: Igor Mušič)

Letos je Miha na manj kot hektarju pridelal tono česna, štiri tone čebule, pa še po skoraj po tono fižola in krompirja. S prodajo nima težav: “Glas o mojih pridelkih se je kar razširil od ust do ust. Ena glava moje čebule ima več arome kot dve glavi tiste iz velikih trgovin. Imam odjemalce - gospodinjstva - iz Soške doline in iz Nove Gorice z okolico. Ko se nabere nekaj naročil, se usedem v avto in to razvozim po domovih. Oskrbujem tudi vrtec v Tolminu. Za novo sezono pripravljam še nasad jagod.”

S smučanjem je ostal povezan

Miha Kobal bi verjetno postal državni reprezentant v alpskem smučanju. Med osnovnim šolanjem je treniral pri tolminskem Smučarskem klubu Matajur, sočasno pa je bil - kot (skoraj) vrstnik leto mlajšega skakalnega reprezentanta Jake Hvale - dejaven v Smučarsko skakalnem klubu Ponikve, kjer se je ukvarjal tudi z akrobatskimi skoki. V notranjsko primorskem alpskem pokalu je v svojih starostni kategoriji zmagoval, vendar se ni odločil za vrhunsko smučanje. “Če bi želel napredovati, bi se moral - tako kot Jaka - odpraviti v srednjo šolo v Kranj. Želel sem delati še druge stvari. Odločil sem se za srednjo elektrotehniško šolo v Novi Gorici, Jako pa sem na tekmah svetovnega pokala podpiral kot aktiven član vaške navijaške skupine, s katero smo prekrižarili celo Evropo. S smučanjem sem ostal povezan. Sem v ekipi prostovoljcev, ki se izmenjujemo pri delih na našem smučišču Suše, kjer skrbimo tudi za smučarsko šolo, tekaško progo in skakalnice. Te so sicer dotrajane. Iščemo denar, s katerim bi jih obnovili. Fizična dela bomo opravili prostovoljno - tako kot smo to naredili pri vsem ostalem, vključno s tehničnim zasneževanjem.”

Smučišče in kmetija se dopolnjujeta. Miha namreč poleti za zalivanje uporablja vodo iz akumulacije, ki je pozimi namenjena tehničnemu zasneževanju. Del prostorov domačije je napolnjen z Mihovo smučarsko opremo, nad katero kraljuje fotografija akrobatskega skoka, ki ga je uspel v sezoni 2018/19 narediti nad cesto in krajevno tablo na Ponikvah.

Čeprav živi na samem, mu v v zimskih večerih ni dolgčas, pa čeprav TV sprejemnika sploh nima. Prav nič ga ne pogreša. Ta čas porabi za izboljšave svojih strojev, za branje, za druženje s prijatelji, ob katerem brez težav vihti tudi kuhalnico, ali pa za plesne vaje v Folklornem društvu Ivana Laharnarja. Prav to dejavnosti sicer v zadnjem obdobju pogreša. Epidemija covida-19 in ples pač nista prijatelja.


Najbolj brano