Kaj pojesti, če nam usiha moč?

Pomanjkanje fizične in psihične moči je pogosto posledica neustrezne ali pomanjkljive prehrane ter posledično slabe prebave in nezadostne presnove.

Mnogi po prazničnem preobilju tarnajo, da se počutijo fizično in psihično oslabljene. Pomanjkanje fizične in psihične moči je pogosto posledica neustrezne ali pomanjkljive prehrane ter posledično slabe prebave in nezadostne presnove. Zagotovo nam primanjkuje beljakovin, glukoze, maščobnih kislin pa tudi hormonov, vitaminov, mineralov, nevropeptidov, prostaglandinov, prenašalcev snovi in tudi encimov. Zanimiva je ugotovitev na ameriški univerzi MIT, da nam lahko primanjkuje že ene same kategorije snovi in bomo nemočni. Pa tudi, da lahko že en sam obrok ustrezne, uravnotežene prehrane slabo počutje omili ali celo popravi.

Usihanje psihofizične moči zaradi pomanjkanja hranil je utemeljeno v spoznanju, da telo sproži "varčevalni program" in zmanjša moč na 70 odstotkov ali celo manj. To je podobno32, kot elektrarne zmanjšajo proizvodnjo elektrike, če začne primanjkovati vode v akumulacijskem jezeru, ali drugih energentov za pogon turbin. Ali kot tovarne zmanjšajo produkcijo, če jim primanjkuje vhodnih surovin.

Pomnimo

Ob vsakem obroku, ob zajtrku, malici, kosilu, popoldanski malici in večerji, bi morali imeti na krožniku vse vrste živil. Te morajo vsebovati beljakovine, ogljikove hidrate in maščobe pa tudi encime, vitamine in minerale iz zelenjave in sadja. Najbolje je, če uživamo nepredelano hrano, saj so v njej ohranjeni vsi encimi. S toplotno obdelavo vsaj del encimov izgubimo, tudi tistih v mesu in žitih, a jih zraven s solato (prebavne encime) dobimo.

Telo z varčevalnim programom skuša zavarovati delovanje za življenje nujnih organov, kot so srce, jetra, ledvice, trebušna slinavka, in opusti nenujne funkcije, kamor sodijo mnoge psihične in fizične. Posledice so utrujenost in onemoglost, slabo psihično počutje, pozabljivost in pomanjkanje spolne želje.

Dandanes se srečujemo z mnogimi pastmi, ki vodijo v prehransko neravnovesje. Med njimi so poleg slabe in močno industrijsko predelane hrane tudi zlasti izločevalna izbira živil zaradi shujševalnih diet, slaba priprava hrane ter stresno poslovno, delovno in socialno okolje. Dobra prehrana je torej še kako pomembna za prebavo in presnovo.

Ljudska modrost: Daj sitnemu, nervoznemu in brezvoljnemu človeku nekaj za pod zob in bo kmalu dober.

Kaj je prebava?

Prebava je mehanski in tudi kemični proces za razgradnjo hrane na osnovne sestavine, da jih telo lahko sprejme, absorbira v kri. Vedeti moramo, da samo na osnovne hranilne snovi razgrajena hrana lahko vstopa v krvni obtok. Mehansko-kemična prebava je pravzaprav prvi pogoj za drugi življenjski proces, ki mu pravimo presnova in poteka na celični ravni.

Vse sestavine hrane so razgradljive bodisi v kislem bodisi v bazičnem okolju. Zato imamo encime, ki delujejo v enem ali pa drugem okolju. Tako imamo v želodcu močno kislo okolje z od 1,5 do 2 pH. Kislost pa naglo pade v dvanajstniku, kjer je sprva 5,5 pH in na koncu doseže vrednost 7,5 pH, kar že pomeni rahlo alkalno oziroma bazično okolje. Enako je potem v preostalem delu tankega črevesja, v katerem se bazičnost še precej poveča.

V procesu prebave moramo živila razgraditi na hranilne snovi: beljakovine na aminokisline, ogljikove hidrate na glukozo, maščobe pa na maščobne kisline. Odločilni pri prebavi so - prebavni encimi.

Prebavni encimi morajo v celotnem prebavnem traktu hrano razgraditi na osnovne sestavine, da lahko te prek črevesja preidejo v kri, limfo in naposled v celice. Encimi so tudi del prebavnih sokov v želodcu, jetrih, žolčniku, trebušni slinavki in črevesju. Brez črevesnih encimov resorbcija razgrajenih hranil prek črevesne stene sploh ni mogoča. Nekoliko ekspresivno rečeno, če ne bi imeli črevesnih encimov, bi pri polnem želodcu in trebuhu umrli od lakote.

Pri tem ima vsak prebavni encim točno določeno nalogo. Tako na primer encim, ki razgrajuje beljakovine, ne more predelovati maščob, ali encim, ki kvasi ogljikove hidrate, ne more prebavljati beljakovin. Encim amilaza razgrajuje ogljikove hidrate na osnovne sestavine, proteaze razgrajujejo beljakovine, maščobe pa lipaze.

Čeprav telo samo izdeluje prebavne in tudi presnovne encime, je dobro, da mu pomagamo z encimi, ki jih vnesemo v telo s hrano. Zelo veliko prebavnih encimov imata zelenjava in sadje. Zato uživajmo veliko sveže zelenjave, ki naj spremlja vsak obrok čez dan, tudi zajtrk in malice. Vse skupaj dopolnimo z jabolki in drugim sezonskim sadjem. Ker so za dobro delo encimov nujni tudi vitamini in minerali, je prav, da uživamo tudi te. Dobimo jih prav tako v sadju in zelenjavi, v pivskem kvasu, polnozrnatih žitnih izdelkih, v oreščkih, mleku in mlečnih izdelkih, mesu in ribah.

Do vstopa v debelo črevo so prebavni encimi in sokovi hrano prebavili in hranilne snovi, razgrajene na manjše molekule, je kri lahko počrpala prek črevesnih sten ter jih odnesla do celic. V debelem črevesu poteka le še vsrkavanje vode ter mineralnih snovi in vitaminov.

Kaj pa je presnova?

Drugi nadaljnji, a samo kemični proces pridobivanja snovi za življenje je - presnova. Ta poteka v celicah. V procesu presnove sodelujejo presnovni encimi v celicah, ki presnovijo med prebavo razgrajene snovi, torej hranila iz hrane, v človeku lastne snovi.

Presnovni encimi nastajajo in delujejo na celični ravni. Tudi v celicah imajo vlogo katalizatorjev ter nadzornikov nad potekom biokemičnih sprememb pri presnovitvi hranil in nastajanju energije. Tudi presnovni encimi so kot katalizatorji presnovnih procesov prav tako specifični in vsak deluje bliskovito hitro na točno določene snovi, velikokrat na samo eno ali na nekaj njih, pa naj gre pri tem za spodbujanje ali zaviranje reakcij.

Presnovni encimi zato delujejo neodvisno drug od drugega, sočasno in usmerjeno. Pri procesih, ki jih katalizirajo, se lahko energija sprošča ali porablja, v obeh primerih pa je vloga encimov nujna za normalno hitrost delovanja organizma kot celote. Brez encimov bi biokemični procesi potekali prepočasi, da bi bili koristni za celice in življenje sploh ne bi bilo mogoče.

Presnova ni odvisna samo od presnovnih encimov, marveč tudi od prehrane. Čeprav presnovni encimi nastajajo v celicah v skladu z ukazi iz genskih zapisov, je tudi za presnovo pomembna dobra raznovrstna in zadostna prehrana. Prav nič ne pomaga, če bi imeli veliko presnovnih encimov, a ti ne bi imeli na voljo dovolj hranilnih snovi, beljakovin, ogljikovih hidratov, maščobnih kislin, vitaminov in mineralov, da bi jih lahko presnovili v človeku lastne snovi.

Če sklenemo: dobro prebavo in učinkovito presnovo in s tem dobro psihofizično počutje bomo dosegli samo z raznovrstno prehrano iz vseh skupin živalskih in rastlinskih živil, ki so bogata z beljakovinami, ogljikovimi hidrati in maščobami, z encimi ter z vitamini in minerali.

Recept za govejo juho

Potrebujemo 1 kg govedine (rebra, rep, bočnik) in kakšno kost z mozgom, 3 korene (rdeče in rumene), peteršiljevo korenino, pol gomolja zelene, 2 manjša pora, čebulo, kolerabo ali pastinak, ščepec soli in popra, nekaj vejic luštreka.

Juho kuhamo v velikem loncu. Zelenjavo operemo, čebulo olupimo in razrežemo na polovico ali četrtine. Na manjše kose razrežemo tudi por, gomolj zelene in drugih sestavin. Vse sestavine damo v mrzlo vodo, previdno solimo in zavremo. Takoj zmanjšamo ogenj na minimum. Juha sme v loncu komaj zaznavno vreti v napol pokriti posodi. Kuhamo jo več ur. Jaz začnem kuhati zvečer in jo kuham vso noč. Pred uporabo juho precedimo in vanjo zakuhamo ribano kašo, rezance, ali žličnike.

---