Ivan se je razveselil nove harmonike - iz kamna

Kdove koliko harmonik je šlo skozi roke Ivana Šekoranje s Seče, kar petkratnega državnega prvaka v igranju frajtonarice med veterani in dobitnika nič koliko pokalov. Na harmoniko je začel igrati kot kratkohlačnik, v osnovni šoli, prvo harmoniko mu je kupil oče, sledile so ji še mnoge. A take, kot jo je dobil nedavno, za svoj 70. rojstni dan, najbrž nima nihče - je namreč kamnita. Izklesal jo je njegov prijatelj in sosed Uroš Štibilj.

Ivan Šekoranja in harmonika - to je neločljivi dvojec že več kot 60 let. Za igranje ga je navdušil oče, od osnovne šole se Ivan ni več ločil od tega instrumenta. Seveda pa jih je v teh dolgih letih tudi kar nekaj zamenjal, po načelu staro za novo. Toda zadnja, ki jo je dobil, bo vedno ostala pri njem. Je namreč kamnita, Ivan pa jo je postavil ob potki, ki vodi k njihovi družinski hiši v Seči. “Da jo lahko ves čas gledam. In tudi drugi jo opazijo. Kako je ne bi, je res nekaj posebnega,” pravi.

Ko smo ga obiskali, je bila harmonika ne le na svojem mestu, ampak so jo že obdajale na novo posajene rože. “Je lepa harmonika, a ne? Pa rožice tudi,” je pred hišo čebljala vnukinja Anja v družbi nonota Ivana, za katerega je bila kamnita harmonika najlepše darilo za njegov 70. rojstni dan.

“Harmoniko igram vsak dan vsaj po uro in pol. Igram za svojo dušo, seveda pa ponavljam tudi folklorne splete, da mi ne gredo v pozabo. Spleti iz Istre, Trsta, Kostela ... Ko vse odigram, pa začnem 'tolči' še Slaka in Miheliča.”

Ivan Šekoranja petkratni slovenski državni prvak v igranju frajtonarice v kategoriji veteranov

Kamnita je za vselej

Kot harmonikar z dušo in srcem si je že več let želel harmoniko, izklesano iz kamna. Večkrat je za to prosil tudi kiparje, ki ustvarjajo na Forma vivi, streljal od njegovega doma, pa iz tega ni bilo nič. Že je kazalo, da mu bo ostal v rokah le model harmonike, ki ga je izrezal iz stiropora, ko se je pred nekaj meseci obrnilo drugače.

Za to je poskrbel njegov prvi sosed in prijatelj Uroš Štibilj. Skupaj sta večkrat tudi nastopala, Uroš namreč igra kohon, ki sodi med tolkala. Ko je pred časom slišal, da bo Ivan konec novembra dopolnil 70 let, se je odločil, da bo sprejel ta “kamniti” izziv. Uroš je spreten, kot samostojni podjetnik se ukvarja s hišnimi popravili in vzdrževanjem, z gradbenimi deli; dela tudi s kamnom, škarpe in podobno. Kamen ima rad, ampak s klesanjem ni imel izkušenj, sploh pa ne z umetniškim. Ni se ustrašil izziva in je Ivanu rekel, da mu bo harmoniko v naravni velikosti izklesal on. V Vinjolah si je uredil delovni kotiček na prostem, pripravil orodje in ko je prispela kamnita gmota, se je lotil dela.

“Približno 40 ur sem jo klesal, od konca septembra marsikatero popoldne po nekaj ur. Najtežje je bilo izklesati meh, z vsemi tistimi gubami. Kamen ne dovoljuje hitenja; če hitiš, se hitro kaj odkruši, kar se ne bi smelo, poti nazaj pa ni.”

Uroš Štibilj izdelovalec harmonike iz kamna

Klesal jo je 40 ur, tehta pa 13o kilogramov

Pred tem je seveda natančno preučil harmoniko, ki mu je služila kot model. Iz kosa belega kamna, istrskega kanfanarja, ki je tehtal približno 300 kilogramov, je najprej previdno odstranil odvečne plasti in počasi so se pod njegovimi spretnimi prsti začeli kazati prvi obrisi instrumenta, ki Ivanu pomeni vse. Orodje, s katerimi je Uroš oblikoval istrski marmor, je bila kotna brusilka, “fleksarica”, v družbi z dletom za kamen, seveda pa tudi velika mera potrpežljivosti.

“Približno 40 ur sem jo klesal, od konca septembra marsikatero popoldne po nekaj ur. Najtežje je bilo izklesati meh, z vsemi tistimi gubami. Kamen ne dovoljuje hitenja; če hitiš, se hitro kaj odkruši, kar se ne bi smelo, poti nazaj pa ni,” pravi Uroš, zadovoljen, da mu je uspelo izklesati harmoniko in da se je Ivanu tako uresničila dolgoletna želja. Sprva je razmišljal, da bo odstranil le manjši del okoli gumbov na harmoniki. Gre za občutljivo klesanje, če slučajno zdrsne dleto, lahko gumb “odleti”. A na koncu se je odločil, da bo tvegal in je odstranil ves odvečen kamen na ploskvi, tako da so gumbi lepo “pogledali” ven. Kot pri čisto pravi harmoniki.

Uroš Štibilj je harmoniko v naravni velikosti klesal približno 40 ur.

“Take pa res nima noben na svetu,” pravi Ivan in jo poboža, potem pa hitro poprime za pravo harmoniko in raztegne meh. Ja, harmonika je njegovo življenje, njegova strast. To dokazujejo njegove oči, ki se ob igranju zaiskrijo, pa tudi cela vrsta pokalov, ki si jih je priigral. “Polna hišo jih imamo. V dolgih letih se jih je nabralo veliko. Harmonika je njegova ljubezen in skoraj ni dneva, da ne bi zaigral nanjo,” pravi žena Nežka.

“No, prav nedavno je kak teden nisem igral, drugače pa igram vsak dan po uro in pol, pogosto pa tudi več. Igram za svojo dušo, seveda pa ponavljam tudi folklorne splete, da mi ne gredo v pozabo. Spleti iz Istre, Trsta, Kostela ... Ko vse odigram, mineta malone dve uri. Potem pa začnem 'tolči' še Slaka in Miheliča, ” oriše svoj dan. Lojze Slak je bil za Ivana vselej legenda in vzor.

Petkratni slovenski prvak med veterani

Ivan se je pred 70 leti rodil v Kočevju in ko je bil star šest let, se je njegova družina preselila k morju. Oče je namreč dobil službo v ladjedelnici, ki je bila tedaj v Portorožu. Ivan je rasel ob zvokih harmonike, saj je ta instrument igral tudi njegov oče. Harmonika je osvojila tudi Ivanovo srce, začel je s klavirsko.

V tistih časih pri nas ni bilo šolanja za diatonično harmoniko, Ivan je tako samouk. A kakšen! Je namreč petkratni slovenski državni prvak v igranju frajtonarice v kategoriji veteranov (Zlata harmonika Ljubečne). “Ljubečna je zakon. Med druženjem v Ljubečni sem spoznal veliko ljudi, postali smo prijatelji, s katerimi se še danes družimo. Krasno vzdušje, veseli ljudje, pet zaporednih zmag v skupini veteranov mi ogromno pomenijo,” pravi Ivan.

Ivan z vnukinjo Anjo ob kamniti harmoniki, ki vzbuja tudi veliko pozornosti mimoidočih.

Med več kot 60 pokali, ki jih je osvojil na različnih tekmovanjih po vsej Sloveniji in v italijanskih krajih ob meji, pa posebno mesto pripada pokalu, ki ga je Ivan osvojil pred dvema letoma. Postal je svetovni prvak v igranju diatonične harmonike v kategoriji nad 50 let.

Prsti “leteli” po gumbih, a tekle so tudi solze po licih

“Da sem šel na to tekmovanje, je zasluga izjemnega zamejskega harmonikarja, Denisa Novata. Pravzaprav brez njega ne bi niti vedel, da je to tekmovanje pri nas. On mi je povedal, da bo prvič tudi kategorija za harmonikarje nad 50 let, in me spodbujal, naj se prijavim. In sem se,” pravi Ivan.

Denis Novato, za katerega Ivan pravi, da je glede igranja harmonike zgodba zase, tisto leto ni tekmoval. Bil je med organizatorji, njegova zasluga je, da je bilo to tekmovanje, ki je sicer ponavadi v Italiji, tisto leto v Sloveniji, v Portorožu, čisto blizu Ivanovega doma. A Ivan je vseeno tik pred zdajci še omahoval. “Veste, kakšna konkurenca je to bila! Sem kar nekaj časa tuhtal, ali naj sploh grem,” se spominja. “Jaz sem mu rekla, naj gre, če se je že prijavil, da pravzaprav skoraj mora. Še dobro, da je vendarle šel, saj je na koncu zmagal v svoji kategoriji,” ponosno razlaga žena Nežka. “Bila je polna dvorana, enkratno vzdušje. Na podelitvi so mi od veselja kar solze stekle po licih. Nikoli prej nisem jokal, tokrat pa brez solz ni šlo,” ganjeno pripoveduje. Ko govori o igranju na harmoniko, pravi, da se zlijeta dve duši - duša harmonike in duša godca.

V prizidku ob hiši Ivan vsak dan igra harmoniko - zato da vadi folklorne splete, a predvsem za dušo.

Ivanu ta pokal ogromno pomeni tudi zato, ker je bilo to tekmovanje nekaj posebnega. Otvorila ga je namreč seniorska skupina Folklorne skupine Val Piran, pri kateri je Ivan že desetletja glavni harmonikar. “Bil sem v dveh vlogah. Najprej sem nastopil skupaj z njimi, potem pa še kot tekmovalec v svoji kategoriji.”

Skoraj 3o let s seniorji Folklorne skupine Val Piran

Pri Šekoranjevih je bila glasba vedno doma. Oče je v svet glasbe poleg Ivana pritegnil še drugega sina. “Ustanovili smo družinski bend - oče na harmoniki, brat Karlo na kitari, jaz pa na kontrabasu. Večinoma smo nastopali po počitniških domovih,” se spominja Ivan. Od tedaj je skorajda nemogoče našteti vse ansamble, v katerih je Ivan nastopal, a pri srcu so mu še posebej nastopi z ansambloma Tramontana in Istrski vinogradniki.

Že več kot 30 let pa razteguje meh pri Folklorni skupini Val Piran, ki ima vodstveno in seniorsko skupino. “Ivan je glavni harmonikar v naši seniorski skupini, in to že kakih 3o let. Zelo ga imamo radi. Brez harmonike pri folklorni skupini tako ali tako ne gre, a Ivan zna narediti še posebno vzdušje. Je vesel in zabaven človek, vsi skupaj pa poskrbimo, da nastopamo in se prijetno družimo,” ga pohvali Majda Dobravc, predsednica Folklorne skupina Val Piran - seniorji. In hitro še doda, da je Ivan izredno zanesljiv. “Kadar koli ga pokličemo, pride, pa naj bodo nastopi dopoldne, popoldne ali zvečer. Da ne govorimo o tem, kako izvrsten harmonikar je. Na nastopih ga vedno predstavimo kot petkratno zlato harmoniko.”

Dokler ni bilo omejitev zaradi korone, so seniorji Folklorne skupine Val Piran veliko nastopali, predlani so imeli denimo 33 nastopov.

Pred dvema letoma je postal svetovni prvak v igranju diatonične harmonike v kategoriji nad 50 let. Manjši pokal pa je z lanskega tekmovanja v igranju frajtonarice Senožečah, kjer je med veterani osvojil prvo mesto.

Ivan je s folklorno skupino veliko nastopal tudi po domovih za upokojence, večkrat pa je šel tudi sam in stanovalcem popestril popoldan. Včasih je v te domove hodil tudi z Andrejem Jelačinom, ki je znan kot Toni Karjola. “Pred leti, ko je predstavljal svojo novo knjigo, me je - skupaj s harmoniko - na oder pripeljal kar v karjoli. Upokojenci so se zelo zabavali.”

Posebno mesto v njegovem spominu pa imajo nastopi med slovenskim izseljenci v ZDA in Kanadi. Tam je Ivan nastopal v okviru ansambla Tramontana, čez lužo so odpotovali dvakrat. “Kako so nas tamkajšnji Slovenci sprejeli in kako so se veselili naših nastopov! Tistega vzdušja ne bom nikoli pozabil. Še zdaj se mi koža naježi, ko se spomnim, pa čeprav je minilo že toliko let.”

Prav nastopi v ZDA in Kanadi v Ivanov spomin prikličejo anekdoto. Ko so prileteli na letališče v Kanadi, so morali nastopajoči skozi postopke, ki veljajo ob vstopu v to državo. Niso bili vsi skupaj, Ivan je bil v vrsti na drugem koncu in tako ločen od ostalih. “Ti so se, ko so opravili formalnosti, usedli v kombi, ki so ga priskrbeli organizatorji, in se kar odpeljali. Šele po nekaj kilometrih so ugotovili, da me ni. 'Pozabili smo harmonikarja', so bili zgroženi. Hitro so se obrnili in me prišli iskat,” se še zdaj smeje Ivan.

“Lepo je, da je skozi vsa ta dolga leta ohranil to svojo ljubezen do harmonike,” o Ivanovi strasti pravi žena Nežka. Tudi ona je v mladosti nastopala - kot pevka, pravzaprav sta se z Ivanom spoznala prav zaradi glasbe. Nežka je pela, Ivan igral harmoniko, vmes pa je prišla ljubezen. Prihodnje leto decembra bosta praznovala zlato poroko in harmonika ne bo smela manjkati. In kdo bo tedaj igral? “Ne vem, kako bo. Bom kar jaz. Eno je gotovo: brez harmonike ne bo šlo. Mi pravijo, da mi z leti prsti še hitreje letijo po gumbih,” še pravi Ivan.


Najbolj brano