Delfini so v resnih težavah

Mnogi si morske sesalce še vedno predstavljajo kot nekaj eksotičnega, nekaj, kar živi, na primer, na Karibih ali na Antarktiki. A dejstvo je, da so stalno prisotni tudi v slovenskem morju. Med Koprom in Portorožem resda ne bomo srečali največjega med njimi, sinjega kita - njegov dom so namreč hladna polarna morja -, bomo pa zato lahko med igro opazovali velike pliskavke iz družine delfinov, ki sodijo med kite. A tako kot po ostalih svetovnih morjih tudi v našem nanje prežijo številne nevarnosti, ki ogrožajo njihov obstoj. Pod vse pa se podpisuje najvišji na evolucijski lestvici - človek.

 Velika pliskavka je edini stalni prebivalec slovenskega morja med kiti. Foto: Tilen Genov
Velika pliskavka je edini stalni prebivalec slovenskega morja med kiti. Foto: Tilen Genov

Morski sesalci (kiti, delfini, tjulnji, morski levi, mroži in ostali) so posebna skupina živali. Ti potomci kopenskih sesalcev so se na vodno okolje prilagodili na izjemne načine, njihove prilagoditve pa so verjetno ene izmed najbolj ekstremnih med sesalci. Poleg tega, da imajo pomembno vlogo v morskih ekosistemih, saj so uvrščeni na vrh prehranjevalne verige, so morski sesalci kot karizmatične živali tudi pomembni “ambasadorji” morja.

A večina morskih sesalcev je trenutno v resnih težavah. “Nevarnosti, kot so zapletanje v ribiške mreže, povečan hrup v morju, naleti plovil, kemično onesnaženje, odpadki v morju, klimatske spremembe in načrtno ubijanje, predstavljajo resno tveganje za izumrtje nekaterih populacij in vrst,” je na nedavnem Famnitovem biološkem večeru z naslovom Morski sesalci v 21. stoletju opozoril mag. Tilen Genov, asistent na oddelku za biodiverziteto Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije (Famnit) Univerze na Primorskem.

Flipper živi tudi pri nas

Najbolj poznana in priljubljena med vsemi morskimi sesalci je velika pliskavka iz družine delfinov, ki poseljuje skoraj vsa morja in oceane. Flipper, kot ji po zaslugi priljubljene televizijske nanizanke (in kasneje tudi filma) pravijo mnogi, živi tudi pri nas. Pravzaprav je velika pliskavka edini stalni prebivalec slovenskega morja med kiti. “Če kdaj posedite na koprskem pomolu ali na piranski Punti, bodite pozorni na dogajanje na morju. Lahko uzrete marsikaj zanimivega,” je k opazovanju delfinov povabil Tilen Genov, ustanovitelj in predsednik društva Morigenos, ki delfine v slovenskem morju preučuje in spremlja že od leta 2002.

“V slovenskem morju živi med 40 in 150 delfinov. Tukaj se prehranjujejo, razmnožujejo in skrbijo za mladičke, igrajo in počivajo ... Nekatere od teh delfinov smo doslej opazili prav vsako leto, kar pomeni, da v našem morju dejansko živijo in da nas ne obiščejo zgolj naključno, ko na primer sledijo ladjam,” je pojasnil. Raziskovalci društva Morigenos so ugotovili, da živijo delfini v Koprskem zalivu v dveh glavnih skupinah, znotraj katerih so vezi zelo močne, med seboj pa se skupini ne mešata. Ena skupina se v bližini slovenske obale pojavlja v dopoldanskih urah, druga pa le v popoldanskih oziroma večernih urah. “To je postal tako izrazit vzorec, da smo jih dejansko začeli imenovati kar večerna in jutranja skupina. Tovrstnega fenomena - časovnega ločevanja, še nikjer na svetu ne poznajo,” je razkril Genov. Jutranjiki zelo pogosto sledijo ribiškim barkam - kočam, večerniki pa nimajo te navade. Poleti raje zaplavajo med rumene boje na piranski punti in navdušijo (ali pa prestrašijo) kopalce.

Hrbtna plavut je kot prstni odtis

Glavna metoda proučevanja delfinov je tako imenovana fotoidentifikacija. “Delfine fotografiramo in jih prepoznavamo po njihovih naravnih oznakah (zarezah in brazgotinah) na hrbtni plavuti. Te so kot prstni odtis. Oznake pa niso le posledica igre ali bojev med delfini ampak tudi poškodb plovil ali zapletanja v ribiške mreže,” je našteval Genov.

“Dejstvo je, da se morski sesalci srečujejo s pestrim naborom groženj s strani človeka,” je nadaljeval. Prva očitna grožnja je namerno ubijanje. “Pri nas sicer tega ni, po svetu pa še vedno obstaja. Če omenim samo kitolov. Komercialnega je večina držav že prepovedala, še vedno pa ga izvajata Islandija in Norveška. Japonska je ubijanje kitov zamaskirala pod oznako 'znanstveni kitolov'. Obstaja še tretja oblika, tako imenovani priobalni kitolov, ki ga izvajajo domorodna ljudstva, denimo na Grenlandiji in Aljski. Temu tradicionalnemu načinu lova za potrebe preživetja večina držav ne nasprotuje.”

Največji problem za večino morskih sesalcev pa je naključni ulov v ribiške mreže. Na tak način na svetu umre nekaj 100.000 morskih sesalcev na leto, kar je za počasi razmnožujoče se živali, kot so kiti, delfini in drugi, alarmantna številka. Mnoge živali, ki se zapletejo v ribiško mrežo, pogosto ne poginejo takoj, ampak jih čaka dolgotrajno in mučno umiranje. “Poznan je primer iz Koprskega zaliva, kjer se je delfinjemu mladiču košček mreže zagozdil v hrbtno plavut. Mnogo ljudi nas je že vprašalo, zakaj mu ne pomagamo. Odgovor je, ker je to nemogoče. Ne moremo ga ujeti in osamiti od svoje mame, od katere je odvisen. In tudi če bi ga poskušali ujeti, bi tvegali, da doživi tako imenovali akutni stres. Včasih namreč delfini umrejo od nenadnega strahu. Zakaj pa ga ne omamimo, nas sprašujejo drugi. Ker ga ne moremo. Delfini ne dihajo avtomatično in če ga uspavamo, bo nehal dihati in bo poginil.”

Nevarno srečanje s plovili

Ena glavnih groženj delfinom v slovenskem morju pa je poletni pomorski promet. Velike ladje v koprsko pristanišče vplujejo vselej po isti poti, poleg tega pa proizvajajo zvoke nizkih frekvenc in jih delfini že na daleč slišijo, zato se jim lahko izognejo. Problem pa so manjša plovila, saj proizvajajo zvoke visokih frekvenc, ki se ponavadi prekrivajo s frekvencami, ki jih delfini uporabljajo za orientacijo in komunikacijo. “Poleg tega so ta plovila hitra in nepredvidljiva, saj lahko hitro menjajo smer, se ustavijo, pospešijo ... In ne nazadnje: teh plovil je poleti res veliko, tudi po 300 na dan smo jih našteli samo okrog Pirana. Sedaj pa si predstavljate delfina, kako se prebija skozi ves ta hrup in gnečo. To je tako, kot če bi v polni diskoteki poskušali priti z ene strani plesišča na drugo, ne da bi se koga dotaknili. To je povsem nemogoče! Zato se pogosto dogaja, da plovila poškodujejo delfine, saj se jim živali v vsej tej zmedenosti in hrupu enostavno ne morejo izogniti.”

Poškodbe ob trku so lahko usodne, nemalokrat pa jo delfin odnese “le” z brazgotinami ali manjkajočim delom repa ali plavuti. “Zato v okviru društva dajemo velik poudarek ozaveščanju in izobraževanju javnosti, saj menimo, da z zelo preprostimi ukrepi vsakdo od nas lahko prispeva k bolj varnemu okolju za delfine.” Že to, da so ljudje bolj pozorni na to, kje vozijo, in da zmanjšajo hitrost plovila, ko zagledajo delfine, bistveno pripomore k večji varnosti. “Dobro se je zavedati, da smo mi v njihovem okolju gosti in ne obratno,” polaga Tilen Genov na srce ljudem.

Biodiverziteta ali biotska raznovrstnost je ena najpomembnejših in najdragocenejših naravnih dobrin. Zaradi posledic človeškega delovanja pa je danes v drastičnem upadu; na tisoče vrst bo v naslednjih desetletjih izginilo, mnoge od teh prej, kot jih bomo sploh dodobra spoznali. Varstvena biologija - mlada, aplikativna, interdisciplinarna znanost - je nastala kot odgovor znanstvene skupnosti na globalno krizo biodiverzitete in predstavlja eno ključnih znanosti 21. stoletja. S sprejemom in večanjem števila študentov naravoslovnih ved na Univerzi na Primorskem (UP) je dozorela ideja, da bi v okviru Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije (FAMNIT) pripravljali redna mesečna predavanja iz različnih področij naravoslovja. Z Biološkimi večeri želijo predstaviti čim več različnih raziskav biodiverzitete, tega izjemno raznolikega in zanimivega področja znotraj biologije. Na brezplačna predavanja vabijo vse, ki jih zanima področje biodiverzitete in varstva narave.

Ladijski promet pa je povezan še z enim problemom - podvodnim hrupom. Po svetu je vedno več ladijskega prometa. Primarno frekvenčno območje hrupa, ki ga proizvajajo ladje, se prekriva s frekvenčnim območjem kar nekaj vrst kitov, rib, plavutonožcev in nekaterih delfinov. “A tudi za to obstajajo rešitve,” je prepričan Genov. “V Bostonu, na primer, so glavne plovne poti nekoliko zamaknili proti severu in se tako izognili območju, kjer se zadržuje največ kitov,” je pojasnil. Hrup, in to strašanski, povzročajo tudi seizmične raziskave, s katerimi iščejo zaloge nafte in zemeljskega plina. “Hrup vodnih topov doseže vse tja do 255 decibelov. Za primerjavo naj povem, da je to veliko glasneje, kot če bi vam letalo vzletelo prav blizu ušesa.”

Posebno poglavje so morski odpadki, ki jih je v morju vedno več. Odpadne mreže, plastika, obroči, gume ... “Živali se zagozdijo vanje in če se, denimo, obroč zagozdi mladiču okoli vratu, ga med odraščanjem čaka mučna in dolgotrajna smrt.” Velik problem v 21. stoletju pa je tako imenovana mikroplastika. “Veliko odpadkov razpade na drobne delce, ki so še večji problem, saj jih nikakor ne moreš več vzeti iz okolja. Ti majhni delci mikroplastike končajo v vseh delih prehranjevalne verige. Prav bizarno je tudi, da v 21. stoletju dovoljujejo uporabo piling gelov, s katerimi spuščamo v vodotoke in posledično v morje plastiko. Tiste majhne modre pikice v gelu so namreč iz plastike,” ne more razumeti Genov.

Zakaj sploh preučevati delfine?

“Nekatere od teh živalskih vrst so nam lahko modelne vrste za preučevanje evolucije socialnega vedenja in inteligence,” pravi Tilen Genov. Delfine namreč pojmujemo kot inteligentne živali in to nam lahko posledično pove marsikaj tudi o naši lastni evoluciji. “S proučevanjem teh živali iščemo rešitve, in prav to je poanta varstvene biologije: da s pomočjo znanosti najdemo rešitve za okoljske probleme. Delfini so ljudem simpatični, javnost jih ima rada in zagotovo lažje predstavimo pomen varstva morja prek delfinov kot pa prek morskih kumar,” je prepričan Tilen Genov.

PETRA VIDRIH


Najbolj brano