Bučke, buče, buče velikanke ...

Pravkar sem se vrnila z delovnega sestanka za prihodnjo TV oddajo, ki jo bom imela v Robu na Dolenjskem. Pa so mi že takoj na začetku gospe potožile, kako močno pogrešajo nekdanja druženja za praznike, med njimi tudi za praznik buč, ki ga seveda ni na nobenem uradnem koledarju.

Praznik so si gospe naredile same, ko so pred desetletji spodbudile srečanje pridelovalk in predelovalk buč. Vedno so izbirale po obliki najbolj originalno bučo, pa najbolj zvito, skratka drugačno od povprečja. Ali pa bučo velikanko, tisto največjo, ki so jo pridelali kmetje v okolici. Zdaj pa je korona uničila vse, so bile razočarane. A pravijo, da bodo praznik vendarle naredile ...

Buče so res nekaj posebnega. Danes nihče ne reče več, češ da so dobre samo za prašiče, saj je mogoče iz njih narediti izredno veliko okusnih, zanimivih in izvirnih jedi, peciv in slaščic, celo bučno torto.

Buče premalo cenimo

Poznamo veliko sort buč, najbolj razširjena je navadna buča. Mednje sodijo tudi bučke, na Primorskem jim rečemo še cukini ali cuketi; v obeh primerih pa gre za majhne buče, razvite v Italiji. Povečini so podolgovate, a so tudi drugih oblik in barv. Na primer granatno okrogle, lahko so temno ali svetlo zelene, rdeče, oranžne, rumene ali celo beige barve pa pisane ..., pač odvisno od sorte. Bučke so stara kultura, saj so jih sodeč po arheoloških ostankih v Mehiki uporabljali za prehrano že pred 12.000 leti.

No, v Evropo so prišle šele po letu 1500 s tovorom, ki so ga ob vrnitvi iz Amerike pripeljale Kolumbove ladje. Zanimivo je, da so se na evropskih krožnikih buče uveljavile hitreje kot krompir. Nam najbližje, na gimnaziji v Gradcu, so se buče prvič pojavile na jedilniku dijakov že leta 1596. Toda že desetletje prej sta učenjaka Matthiolius in Camerarius popisala zdravilne učinke uživanja buč za odvajanje vode iz telesa. In nekaj desetletij pozneje so jih priporočali kot zdravilo pri vseh obolenjih želodca, ledvic in mehurja.

Kaj vsebujejo buče?

Buče imajo skoraj 95 odstotkov vode, le nekaj odstotkov sladkorja, zato imajo malo kalorij. Za dober odstotek je beljakovin in balastnih snovi. So bogate z vitamini in minerali. Od vitaminov so v bučah vitamini C, B1, B2, B5, B6, E, posredno A iz karotenoidov in vitamin K. Med minerali so: cink, kalij, magnezij, baker, železo, kalcij, jod, selen in mangan, mnogi v idealnem medsebojnem razmerju.

Buče so odličen vir zaščitnih karotenoidnih snovi in v manjši meri tudi flavonoidov. Karotenoidne snovi so v obliki alfakarotena, betakarotena, beta-kriptoksantina, luteina, likopena in zeaksantina. Vse te snovi delujejo skupaj in hkrati, zato je sinergični zdravilni učinek veliko večji in močnejši. Za nastajanje vitamina A v telesu je pomemben zlasti alfakaroten iz buč. Ker je zraven še maščoba, v kateri je vitamin A topen, lahko kar najhitreje doseže notranjost jeder celic, kjer je središče telesnega in duševnega zdravja. Vitamin A tu spodbuja delovanje genov in celično presnovo.

Buče vsebujejo kopico prebavnih encimov, med njimi encima diastaza, meaza ter emulzin, ki razgrajujejo škrob v sladkor in odplavljajo nerazgrajene škodljive ostanke iz telesa. Buče imajo tudi fitinsko kislino ali fitin, ki spodbuja transport kalija, magnezija, kalcija in cinka po telesu in tako krepi delovanje srca. Buče imajo tudi proteina edestin in globulin, nujna za prenos bakra, maščob, tiroksina in železa prek krvi v celice; s tem se izboljšujejo biokemični procesi v telesu.

Znana je bučna dieta za bolne na ledvicah in mehurju, in sicer: bučno meso zrežemo na kocke, dodamo svež zrel paradižnik in nekaj čebule in vse to dušimo v lastnem soku. Ne solimo, dodamo pa nekaj sladke ali kisle smetane. Ljudski glas tudi ve povedati, naj nosečnice, ki pogosto bruhajo, uživajo svežega bučnega mesa v obliki kompota ali napitka. Pri slabosti zaradi vožnje z avtomobilom ali morski bolezni pa naj prizadeti grizlja nepražena surova bučna semena.

Bučno olje

Buče iz katerih semen stiskajo bučno olje, so sprva imeli za krmo živine. Štajercem in Prekmurcem bučno olje pomeni toliko kot Primorcem oljčno olje, zato skoraj vsa semena iz letnega pridelka buč stisnejo v olje.

V bučnih semenih so večkrat nenasičene maščobne kisline omega 3 in omega 6, skupaj do 60 odstotkov, ter veliko nukleinskih kislin, ki popravljajo gene in nas pomlajujejo. V bučnih semenih so še steroli oziroma fitosteroli, skvalen in barvila. Steroli v bučnih pečkah so posebnost. Najpomembnejši fitosterol je delta-7- sterol, ki je zelo redek med rastlinami in blagodejno vpliva na moško prostato. Njegova kemična struktura je podobna dihidrotestosteronu (DHT), ki nastaja v prostati iz moškega spolnega hormona. Raziskave kažejo, da so velike količine DHT vzrok za bolezensko povečanje, divjo rast prostate. Vendar pa delta-7-steroli preprečuje vezavo in dodatno kopičenje molekul DHT v prostati, ker hitreje in lažje zasedejo prosta mesta na celičnih receptorjih. V semenih so tudi skvalen in barvila, med njimi klorofil in protoklorofil.

Med beljakovinami v bučnih semenih so globulini za prenos bakra, maščob, tiroksina in železa po krvi ter edestin, legumin in vitelin. Zraven sta še redki aminokislini: kukurbitin in citrulin. Prva uničuje črevesne zajedalce, druga pa razgrajuje amonijak in ga izloča iz telesa. Za ženske je pomemeben skvalen, ki spodbuja sintezo hormona vitkosti dehidroepiandrosterona (DHEA). Ta preprečuje nalaganje maščob okrog trebuha, zavira staranje in ohranja mladost... Semena ženskam okrepijo mišičje mehurja, zlasti po 40. letu starosti.

---