Bila je najhitrejša na celi ladji

Prek svojega facebook profila in spletnega portala Inovelmedia se je preteklo zimo dobesedno enkrat z enega in drugič z drugega konca sveta javljala Zarja Trkman iz Nove Gorice, ki je prikovana na voziček. Dobesedno pa zato, ker je potovala okrog sveta. In to ne kakorkoli, marveč z eno od luksuznih “belih ladij”, kot pravi potniškim ladjam. Čeprav tega ni načrtovala, je dokazala, da se tudi oseba na vozičku lahko poda na večmesečno pot okrog sveta. Poleg užitkov pa je prinesla spoznanje, da gre v Sloveniji ljudem kljub vsemu dobro.

Ime Novogoričanke Zarje Trkman je bilo v preteklih mesecih večkrat javno izpostavljeno iz več razlogov. Med drugim so ji v tamkajšnjem Društvu ljubiteljev vrtnic posvetili letošnji festival tega cvetja. Je namreč članica društva in večkrat obišče vrt z burbonkami ob samostanu na Kostanjevici. Še bolj pa je gospa srednjih let, ki jo marsikateri someščan pozna zato, ker se naokrog vozi z invalidskim vozičkom na električni pogon, pozornost pritegnila s pisanjem spletnega dnevnika o potovanju okrog sveta. In to z “belo ladjo”, kot jim tudi pravijo, torej s potniško ladjo.

Pluli, kjer prvi raziskovalci

“To je edini možni način,” je Trkmanova pojasnila, kako to, da se je na pot čez oceane odpravila z ladjo. Zanjo kot gibalno ovirano osebo, ki uporablja električni voziček, je letalo neprikladno. Ni sicer nameravala obkrožiti naše oble, marveč iti na običajno križarjenje. Vendar, kot pripoveduje, je med brskanjem po spletu naletela na takšno ponudbo in jo rezervirala.

“Kot invalidka sem se veliko bolje počutila po svetu. V Novi Gorici imam težave tudi zaradi odnosa ljudi. Najdejo se takšni, ki so zelo prijazni, a tudi takšni, ki te ne upoštevajo.”

Gre za štirimesečno križarjenje družbe Costa z vedno isto “belo ladjo”, kar je po razlagi sogovornice za invalida na vozičku dobrodošlo zlasti zato, ker je tako, kot bi bil ves čas nastanjen v istem hotelu. Vmes so postanki na celinah ali na otokih. Kot pojasni Trkmanova, je v ceno vključenih petnajst izletov, med drugim v mesta, kot so Rio de Janeiro, Buenos Aires in Auckland.

Na ladjo se je vkrcala v Benetkah, pot pa jo je vodila čez Sredozemlje in prek Maroka ter Kanarskih otokov do Južne Amerike. Iz prve roke je lahko videla razmere na zloglasnem rtu Horn, nato pa na rajski Polineziji. Ladja je v nadaljevanju potovanja plula do Nove Zelandije in Avstralije, pa na Bali, v Indonezijo, Singapur, Malezijo, Tajsko, na Šri Lanko, v Indijo in Dubaj. Tam je Trkmanova šla tudi na safari. Zadnji postanek je bil Muškat v Omanu, kjer se je ponesrečila z vozičkom na manjši klančini. Križarjenje je torej morala predčasno zaključiti. Toda ker je tam ostala na zdravljenju, se je po ironiji usode z letalom vrnila v Benetke isti dan, kot je vplula Costina križarka z 12 nadstropji.

Najhitrejša potnica

“Dobila sem kabino s panoramskim oknom po vsej zunanji steni,” nam je sogovornica zaupala, kako je bila nastanjena. Kabina, pravzaprav apartma, ki so ji ga dodelili po spletu okoliščin, se je nahajala v četrtem od 12 nadstropji ladijske superstrukture (dela nad palubo). In bila je prirejena za invalide.

Na ladji je sicer pogrešala lekarno, kar se ji je zdelo presenetljivo, glede na to, da bolnišnica tam je. In motila jo je plačljivost telekomunikacijskih storitev, ki jih je potrebovala za pisanje dnevnika s popotovanja za spletni časopis Inovelmedia. Po drugi strani pa se je - edina invalidka na krovu brez spremstva - zlahka povsod gibala s svojimi električnimi vozički.

“Bila sem najhitrejša ženska na krovu,” se zna pošaliti Trkmanova. Zato, ker se je prevažala naokrog na napravi, ki gre hitreje od hoje. Hkrati je imela pred ostalimi potniki še eno prednost, če naj tako rečemo.

Zaradi sedenja na vozičku je manj občutila zibanje križarke. Kajti ves čas je bilo to čutiti, nam je razlagala, čeprav je potovanje v celoti minilo v ugodnem vremenu. Le med plovbo proti Novi Zelandiji se je križarki bližal ciklon, ki pa se mu je izognila, in izlet na Velikonočni otok je odpadel, ker je bilo morje preveč razburkano, da bi s čezoceanke v vodo spustili rešilne čolne. Tako je namreč posadka potnike spuščala na kopn0 povsod tam, kjer se je “bela ladja” morala zasidrati stran od obale zaradi preplitvega morja.

Po svetu so ljudje bolj prijazni kot doma

Med postanki je lahko Trkmanova spoznala, kako dobro je po svetu poskrbljeno za ljudi na vozičkih in tudi, kako jih dojemajo ljudje brez gibalnih ovir. Glede prvega je izpostavila Singapur, Dubaj, pa tudi Polinezijo, Novo Zelandijo, Avstralijo, prestolnico Omana Muškat, pa tudi bolj poznane budistične in hinduistične templje. Med arhitektonsko neurejena pa je vštela manjša mesta v Argentini in Čilu, Indijo ter brazilsko prestolnico Rio de Janeiro. Odnos ljudi pa je bil povsod dober, pravi.

“Kot invalidka sem se veliko bolje počutila po svetu. V Novi Gorici imam težave tudi zaradi odnosa ljudi. Najdejo se takšni, ki so zelo prijazni, a tudi takšni, ki te ne upoštevajo.” Na kopnem so ji ljudje radi priskočili na pomoč in na ladji se je prikupila več sopotnikom. Aurori, kot so jo imenovali zaradi lažje izgovorjave tuje različice njenega imena, so naposled pustili kar paket pisem oziroma posvetil. Predvsem pa je stkala prijateljske vezi z nekaterimi člani posadke iz vrst hotelskega osebja, ki je do nje, trdi, bilo izjemno.

Na “rajskih” ladjah ni za vse kot v raju

Ravno slednje pa je prineslo tudi spoznanje, ki ga bo Trkmanova nosila s seboj. Gre za razmere za delo na luksuzni križarki. “Hotelski uslužbenci so praktično sužnji, delajo za 500 evrov od jutra do večera osem mesecev zapored, v prostorih za potnike se smejo zadrževati le, ko tam delajo. V ozadju so zgodbe razseljenih družin; medtem ko starši delajo mesece na ladji, so otroci pri starih starših. V glavnem so to Filipinci, Indonezijci in Indijci. Častniki, večinoma Italijani, pa se do njih vedejo nesramno in so tudi nekoliko oholi.”

Takšna izkušnja spremeni tudi odnos do danes “aktualnih” migracij, ki jih sogovornica že prej ni obsojala. “Ti ljudje iščejo boljše življenje zase in za svoje bližnje. Vmes se seveda najde kdo, ki to izkoristi. Slovenci, ki so nastrojeni proti migrantom, naj poskušajo iti v svet s trebuhom za kruhom. Ker tu imamo mir, nezastrupljeno okolje, zagotovljeno zdravstvo in šolstvo, medtem ko po svetu vidiš vse mogoče,” poudarja Trkmanova. Zanjo je Slovenija kot raj. Delati na rajski ladji pa je lahko peklensko.

---