“Kdor kontrolira semena, ima v rokah prehrano vseh ljudi tega sveta”

Ko so zaposleni v Arche Noah, največji semenski banki v Evropi, letos aprila za javnost odprli svoj vrt in trgovino v kraju Schiltern na severu Avstrije, so doživeli šok. Naval na ekološko vzgojena semena in sadike je bil takšen, da so že po prvem vikendu ostali brez zalog.

Odpri galerijo

“Ljudje počasi dojemajo, da za kontrolo svetovnega prebivalstva niso več nujni orožje in vojaki. Kdor kontrolira semena, ima v rokah prehrano vseh ljudi tega sveta,” komentira Sanja Lončar, glavna predavateljica na seminarju Začimbna doživetja, ki je drugi julijski vikend potekal v Spodnji Avstriji.

“Multinacionalke že desetletja kupujejo semenska podjetja in lobirajo za zakonodajo, ki bo varovala njihove interese. S tem spodmikajo tla naši samooskrbi,” opozarja Lončarjeva. “Večino semen, ki jih bomo uporabili v naslednjem letu, bomo proizvedli v tem letu. Če bi se tem semenom kaj zgodilo, če jih prizadenejo suša, neurja, poplave ali sneg - in danes je resnično možno prav vse - bi naslednje leto imeli problem lakote velikih razsežnosti.”

Zato v zadnjem času tudi mnoge države iz strateških razlogov pospešeno shranjujejo semenski material. Tako kot stare civilizacije, ki so imele tako kakovostna semena, da so ta brez težav preživela tudi do sto let. Nekatera so preživela celo 4000 let, zato so lahko vzkalila, ko so jih našli v piramidah in jih znova zasejali.

Nevarna odvisnost od hibridnih semen

Semensko banko Arche Noah ali Noetovo barko so ustanovili leta 1990, vodi pa jo nevladna organizacija. Ustanovljena je bila na pobudo vrtičkarjev, kmetov in novinarjev, ki so bili zaskrbljeni nad prihodnostjo semen in avtohtonih sort.

V zadnjih stotih letih se je namreč diverziteta rastlin, ki jih človek goji za svojo hrano, povsod po svetu dramatično zmanjšala. Vzrok za to je industrijsko kmetijstvo, zaradi katerega je za vedno izgubljenih 75 odstotkov avtohtonih sort. Preostale še dodatno ogrožajo genski inženiring, klimatske spremembe in vojne.

“Že ves čas delovanja, torej že deset let, ljudi ozaveščamo o nujnosti samooskrbe,” pojasni Lončarjeva, gonilna sila projekta Skupaj za zdravje človeka in narave. Ko so dojeli, kakšna tempirana bomba je za civilizacijo odvisnost od hibridnih semen, so se začeli povezovati z vsemi, ki na tem področju iščejo trajnostne rešitve. Z Arche Noah tako sodelujejo že četrto leto.

Obisk semenske banke se začne na vrtu stare graščine, ki ga je Arche Noah odkupila za svoje potrebe. Na njem vsako leto zasejejo vsaj 600 rastlin in služi predvsem temu, da si obiskovalci, ki jih v poletni sezoni ni malo, lahko ogledajo, kako rastejo in kakšne so videti posamezne rastline, katerih semena in sadike lahko kasneje kupijo v trgovini.

Semena pridelujejo na še enem vrtu, ki ni odprt za javnost, in na nekaj partnerskih kmetijah. Obiskovalcem običajno ostane skrit tudi najdragocenejši prostor v kleti, kjer hranijo več kot 6000 semen avtohtonih sort vrtnin. “Imajo več kot 250 sort krompirja. Mislim, da imajo največ fižolovih sort, več kot 500, če se ne motim,” pojasni Lončarjeva.

Podobna banka tudi v Sloveniji

S pomočjo Arche Noah je začela delovati tudi prva semenska banka v Sloveniji, in sicer v Mariboru. “Sloveniji so podarili svoj softver za spremljanje in opisovanje semen. Pomagali so tudi s pravnimi nasveti in izkušnjami,” pove Lončarjeva.

Sodelovanje gre tudi v nasprotno smer. Tako v Arche Noah lahko vsako leto vidimo vse več avtohtonih semen, ki so prišla iz Slovenije. V praksi gre proces približno takole: v semensko banko prinesete semena in poveste, da gre, na primer, za mamin fižol. Tam bodo seme vzgojili in opazovali, kako visoko zraste rastlina, kakšne oblike in kakšnega okusa so njeni plodovi, kako le-te shranjujemo itd. Za vsako sorto naredijo nekakšno osebno izkaznico z vsemi podatki in fotografijami. V semenski banki torej ne zbirajo le semen, pač pa tudi dragocene podatke.

Vsak lahko prispeva k biološki diverziteti, tako da začne gojiti ogrožene sorte na svojem vrtu. Če nima vrta, pa je lahko vsaj bolj pozoren, kakšno hrano kupuje, so prepričani v Arche Noah. Na spletni strani imajo zapisano, da združujejo več kot 8000 članov. A tudi oni - tako kot podobne ekološko usmerjene organizacije in podjetja - skokovito rastejo, zato nam Inge, naša vodnica po vrtu in semenski banki, postreže s svežim podatkom: 12.000 članov, število pa še vedno narašča.

“Zadnje leto je bilo naše najuspešnejše,” je zadovoljna Inge. Prav oni so začeli s peticijo Zaščitimo semena, ki jo je podpisalo tudi mnogo Slovencev, skupaj pa so zbrali 400.000 podpisov in dosegli, da v Evropski uniji vrtičkarskih semen ni treba registrirati. Politično se angažirajo tudi pri drugih temah in podpirajo vse, kar povečuje biodiverziteto, zagotavlja zdravo in okusno hrano in ščiti pravice malih kmetov.

Letna članarina znaša 45 evrov oziroma 25 evrov za študente in upokojence. V zameno člani dobijo katalog semen, ki je dostopen tudi na internetu, vse leto prost vstop na vrt, desetodstotni popust v trgovini, revijo, ki izide štirikrat na leto, in popust pri izobraževanjih. Ni pa jim treba doma gojiti semen. Za to poskrbi približno 50 zaposlenih v Arche Noah in nekaj kmetov kooperantov. 20 ljudi je tam stalno zaposlenih, ostali, tako kot Inge, pa delajo sezonsko, od aprila do oktobra. “Čutiti je, da se ljudje vse bolj zavedajo, da želijo kaj spremeniti. In to je dober občutek,” pravi Inge.

Ljubljanski motovilec s Kitajske

Če imajo v Arche Noah 6000 vrst semen in če vsako leto zasejejo in obnovijo približno 600 vrst, nam preprosta matematika pove, da njihova semena zdržijo povprečno deset let. To je veliko več, kot zdržijo druga semena na tržišču. Kakovost semen, ki niso pridelana ekološko in tako skrbno kot v Arche Noah, je danes namreč zelo vprašljiva. Velikokrat iz semen, ki smo jih kupili, tudi ne zraste sorta, za katero proizvajalec trdi, da nam jo je prodal.

“Tudi če kupite, na primer, semena ljubljanskega motovilca, to še ne pomeni, da so bila vzgojena v Sloveniji. Semena slovenskih sort razmnožujejo tudi na Nizozemskem, v Braziliji ali zadnje čase še posebej na Kitajskem, in potem v Sloveniji slabo uspevajo,” pojasni Lončarjeva. “Tisti, ki se ukvarjajo s semeni, se zavedajo, da je ogromno sort že izgubljenih. Lahko pa ohranimo tiste, ki so nam še ostale,” doda. “Nič vam ne pomaga, če imamo zemljo, pa nimamo kakovostnih semen. Tudi če kakovostna semena lahko kupimo, se je dobro čim prej naučiti, kako jih pridelamo sami. Ne toliko zaradi prihranka, ampak zato, ker bo na tem slonelo preživetje naslednjih rodov.”

Če rastline ne razvajamo z gnojili in preveč zalivanja, lahko kakovostna semena vzgojimo tudi sami. A kljub temu najverjetneje ne tako kakovostna kot v Arche Noah, vsaj po navalu v njihovi trgovini sodeč.

Pozabljena moč začimb

Lončarjeva je skupaj s sodelavci seminar o začimbah zasnovala na temelju velikega uspeha, ki sta ga med bralci doživeli knjigi Ščepec rešitve in Ščepec védenja. “Bralci so me pogosto spraševali, kako smo prišli do spoznanj, ki jih opisujemo v knjigah,” pravi.

Obe knjigi na zanimiv način govorita o moči začimb, ki pravzaprav niso le sestavni del naše prehrane, pač pa tudi najmočnejša zdravila, kar jih poznamo. Zato so v preteklosti z začimbami na veliko trgovali; nekatere so bile dražje kot zlato. “Za dve tretjini sveta so začimbe zdravila prve izbire in najbolj spoštovana skupina zdravilnih rastlin. Le 'razviti' Evropejci in Američani so to pozabili in začimbe v današnjem času degradirali le na dodatke za izboljšanje okusa hrane,” opozarja Lončarjeva, ki je skupaj s Sabino Topolovec, Marijo Kočevar Fetah in Nadjo Bačac avtorica obeh knjižnih uspešnic.

“Že četrto leto se Ščepec rešitve prodaja enako kot prvo leto. Po 20.000 prodanih sem nehala šteti ... Mislim, da smo prodali nekaj več kot 25.000 izvodov,” je zadovoljna Lončarjeva. “Verjetno je napočil trenutek, da se spomnimo tega, kar smo včasih vedeli,” dodaja.

Naši predniki so o začimbah namreč vedeli toliko, da sodobna znanost lahko le potrjuje to, kar je bilo splošno znano že pred tisoč leti. “Čutim, da brez povezave z našimi koreninami in brez hvaležnosti do vseh, ki so pred nami odkrivali zdravilne moči narave, ne bomo mogli rešiti težav, s katerimi se danes srečujemo. Število ljudi, ki berejo naše knjige, priča, da pri tem očitno nismo osamljeni,” pravi Lončarjeva.

Nad ponovnim odkritjem začimb pa niso navdušeni le Slovenci, pač pa tudi Avstrijci in Nemci. Knjiga Ščepec rešitve je namreč prevedena tudi v nemščino, in tudi v Avstriji in Nemčiji gre prodaja zelo dobro. “Tudi za nas je uspeh knjige Ščepec rešitve na nemško govorečem področju veliko presenečenje,” priznava Lončarjeva. Kakšne posebne prodajne strategije niso imeli; knjigo so le postavili na nekaj prodajnih polic, in začela se je odlično prodajati. “Ker za nami ne stoji kapital, moč velikih založb in marketing, smo dejansko gledali le na to, da našo knjigo prodajajo ljudje, ki jih čutimo, in ki čutijo našo knjigo. Očitno to odlično funkcionira.”

Knjigo v nemškem prevodu so tako že ponatisnili. Samo v prejšnjem mesecu so v Avstriji prodali 600 izvodov, in to kljub temu, da je knjigo moč dobiti le v približno petini knjigarn. 15 avgusta pa na nemški trg pride tudi drugi del začimbne sage - Ščepec védenja.

Spodnja Avstrija ima posebna tla

“Osebno sem najbolj presenečena nad tem, da nemški in avstrijski bralci knjigo čutijo enako kot bralci v Sloveniji. Pišejo nam enake komentarje. To pomeni, da je v druge jezike moč prevesti tudi energijo; tega si prej nisem upala pričakovati,” priznava Lončarjeva. Na programu seminarja so poleg teoretičnega dela - ki večinoma poteka kar v avtobusu med prevažanjem z ene na drugo točko - še obiski samostanskih zeliščnih vrtov. Med zanimivejšimi postanki je obisk podjetja Sonnentor, ki prideluje vrhunska zelišča in o katerem smo več pisali v prejšnji številki Sobote. Približno 50 udeležencev navdušeno razpravlja tudi o svojih izkušnjah na vrtu.

“Ljudi nikoli ne sprašujemo, kaj v življenju počnejo, kaj so po izobrazbi ali kakšni so njihovi nazori,” pravi Lončarjeva. “Skupna vsem, ki prihajajo na naše seminarje, delavnice in predavanja, je želja po bolj celostnem pogledu na življenje. Pripravljeni so razmišljati s svojo glavo, in kar je še bolj pomembno, čutiti in slediti lastni vesti. Lokacije, ki jih obiskujemo v Avstriji, so odlična kulisa, da ljudje začutijo, kako je naš odnos do narave osnova vsega. Prav od tega je odvisno, koliko bomo od narave dobili v zameno.”

Seminar poteka v Spodnji Avstriji, ki morda Slovencem ni toliko poznana, organizatorji pa so tam našli veliko zanimivih točk. Posebna so predvsem tamkajšnja tla; gre za najstarejša nedotaknjena tla v Evropi, zato ima tudi zemlja tam posebno sestavo. Vsebuje veliko silicija in drugih snovi, ki so potrebni za dobro rast sadja, začimb in semen.

In res si je v Spodnji Avstriji moč ogledati veliko: od ostalin Keltov, ki pričajo o njihovem odnosu do narave, do zelo razvite samostanske medicine. “Vse to je tam enostavno videti in začutiti, zato se lahko v treh dneh sprehodimo skozi tri tisočletja naše zgodovine. Postane nam jasno, da če spremenimo zorni kot gledanja, spremenimo tudi to, kar imenujemo realnost,” je prepričana Lončarjeva.

Tako kot vsi njihovi seminarji ima tudi ta veliko plasti. Vsak vzame, kolikor lahko. Razen spoznanj o močeh začimb in načinu dela z njimi, se večino udeležencev najbolj dotakne, kako lahko posamezniki, ki imajo na začetku le idejo, a znajo slediti sebi, ustvarijo tako uspešna podjetja, kot sta denimo Sonnentor ali Arche Noah.

“V Sloveniji je opazno pomanjkanje zaupanja vase, iskanje zunanjih krivcev za lastno pasivnost. Tam pa se to pri mnogih razblini in ugotovijo, da ima vsak izmed nas veliko več moči, kot se mu zdi. Le svobode duha in zaupanja vase nam manjka,” meni Lončarjeva.

ALJA TASI

---