“24 laži v eni sekundi”

Pravkar snema dva dokumentarna filma, tik pred izidom je njegova knjiga, nekakšen učbenik o filmski fotografiji in montaži, Kako ujeti gibljive podobe. Petinšestdesetletni Radovan Čok, subtilni avtor fotografij, direktor fotografije v več kot sto filmih različnih žanrov in estetik, je skromen garač, duhovit, a povečini bolj molčeč opazovalec.

Je dobitnik številnih nagrad: od zlate ptice za fotografijo do Badjurovih in Kodakovih nagrad ter vesne na Slovenskem filmskem festivalu.

> Ko sva se dogovarjala za ta intervju, ste bili precej v stiski s časom. Pisali ste scenarij. Kaj pripravljate?

“To bo televizijska serija dokumentarnih portretov pomembnih Slovencev, ki niso več živi in so morda premalo poznani. Naslov serije bo torej Pozabljeni. Ponudili so mi, da bi se posvetil Branimirju Tumi, legendarnemu direktorju Triglav filma, ki je poznal vse evropske filmske standarde v svojem času, to je v 50. letih prejšnjega stoletja in še desetletja potem. Tuma je pri nas prvi začel z mednarodnimi filmskimi koprodukcijami, pripeljal je v Slovenijo Františka Čapa, po njegovi in Čapovi zaslugi je v Piranu nastal produkcijski center, da tu v tistih časih nismo prodajali samo kavic in lepot obmorske pokrajine. V piranskih studiih je nastajala kakovostna produkcija in takrat so se izoblikovali številni avtorji. Temu sem se v zadnjem času veliko posvečal, ob tem tudi usodi piranskih studiev, pa tudi samemu Čapu ob stoletnici njegovega rojstva. Drugi dokumentarec, ki ga pripravljam, govori o Sergeju Mašeri, pomembnem človeku za slovensko pomorsko integriteto.”

> Za tak scenarij je potrebnega veliko študija …

“Predvsem raziskovanja in brskanja po arhivih. Pri Mašeri ni namreč nobene žive priče več, pri Tumi pa jih je malo in so že v letih. Da, povsem sem v pripravah na snemanje, ki se bo vsak hip začelo. Ekipa je majhna, dva do pet članov, a se bo dalo delati.”

> Ste tako scenarist, režiser in direktor fotografije obenem?

“Ne povsem. Dokumentarca nastajata pri RTV Slovenija, tako da imam snemalno ekipo na voljo. Je pa veliko dela na meni.”

> Danes se vse začne in konča pri denarju. Vas primerno plačajo?

“To je relativno.”

> Če bi se primerjali z Zahodom?

“Se lahko kar zjočem.”

> Tri četrtine plačila je tako v zadovoljstvu pri delu, ker ga v denarju najbrž res ni?

“Da.”

> S fotografijo se ukvarjate od gimnazije sem. Se je ljubezen zgodila po naključju?

“Moj oče je bil fotoamater, pa me je to njegovo 'čaranje' v temnici že kot otroka pritegnilo. Dovolil mi je tudi, da sem se lahko igral z njegovim fotoaparatom, ja, lahko rečem, da sem se zares zgodaj znašel v magiji fotografije. Na gimnaziji pa sem se fotografiji posvetil v maturitetni nalogi, v mojih časih smo jih še pisali. Obsegala je kakšnih 57 strani. Sam sem si za področje izbral kemijo in z njo povezano fotografijo. Tako sem se tega lotil na nekoliko zahtevnejši ravni. Najbrž je bil to tudi vzrok, da sem se odločil za študij kemije in tehničnega pouka na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Nisem imel poguma, da bi študiral fotografijo. V Sloveniji to še ni bilo mogoče, za to, da bi šel v Zagreb ali Prago, pa nisem bil dovolj drzen. No, na pedagoški sem si pridobil precej tehničnega znanja, ki ga fotograf potrebuje, zlasti pri tehničnem pouku, en cel semester smo namreč imeli predavanja iz fotografije. V pedagoško smer pa sem zašel, ker je to izhajalo iz družine. Moj oče je bil učitelj. Ko sem prišel v Ljubljano, sem že kmalu odkril Kinoteko in film, zaradi česar je tudi študij nekoliko trpel. Tako kot je na gimnaziji šolanje trpelo zaradi nogometa.”

> Postane to strast?

“Zagotovo.”

> Poleg tega, da si mora fotograf pridobivati tehnično in kemijsko znanje, se mi zdi, da mora fotografija odsevati razpoloženje avtorja. Ali menite drugače?

“Kot v vsakem kreativnem poslu.”

> Človeku, ki piše, se zdi, da je z besedami to laže narediti …

“Ni, samo sredstva so druga, pa jezik je nekoliko drugačen, kot je govorica fotografije. Ni laže. Tudi za pisanje moraš razpolagati z določeno tehniko. Poznati je treba vsa pravila, da jih lahko kršiš. Le orodja so drugačna. Po mojem je to edina razlika. Je pa res nekaj drugega. Fotografija je individualno delo, film pa ne. Film je kolektiven produkt.”

> Za seboj imate kot direktor fotografije najmanj 15 celovečernih filmov, trideset dokumentarnih, čez osemdeset kratkih in prav toliko industrijskih filmov. Kakšna je pravzaprav vloga direktorja fotografije?

“Direktor fotografije je nekoliko neroden prevod, čeprav vsi svetovni jeziki uporabljajo ta termin. V angleščini to pomeni režiser vizualne podobe. Direktor fotografije je eden najpomembnejših sodelavcev režiserja, odgovoren za vizualno plat tega, kar scenarist napiše, režiser pa za tem spremeni v snemalno knjigo. Zamišljen koncept upodobitve torej, ki jo direktor fotografije realizira.”

> Kolikšna je pri tem vloga snemalca in kolikšna fotografa? Sta to ločeni funkciji in kako jih je mogoče deliti?

“To sta ločeni funkciji v industriji, tu se redko, zelo redko zgodi, da bi bila v obeh vlogah ista oseba. Vzrok je povsem praktičen. V ločenih vlogah je mogoče hitreje delati. Po drugi strani pa sta obe funkciji v evropskih in svetovnih kinematografijah navadno združeni v eni osebi.”

> Združitev obeh funkcij se zdi naravna in logična?

“Seveda.”

> Če nista združeni, kaj pravzaprav dela direktor fotografije? Izbira svetlobo?

“Predvsem gre za to. Fotografija je pisanje s svetlobo in kinematografija je isto, le da gre za gibljive slike.”

> Izbira čas dneva …

“Vse, kar je povezano s svetlobo. Seveda je veliko odvisno od tega, koliko je režiser vizualen tip ustvarjalca, kako si sam predstavlja kadriranje. Nekateri imajo velik smisel za to in to zares znajo početi. Ne pa vsi. Postaviti prizor v filmski prostor, mu narediti okvir - pred kamero imamo namreč tri dimenzije, na filmu samo dve - kako torej ustvariti iluzijo tridimenzionalnosti, to so zagotovo temeljne naloge režiserja in njegovih sodelavcev.”

> Se motim, ko razmišljam, da dajeta filmu estetsko razsežnost ob scenografiji, kostumografiji, vedenju oseb prav fotografija, svetloba?

“Nikakor se ne motite, a ne smete prezreti tonskega mojstra, zvok je za film prav tako izjemnega pomena.”

> Pravzaprav ni enostavno povezati vseh teh elementov in seveda več ljudi v celoto, ki pomeni film …

“Ni, a režiserju je še veliko teže, kot je direktorju fotografije.”

> Delali ste z veliko režiserji, s kom bi pa radi delali? Pa ne recite, da s Spielbergom …

“Nikoli nisem razmišljal o tem. Pač pa rad delam pri filmu, ko mi je blizu scenarij, ko gre za zahtevnost, ki mi predstavlja izziv, pri filmu, ki se nagiba v žanr, v katerem so pravila že davno postavljena. Kako ta žanr, ta tog kalup, obvladati z novo tehnologijo, z novimi estetikami fotografije, to me zagotovo vznemirja. Kako žanr obdržati in se ga hkrati osvoboditi …”

> Kateri žanr vam ustreza?

“Kar zadeva svetlobo in fotografijo, bi rekel, da noir.”

> Kako noir, saj se vse dogaja tako rekoč v temi?

(Se zasmeje)

> Mene navdušuje igra svetlobe, da zadiši po poletju, da skozi svetlobo začutimo minevanje časa, kot v filmu korejskega režiserja Ki-duk Kima Pomlad, poletje, jesen, zima ... in pomlad.

“Saj ne izključujem drugih žanrov. Noir je presegel črno-belo upodobitev. Tako je bolje uporabljati izraz neonoir. Črno-belih filmov skoraj ni več. Je pa tema zelo pomembna, v njej se marsikaj dogodi. Glejte, ko gremo v kino, v kinodvorano, ki ima filmske projektorje in gledamo 90 minut filma, gledamo na platnu samo 45 minut slike, ostalih 45 minut gledamo temo. Vsako sekundo se slika 24-krat zamenja in vmes je premor, tema. Ne vidimo je, a vendarle obstaja.”

> Se pravi, da pusti gledalca film 45 minut počivati?

“Ne vem, če ravno počiva, zagotovo pa gleda temo. Zato televizijo povsem drugače gledamo, ker na njej ni nikoli teme. Vedno je nekaj na ekranu in percepcija je zato drugačna. Enako velja za digitalni film.”

> Ko se ukvarjate s filmom, navadno fotografijo, ki jo imate prav tako radi, nekoliko zanemarite ali to počnete vzporedno?

“Sprva sem še delal vzporedno, potem pa ne več. Deset let sem živel od fotografije, predvsem reporterske, pa nekaj turistične, tudi dokumentacijske. Na začetku je bilo tudi zelo malo filmov, tako da sem kakšno desetletje paralelno jahal oba konja. Potem pa sem skoraj moral fotografijo nekoliko zanemariti. Komercialno je skoraj ne delam več.”

> Na internetu sem si prav sinoči ogledala dve: Obalo in Ulico. Nikjer ni človeka, čeprav je prisoten. V prvi začutimo moč morja, v drugi spokojnost. Kaj je v tisti piranski mračni ulici pravzaprav?

“Vedno me je privlačila mediteranska arhitektura, posebej soline. Te so me kar nekaj časa okupirale. In morje. Pozneje sem nekoliko intenzivneje delal tudi portrete, zlasti v povezavi z gledališčem.”

> Je težko narediti dober portret?

“Težko?”

> Ni pravi izraz? Reciva raje, da je zahtevno.

“Portreti so navadno naročeni.”

> In osebe bi bile rade na njih lepe in izrazne, kar pa je kdaj resnično težko. Tokrat bo najbrž ta izraz pravi ...

“Predvsem morajo o tej osebi nekaj povedati, povedati morajo tudi kaj o njenem delu. Navadno jih fotografiram za gledališke kataloge.”

> Kdaj ste se zagledali v film. Šele s Kinoteko?

“Ne. Ko sem začel hoditi v prvi razred, je na piranskih solinah František Čap snemal svoj sicer malo znan in pri nas redko prikazan film, čeprav je hkrati njegov najbolj razvpit film, z naslovom Kruh in sol v slovenskem prevodu, v katerem je igral Marcello Mastroianni. Z očetom sva tako hodila na soline gledat snemanja. In tam me je film tako fasciniral, da kot šestletni otrok na vprašanje odraslih, kaj bom, ko bom velik, nisem rekel, da bom general, policaj ali gasilec, pač pa režiser. Čeprav so me leta potem zanimale druge stvari, tiste, ki fante sicer zanimajo, posebno nogomet …”

> In najbrž punce?

(Nasmešek) “Film sem zatem ponovno odkril šele čez leta, in res je, v ljubljanski Kinoteki.”

> Koliko let ste preživeli s filmom, če strneva čas?

“Če začneva s prvim amaterskim filmom ... Z amaterskim filmom sem se namreč kar nekaj časa ukvarjal, vse od leta 1971 do danes.”

> Ogromno časa ste preživeli v kinodvoranah, poznali tako rekoč vso filmsko produkcijo, ki nam je bila v tistih časih dosegljiva?

“Ogromno časa. Jugoslavija je bila filmu naklonjena in Jugoslovanska kinoteka ima najbogatejši fond na svetu.”

> Da, film je bila ljubezen našega maršala …

“Da, pa ni pomembno samo to. Takrat so v filmu zaznali tudi razsežnosti agitpropa, zato je bila filmska produkcija v Jugoslaviji velika. V tistih časih torej, ko sem namesto kemijskih učbenikov prebiral Sadoulovo Zgodovino filma, sem odkril, da sem vsak film, ki ga v svoji knjigi omenja, imel prejkoslej priložnost videti v Kinoteki. Takrat so, sicer z zamikom, prihajali dobri filmi tudi v kinodvorane. Začel se je črni val, in smo ga videli, kljub temu da mu oblasti niso bile naklonjene. Redki filmi so bili v bunkerju. Če pa si še živel v bližini Trsta, si si lahko ogledal še vso aktualno svetovno produkcijo.”

> Izjemno bogastvo, ki ga lahko poseduje človek …

“Danes filmi niso več tako dostopni, kot so bili takrat, čeprav lahko z interneta snameš vse, kar na tem področju v svetu nastaja. Ampak to ni to. Med filmom na računalniškem ekranu in filmom na velikem platnu v kinodvorani je strašanska razlika.”

> Še zlasti, ker je tehnologija tako napredovala, da ponuja dvoranska projekcija tri dimenzije …

“To je res, a dobre filme težko vidimo v dvoranah. Tja ne pridejo več. V kinodvoranah gledamo danes povečini samo konfekcijo. Nekaj malega temu kljubuje mreža art filmov.”

> Kako vidite festivale, na primer Kino Otok?

“Kino otok prinese v prostor nekaj, kar bi sicer pogrešali, vendar se mi usmerjenost na 'neuvrščene' filme ne zdi tako posrečena. Bolje bi bilo, če bi bil to festival filmov, ki nastajajo v državah Mediterana, ker je to bliže temu prostoru. Mi z afriškim in indijskim filmom nimamo prav veliko skupnega. Lepo je seveda to kinematografijo poznati, a to je tudi vse. Priznati moram, da so mi bili nekateri filmi celo dolgočasni. Rekel bi, da imamo mnogo bliže veliko več bolj zanimivih filmov. Sicer pa se je festival prijel, vsako leto ima številnejše občinstvo, in to je dobro.”

> Ste ves čas svoboden ustvarjalec? Niste imeli nikoli redne zaposlitve?

“Ne, ves čas sem svoboden ustvarjalec.”

> Daje svobodni poklic človeku več svobode ali je tak status po svoje tudi naporen?

“Odvisno, kaj razumemo pod več svobode.”

> Da, denimo, nimate šefov. To je zagotovo omembe vredna svoboda.

“S tem nimam neposredne izkušnje, vam pa verjamem. Ta status, ki se tudi stalno spreminja, seveda na škodo ustvarjalcev - zdaj smo, denimo, samozaposleni v kulturi - ni ravno brezskrben. Kinematografija v Sloveniji se tudi lahko obdrži samo pod pogojem, da država poskrbi zanjo. Na žalost moram reči, da država bolj slabo skrbi za filmsko produkcijo. Filmarjem se nam upravičeno lahko toži po starih časih. Kot sem že rekel, je bila v Jugoslaviji srečna okoliščina zanj, da so ga po Leninu razumeli kot možnost agitpropa. Skozi to agitpropovsko linijo pa je film pridobival tudi dragoceno energijo, ki jo je pozneje začel izgubljati. V sedemdesetih in osemdesetih letih, vsaj tako se mi zdi, je nastajal že bolj po inerciji. Potem pa se je začel razpad, v kulturi na sploh, a posebej pri filmu. Danes se govori predvsem o tem, kako veliko denarja je treba za filmsko umetnost in da si država tega ne more privoščiti. Nihče pa noče nič slišati o izračunih in primerjavah s tem, koliko stane gledališka premiera na število gledalcev.”

> So gledališča v prednosti?

“Nacionalna gledališča so v primerjavi s filmom glede državnega denarja v popolni prednosti. A to ni od danes. Te razlike glede na status, ki ga uživajo gledališča, obstajajo tudi drugod po svetu. Največji problem je seveda kontinuiteta dela. Produkcija treh, štirih filmov na leto niti statistično ne more zagotoviti, da bi avtor na vsaki dve leti posnel film, kar bi še pomenilo sprejemljivo kontinuiteto. Denar, ki je namenjen produkciji, ne zagotavlja tako niti minimuma svobodnim ustvarjalcem. Ne vem, če kdo zares živi samo od filma.”

> Kontinuiteta je potrebna tudi zaradi ustvarjalčeve rasti …

“Tudi, a od nečesa je treba tudi živeti in treba je slediti novim tehnologijam in estetikam.”

> Ko vas tako poslušam, mi ustvarjate občutek, da morajo filmarji pri nas, če želijo slediti tehnološkemu razvoju, ki nedvomno stane, živeti precej skromno?

“Še bolj kot skromno, bi rekel. Velika večina. Sam bi se bil pripravljen odpovedati vsem honorarjem, če bi bil plačan za čas, ko čakam na delo. Rešujem se preprosto s pedagoškim delom, ki pomeni določen stalen pritok denarja.”

> Kakšni pa so vaši načrti?

“Zame ostaja največji izziv igrani film, mesec do dva snemanja, obsežne priprave, razmere pri snemanju so povsem drugačne kot pri skromnem dokumentarcu … Če bi bilo mogoče, bi samo to delal.”

> Vam je lepo delati v ekipi?

“Zelo. Običajno imaš tudi stalen krog nujnih sodelavcev, s katerimi se razumeš brez veliko besed.”

> Ste perfekcionist?

“Sem.”

> Vrniva se k svetlobi, svetloba je nekaj krasnega. Ustvarja nam razpoloženje, nam nehotno vzbudi spomin, svetloba ima res vseobsegajočo moč na človeka. Kateri del dneva vam je najlepši?

“Vsak ima drugačno vzdušje. Tudi takrat, ko je sonce zelo visoko in meče najgrše sence, da v tistem času, če se le da, ne snemamo. Seveda je očarljiva magična svetloba somraka.”

> To je čas, ko vsa narava za nekaj trenutkov obmolkne … A nastal bi melanholični film?

“Terrence Malick je svoje Božanske dneve v celoti posnel v tej svetlobi. Ker pa je svetloba minljiva, se filmarji poslužujemo umetnega ustvarjanja svetlobe, čas določene naravne svetlobe je namreč pogosto prekratek. Film se poslužuje neštetih prevar. Lahko bi rekli, da predstavlja 24 laži v eni sekundi.”

MAJDA SUŠA


Najbolj brano