Zahvala osebju SBI Izola: Strokovni, prijazni in človeški

Konec junija sem se zaradi bolečin v ledvenem predelu oglasila pri splošnem zdravniku, ki me je zaradi suma težav z ledvicami napotil na urgentni oddelek Splošne bolnišnice Izola. Po opravljenem ultrazvoku mi je dežurni urolog zaradi suma okvare opravil še vrsto preiskav ter me napotil, da se oglasim naslednji dan v njihovi ambulanti, kjer me bodo seznanili z izvidi. Glede na to, da nimam izkušenj z bolnišničnim zdravljenjem, sem pričakovala, da me bo sprejel gospod v belih hlačah in halji, tako da sploh nisem bila pozorna na gospoda v modrem, ki me je v ambulanti sprejel. Prepričana, da je medicinski tehnik, sem bila kar sproščena ob čakanju na rezultate, in prepričana, da bom samo počakala na odpustno pismo za splošnega zdravnika.

Sledil je šok, diagnoza, ki sem se je najbolj bala: rak na sečevodu, zdravljenje, odstranitev sečevoda in ledvice ter takojšnja hospitalizacija. Sledilo je še nekaj preiskav, med katerimi sem se ob pogovorih z gospodom v modrem kar precej sprostila. Govoril je preprosto, prijazno, uporabljal je besede, ki sem jih razumela, opisal mi je mojo bolezen ter potek zdravljenja. Ob najinem pogovoru sem začutila njegovo neizmerno spoštovanje do psihičnega stanja, v katerem sem takrat bila. Ob odhodu mi prijazno dejal, naj ne bom v skrbeh, saj bom v dobrih rokah. Šele ko sem se oblačila v bolnišnično uniformo, sem vprašala drugega gospoda v modrem, če morda ve, kdo bo moj zdravnik in ta mi je povedal, da me je pravkar pregledal moj zdravnik, gospod dr. med. spec. urologije Miloš Petrović.

Nisem se še dobro namestila v sobi, ko mi je hčerka povedala, da je že govorila z zdravnikom in tudi ona je bila navdušena nad njunim pogovorom. Glede na to, da nisem imela vidnih zdravstvenih težav, sem lahko opazovala, kaj se je dogajalo okrog mene. Neizmerno sem bila presenečena ob odnosu zdravstvenega osebja do pacientov. Njihova prijaznost in ustrežljivost sta se mi zdeli skoraj nemogoči. Ob tem sem se vprašala, kakšni smo pacienti? Ko pridemo na urgenco in opazimo, da je ambulanta prazna, smo nestrpni. Ko pridemo na pregled v ambulanto, se najprej ozremo okoli sebe in pogledamo na uro, da bomo vedeli, koliko časa smo tam prebili. Vendar, ali se ob tem vprašamo, kje je takrat zdravnik? Je morda v ambulanti, na urgenci, morda ga nujno potrebujejo na oddelku, morda se posveča zaskrbljenim sorodnikom pacienta?

Glede na to, da nekaterih izvidov pred predvidenim dnevom operacije še ni bilo, sem bila za nekaj dni odpuščena domov. Ko sem se vrnila, sem imela občutek, da me že vsi poznajo in da vedo, zakaj sem se morala vrniti. Ob vrnitvi na oddelek sem imela občutek, da so veseli mojega prihoda, saj mi je vsak od zdravstvenih delavcev zaželel dobrodošlico. Naslednje jutro se je vse hitro odvijalo, saj sem bila za operacijo prva na vrsti. Kmalu po operaciji sta me obiskala tudi zdravnika, ki sta me operirala. Naslednji dan sem se že bolje počutila, vendar sem takrat spoznala, kako zelo potrebujem pomoč zdravstvenih delavcev. Ne morem opisati nelagodnega občutka, ko se zaveš, da potrebuješ pomoč za najosnovnejšo osebno higieno in da ti ob tem lahko pomagajo le zdravstveni delavci.

Posebno po operaciji sem spoznala, kako izjemni so ti ljudje. Zjutraj so prihajali na delo nasmejani, zvečer so ti prijazno zaželeli lahko noč. Med razdeljevanjem terapije in pospravljanjem postelj so si vzeli čas za pogovor. Presenečena, vendar izjemno zadovoljna sem bila, ko sem se pogovarjala z zdravstvenim osebjem in so svoje pogovore omejili le na temo, za katero so bili pristojni. Niso želeli govoriti o poteku in zdravljenju moje bolezni in so mi dali vedeti, da mi bodo vse informacije otem povedali zdravniki, ko sem jim pa povedala kakšno dobro novico, ki sem jo izvedela od zdravnikov, so se z mano veselili.

Prišel je datum odhoda domov. Skoraj se nisem zavedala poteka zdravljenja, saj je vse potekalo izredno hitro: od dneva, ko sem izvedela za svojo bolezen, do mojega odhoda domov sta pretekla samo dva tedna. Ne znam opisati prisrčnosti slovesa. Nisem našla besed, kako bi se zdravstvenemu osebju zahvalila, zato se mi je zdelo, da je primerno, da se jim javno zahvalim.

Pričakujem, da se bodo odgovorni v mojem imenu zahvalili in pohvalili vso administrativno osebje bolnišnice za njihovo prijaznost in pomoč, vse urologe, tako iz SBI, kot njihove reške kolege, laborante, anesteziologe, fizioterapevte in celotno zdravstveno ekipo urološkega oddelka za njihovo skrb v času moje hospitalizacije, pa ne nazadnje tudi receptorko, ki je skrbela za moje varno prihajanje in odhajanje v bolnišnico. Žal mi je samo, da ne poznam njihovih imen, saj bi se jim v pismu poimensko zahvalila.

Čeprav bi morala to storiti že na začetku, pisma, se bom posebej zahvalila urologoma, ki sta me operirala in skrbela za moje zdravljenje: gospodu dr. med. spec. urologije Milošu Petroviću in gospodu prim. dr. sc. Stanislavu Sotošku za njuno skrb, podporo ob strahu pred to boleznijo ter njunim spodbudam in pohvalam po operaciji, ob spoznanju, da sta izjemna zdravnika, predvsem pa človeka, ki jima lahko zaupaš. Hvala vsem.

ANICA MLAKAR, Kope


Pišite nam


Najbolj brano