Šola v živo ali komaj živa šola

Pandemija covid-19 in kriza, ki jo spremlja, spreminja življenja milijonov družin po svetu. Otroci, mladostniki in odrasli znotraj “mehurčka” poskušajo vzpostavljati sprejemljivo življenjsko okolje, čeprav se morajo sprijazniti z negotovostjo in preprečevanjem tveganj. Družinsko življenje je popolnoma drugačno, iščejo se nove poti za ohranjanje družinskega zavetja, pri šolanju na daljavo starši postajajo ključni vir za nadaljevanje izobraževanja lastnih otrok. Vzgojne in izobraževalne ustanove ne morejo izpolnjevati svojega poslanstva ali ga uresničujejo le v omejenem obsegu.

Skupina raziskovalk Znanstveno-raziskovalnega središča Koper (dr. Lucija Čok, dr. Moira Cavaion) in dr. Barbara Riman, Inštitut za narodnostna vprašanja Ljubljana, je v okviru raziskovalnega programa ARRS (P5-0409) Dimenzije slovenstva med lokalnim in globalnim v začetku tretjega tisočletja (vodja dr. Vesna Mikolič) pripravila primerjalno študijo o ukrepih, rešitvah in organizaciji izobraževanja v času pandemije na vzorcu nekaterih evropskih držav. Različni modeli v večini evropskih držav so omogočali v času epidemije delitev učencev na manjše skupine in njihovo alternativno obiskovanje pouka v živo (model 1), podoben hibridni model z delnim zaprtjem nekaterih šol v žariščih okužb (model 2) in izključno šolanje na daljavo (model 3).

V Sloveniji zaprtje edina izbira

Šolske politike, njihove službe in sorodne ustanove so iskale možnosti, da se pouk v živo ohrani čim dlje, univerze in visokošolski zavodi pa so ravnali v skladu z akademsko avtonomijo. Francoske šole so vse do decembra 2020 v okviru modela 1 izvajale pouk skupin v živo, vsak drugi dan, z ločevanjem učencev in dijakov po stopnji in starosti. Šele novoletne počitnice so ustavile ta trend. V Nemčiji so ločitev med starostnimi skupinami še posebej poudarjali, ohranjali so mehurček učencev s svojimi učitelji, šolo so v manjših skupinah učenci in dijaki obiskovali vsak drug dan. V dnevih, ko so učenci bili doma, so imeli pouk na daljavo.

S primerjalnim pristopom v naši študiji lahko ugotovimo, da se je šolska politika v Sloveniji slabo izkazala. Pandemija je razsajala tudi drugje, vendar so vlade in ministrstva vložila veliko truda pri iskanju rešitev, da bi ji zaprle pot.

Torej sta Francija in Nemčija v prvem valu (marec-maj 2020) in tudi v drugem valu (september-december 2020) zelo dolgo vztrajali pri hibridnem modelu pouka. Italija je v prvem valu zaprla šole, v septembru je uvedla hibridno obliko šolanja, kasneje pa so šole posameznih regij v dogovoru z lokalnimi organi, zdravstvenimi storitvami in civilno zaščito ravnale različno. Hrvaška je prav tako marca ustavila pouk v živo, v jeseni pa so šole same izbirale model glede na epidemiološko sliko v regiji.

Za slovenski šolski sistem je bilo značilno, da je bilo zaprtje šol edina izbira. V začetku marca so se sicer pojavljale zamisli, da bi oblikovali različne modele pouka v živo, na primer na prostem, vendar je šolsko ministrstvo odločilo popolno zaprtje šol s krajšim šolanjem v živo septembra 2020. Učenci in dijaki so se šolali na daljavo 22 tednov, kar pomeni za osnovno šolo skoraj dve tretjini od 38 tednov pouka na šolsko leto.

V drugih državah skušali zagotoviti opremo

V državah te študije so vlade in ministrstva in druge državne službe poskušale zagotoviti šolam in družinam za šolanje otrok od doma vso potrebno opremo. Financirale so poleg usposabljanja učiteljev tudi materiale in druga gradiva v podporo temu pouku. Francoski učitelji so bili ob začetku epidemije seznanjeni s številnimi navodili, usmeritvami in paketi gradiv za delo na daljavo. Prav tako v Nemčiji, kjer se je že od začetka epidemije pokazala dobra pripravljenost šolskega sistema. Na osnovi več priporočil akademije znanosti Leopoldine so ministrstva poskrbela za dodatno opremo šol, družinam pa zagotovila večjo moč interneta.

V Italiji so se na začetku pandemije vrstile polemike ob ugotovitvi, da so primanjkljaji v računalniški opremi šol veliki in da se z ukrepi, ki bi hitro pospešili opremljanje šol, težko doseže optimalno stanje. Zato so bila družinam dodeljena sredstva za nakup računalnikov ali za povečanje moči interneta. Hrvaška je odlašala s šolanjem na daljavo zavedajoč se, da so mnoge družine brez računalnika in interneta, na kar je opozorila tudi varuhinja otrokovih pravic. Na začetku epidemije učitelji niso bili pripravljeni za pouk na daljavo, usposabljanj ni bilo in so bili prepuščeni svoji iznajdljivosti. Kasneje se je v pouk na daljavo vključila hrvaška radiotelevizija z gradivom, dostopnim na različnih brezplačnih platformah ob podpori Hrvaške akademske in raziskovalne mreže CARNET.

Skrb za “izgubljeno generacijo”

Za šolanje na daljavo pa naj bi bil slovenski izobraževalni sistem dobro opremljen. Zato se je šolsko ministrstvo posvetilo predvsem organizacijskim vidikom in higienskim vidikom ponovnega odprtja šol v septembru. Do konca maja so tekle informativno-izobraževalne oddaje IZOdrom na RTV SLO. Opremo za družine so zbirala društva, šole, podarili so jih sponzorji s svojimi donacijami. Za pomoč učiteljem in vodstvom šol je bila vzpostavljena vstopna točka, kjer je bilo mogoče najti sklice na spletne učilnice, gradiva, videokonference.

Dogajanja v izobraževalnih sistemih je stroka ves čas spremljala. Skrb za “izgubljeno generacijo”, kot nekateri imenujejo šolajočo se mladino v času pandemije, se vse bolj poglablja. V večini evropskih okolij se v kritike vladnega ravnanja poleg stroke vključujejo tudi politične stranke. V Sloveniji je več obetov kot storitev. S strani stroke, od združenj ravnateljev in društva psihologov, do raziskovalcev in športnih pedagogov prihajajo stališča, nasveti in predlogi, ki pa doslej niso bili upoštevani.

Celostna analiza vpliva ukrepov na področju izobraževanja, ki si jo obetamo s strani Zavoda RS za šolstvo, nam bo morda dala uvid v umanjkano ravnanje šolskih oblasti. Ob pojavu kriznih stanj, kot je na primer epidemija covid-19, ravnanje bolj ali manj represivne oblasti poglablja težnje po umikanju države ter prenašanje odgovornosti za odločitve na posameznike in skupine. S primerjalnim pristopom v naši študiji lahko ugotovimo, da se je šolska politika v Sloveniji slabo izkazala. Pandemija je razsajala tudi drugje, vendar so vlade in ministrstva vložila veliko truda pri iskanju rešitev, da bi ji zaprle pot, ko bi vrata šol ostala odprta.

---