“Na jezikovnem področju gasimo požar s kanglicami”

Dr. Matejka Grgič je po diplomi na tržaški univerzi magistrirala in doktorirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Je raziskovalka in docentka, ukvarja pa se tudi z medjezikovnim posredovanjem.

Dr. Matejka Grgič Foto: Primorski dnevnik
Dr. Matejka Grgič Foto: Primorski dnevnik

> V ekipi SLORIjezik skrbite za strokovno svetovanje in izobraževalne programe, namenjene slovenskim uporabnikom v FJK. Ker tudi sami izhajate iz tega prostora, bi poskusili primerjati današnji čas in dogajanje pred, reciva, 20 leti? Se je odnos “zamejcev” do slovenščine spremenil?

“Čas pred 20, 30 leti je bil za slovenščino v Italiji prelomen. Takrat bi lahko (oz. bi morali) sprejeti in implementirati celo vrsto ukrepov na področju jezikovne politike, pa jih nismo. Zamudili smo vlak. Raziskovalci so na to opozarjali, a njihove besede so bile glas vpijočega v puščavi. Danes plačujemo davek za tedanje (ne)odločitve. Žal še vedno nimamo sistemskih rešitev, kar pomeni celostne jezikovne politike in resnega, strokovno utemeljenega jezikovnega načrta. Dokler tega ni, pač gasimo požar s kanglicami.”

> Kaj pa njihovo znanje jezika?

“Poznavanje jezika je kompleksen pojem. Ne gre samo za oceno v šoli. Gre za to, kako sproščeno in suvereno se znamo v slovenščini sporazumevati v vseh okoliščinah, kako se znamo pogovarjati z mehanikom iz Maribora in s frizerko iz Kranja, na primer. Jasno, ljudje se pač znajdemo. Nekako si že pomagamo. A če želimo zagotoviti dolgoročno preživetje slovenskega jezika v Italiji, moramo v tem jeziku doseči visoko sporazumevalno zmožnost - dokazano je namreč, da govorci, ki se v nekem jeziku samo 'znajdejo', ta jezik ob prvi priložnosti opustijo. Razumljivo - zakaj bi se pa mučili?

“Živa slovenščina je skupek različnih slovenščin - od narečja do regionalnih različic, od mešanic (t. i. itavenščine) do knjižnega jezika.”

Živa slovenščina je skupek različnih slovenščin - od narečja do regionalnih različic, od mešanic (t. i. itavenščine) do knjižnega jezika. Te variante danes najlažje usvojimo prek interneta. Začnimo s tem, da si vse naprave, programe in vmesnike nastavimo na slovenski jezik, nato pa v tem jeziku spremljamo vsebine, ki nas zanimajo (od vrtnarstva do klasičnega baleta).”

> Ena večjih težav med Slovenci v Italiji je nepoznavanje slovenskih ustreznic, zato se večkrat odločijo za italijansko besedo ali si sami izmislijo njen prevod. Najbrž tudi zato v sodelovanju s Centralnim uradom za slovenski jezik FJK nastaja nov italijansko-slovenski korpus?

“Sodelovanje s Centralnim uradom za slovenski jezik FJK je eden najtežjih, najkompleksnejših projektov, kar jih je manjšina postavila na noge v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih. Tudi tu gasimo požar: delamo to, kar bi bilo moralo biti narejeno vsaj ob koncu 20. stoletja. Zajetne korpuse besedil, ki nastajajo v javni upravi, pregledujemo, nato pa jih uvažamo v velike digitalne pomnilnike in terminološke baze - te so namenjene poklicnim prevajalcem in tolmačem. Nastaja tudi spletna platforma, ki bo namenjena splošnim uporabnikom. Vzporedno s tem se terminološke komisije ukvarjajo s pregledovanjem in normiranjem terminologije. Težavi pa sta predvsem dve: pomanjkanje visoko usposobljenega kadra (celo magisterij danes ni več dovolj) in pomanjkanje ustreznih virov oz. orodij, npr. sodobnih, digitalnih dvojezičnih slovarjev.”

> Med vašimi področji delovanja je tudi ozaveščanje o prednostih dvojezičnosti. Kako gledate na vpisovanje italijansko govorečih otrok v slovenske šole?

“Vprašanje vključevanja otrok brez znanja slovenščine v šole s slovenskim učnim jezikom je kompleksno in večplastno. Pridobivanje novih govorcev je ključni dejavnik za razvoj vsakega jezika in vsake jezikovne skupnosti, a prav zato tega vidika ne moremo prepustiti naključju. Najprej je treba izobraziti kader. Vsi učitelji in profesorji, ki imajo v razredu več kot enega otroka, za katerega slovenščina ni primarni jezik, morajo skozi vsaj dve leti resnega, strogega, tudi selektivnega usposabljanja. To je nekaj, kar jim kot družba preprosto moramo ponuditi, saj jih vendar pošiljamo na juriš v prvo bojno linijo. Mi pa smo jim v najboljšem primeru ponudili kako dodatno izobraževanje, par tednov tu, par tednov tam. Da niti ne govorim o nivojskem pouku, ločenih skupinah, posebnih programih. In, spet: o sistemskih rešitvah. Dokler tega ne bomo imeli, je vsaka slovenskega beseda, ki se je kdo nauči, pravzaprav čudež. A nobena skupnost si ne more privoščiti luksuza, da živi samo od čudežev.”


Najbolj brano