Manjšine v koronačasu
Od 2. do 6. septembra je bil Trst svetovna prestolnica znanosti. V mestu ob zalivu je namreč potekal Evropski forum znanosti ESOF2020 in vanj pripeljal več kot 800 znanstvenikov in strokovnjakov iz vsega sveta. Prireditve so se udeležili predstavniki različnih znanstvenih disciplin.
Na okrogli mizi so udeleženci spregovorili o položaju manjšin v
času epidemije.
Na 180 predavanjih, ki so se zvrstila v novem kongresnem centru v starem pristanišču in deloma v spletni obliki, so bile osrednje teme pomen znanosti v sodobni družbi, njena neprecenljiva vloga pri boju proti covidu-19, trajnostni razvoj, umetna inteligenca, robotika, razmerje med znanostjo in etiko ter še marsikaj drugega. Glavni cilj foruma je bila okrepitev znanstvene in tehnološke mreže med srednje- in vzhodnoevropskimi mesti, spodbujanje že obstoječe znanstvene mreže v Trstu in s preostalo Evropo, vsa ta znanstvenoraziskovalna vozlišča pa nato tudi uspešno povezati s Sredozemljem, Severno Afriko in Srednjo Azijo.
Po Evropi različen vpliv na manjšine
Spremljevalni program festivala je vključil tudi vprašanje narodnih manjšin in njihove znanstvene obravnave, predvsem po zaslugi Slovenskega raziskovalnega inštituta (SLORI), ki je bil pobudnik zanimivega strokovnega srečanja. Okrogla miza, ki je potekala 3. septembra v veliki dvorani tržaškega Narodnega doma, je bila predvsem priložnost za predstavitev nove angleške monografije A Community at the Heart of Europe. Slovenes in Italy and the Challenges of the Third Millennium (Cambridge Scholars Publishing in SLORI, 2020), dotaknila pa se je tudi izjemno aktualnega vprašanja položaja narodnih manjšin v času epidemije novega koronavirusa. Po sili razmer je namreč omenjeno vprašanje trenutno v ospredju znanstvenega interesa številnih raziskovalcev na področju etničnih in medkulturnih študij.
Prepoved prehajanja meje je pripadnike manjšin povsem odrezala od matičnih držav, s katerimi vzdržujejo številne funkcionalne in čustvene povezave. Ali je omejitev čezmejne mobilnosti res omejilo tudi čezmejno širjenje koronavirusa? Ali pa je to bila lažna rešitev za lažni problem?
Kako je izbruh epidemije vplival na položaj narodnih manjšin v Evropi in predvsem na slovensko narodno skupnost v Italiji? Kateri so bili ukrepi, ki so v času spomladanskega “lockdowna” najbolj prizadeli manjšine, in kakšen je bil odziv teh skupnosti nanje? Ali bodo po koncu epidemije evropske manjšine krepkejše ali šibkejše, kot so bile doslej? Odgovore na omenjena in druga vprašanja sta na srečanju iskali raziskovalka Slorija in sourednica predstavljene monografije, dr. Zaira Vidau, in izredna profesorica na Univerzi v Gradcu, dr. Emma Lantschner, doma z Južne Tirolske. V pogovoru, ki ga je povezovala predsednica inštituta, dr. Sara Brezigar, sta strokovnjakinji predstavili vrsto zanimivih izhodišč, izhajali pa sta iz svojega raziskovalnega opazovanja različnih evropskih manjšinskih stvarnosti.
Prof. Emma Lantschner je poudarila, da je na narodne manjšine v Evropi pandemija različno vplivala. Večinoma je še dodatno zaostrila težave in šibkosti, ki so značilne za manjšinske skupnosti in so obstajale že prej, na primer pri dostopanju do javnih zdravstvenih storitev v manjšinskem jeziku ali pri sami komunikaciji o širjenju koronavirusa. Na nekaterih evropskih obmejnih območjih, kjer živijo narodne manjšine, so zdravstveni sistemi med državo, v kateri živi narodna manjšina, in matično državo sicer sodelovali (kot primer dobre prakse je strokovnjakinja navedla obmejni pas med Južno Tirolsko in Avstrijo), na drugih območjih pa je čezmejno sodelovanje popolnoma odpovedalo, večkrat tudi zaradi uradne prepovedi prehajanja meje. Tak je bil tudi primer čezmejnega primorskega prostora, v katerem živita slovenska narodna skupnost v Italiji in italijanska narodna skupnost v Sloveniji, ki je bil tudi glavni predmet pogovora.
Novo umetno poglabljanje razlik med ljudmi
“Ideja o integrirani čezmejni primorski regiji, ki jo predstavlja publikacija A Community at the Heart of Europe, je postala v koronarazmerah skorajda varljiva,” je v razpravi ugotavljala moderatorka Sara Brezigar. Raziskovalka Zaira Vidau ji je pritrdila: “Nepričakovano zaprtje mejà je privedlo do novega umetnega poglabljanja razlik med ljudmi, ki živimo ob meji. Naenkrat smo postali sovražniki, ki širimo virus.”
Čezmejna regija med Italijo in Slovenijo je integrirano območje in veliko njenih prebivalcev živi, kot da meje ne bi bilo, med njimi tudi (ali predvsem) številni pripadniki narodnih manjšin. Prepoved prehajanja meje je pripadnike manjšin povsem odrezala od matičnih držav, s katerimi vzdržujejo številne funkcionalne in čustvene povezave. Ali je omejitev čezmejne mobilnosti res omejilo tudi čezmejno širjenje koronavirusa? Ali pa je to bila lažna rešitev za lažni problem?
Zaprtje meje je po mnenju raziskovalke med drugim pokazalo, da je sodelovanje med obmejnimi občinami v času izrednih razmer povsem odpovedalo, saj je nad njimi prevladala avtoriteta centralnih vlad v Rimu in Ljubljani, ki je glas in potrebe krajevnih skupnosti dejansko spregledala. Vzporedno se je pojavilo tudi vprašanje odnosov med predstavniki slovenske narodne skupnosti v Italiji in institucijami Republike Slovenije. Pripadniki manjšine so namreč zaprtje meje sprejeli, s sprejeto odločitvijo pa se niso strinjali. Zapiranje mejnih prehodov za dvolastnike s kamenjem, ki so ga izvedli nekateri obmejni župani, je bilo videti odvečno in smešno.
Razprava se je skratka dotaknila vprašanj, ki so še danes - sredi drugega vala epidemije - zelo aktualna, v glavnem pa tudi nerešena.